Anžin je že uveljavljeni televizijski obraz in radijski glas. Morda se ga ne spomnite več kot voditelja Dnevnika, saj je že devet let dopisnik RTV Slovenija iz Berlina, "zagrize" pa tudi v zanimive zgodbe iz Češke, Poljske in skandinavskih dežel.

Kakšen se mu zdi svobodomiselni Berlin kot nekomu, ki spremlja razvoj mesta, kam pobegne, ko ni pred kamero, kako Nemci gledajo na Slovenijo in kje bo nadaljeval svojo poklicno pot, ko bo septembra zaklenil vrata berlinskega stanovanja in se vrnil na sončno stran Alp? O tem v spodnjem intervjuju.

Berlin je velemesto, v katerem si je treba oblikovati življenje v svoji soseski, svoj mali svet, saj se celotnega mesta ne da obvladati. Katere kotičke ste vi našli?
V Berlinu je ogromno majhnih stvari, ki ti prirastejo k srcu. V naši bližini je čisto navaden park, a se je v njem zgodilo veliko stvari, v njem smo na primer srečali tudi prvo Slovenko v Berlinu. Potem sta tu Hackescher Markt in turška tržnica v Kreuzbergu, ki je zelo zanimiva ... Ustvariš si svoj mikrokozmos, kot bi si ga, če bi živeli kje drugje. Živimo relativno blizu Alexanderplatza, a tja ne hodimo na kavo, preveč turistov in previsoke cene. Jaz ga v nasprotju s turisti lahko gledam pogosto. V bistvu ne potrebujem svojega kotička, ker je na vsakem vogalu kaj posebnega, multikulturnega, veliko je Slovencev, Hrvatov, Srbov, ki te takoj ogovorijo. Res je, da je Berlin čedalje bolj pozidan, a hkrati je tudi ogromno malih parkov, zelenic, igrišč, vedno se izplača odkrivati notranja dvorišča. Imam dva otroka in smo zelo vezani na preživljanje prostega časa zunaj, otroka imata veliko dejavnosti. Kjer smo, smo zadovoljni. Oziroma kraj, kjer smo, pri tem ni najpomembnejši, haha.

Ste že vseh devet let na istem kraju?
Da, a ne samo jaz. Že dva RTV-jeva dopisnika pred menoj, Igor Jurič in Peter Habjanič, sta živela v istem stanovanju.

Berlin velja za zelo sproščeno, moderno, multikulturno, "hipstersko" mesto. Kakšen odnos imate vi z njim - ga obožujete, le sprejemate ali vam gre počasi na živce?
Morda bo kdo presenečen, a čisto nič ne bom nesrečen, da se bom vrnil v Slovenijo, kjer se mi zdijo stvari vseeno bolj obvladljive, infrastruktura je drugačna. Vem pa tudi, da bom Berlin pozneje pogrešal. Z veseljem bi se vrnil. Mesto je super, da ne bo pomote, a ima, kot vsako, tudi drugo plat. Mi se zdaj soočamo s šolskim sistemom, ki je ob Bremnu najslabši v Nemčiji, in to res vidiš na vsakem koraku, kar naprej so težave. Zdravstvo je videti lepo urejeno, a v bistvu ni, kar naprej čakaš, vsi se te otepajo in te pošiljajo naprej. Govorim torej o čisto življenjskih stvareh. Mesto kot tako je najboljše, če prideš sem mlad in je ves svet tvoj. Saj Berlina niti ne znam primerjati z nobeno drugo prestolnico, pa sem jih že veliko videl. Tukaj vlada povsem svobodomiselni duh, lahko si anonimen in v bistvu skoraj vse, kar želiš. A seveda ima tudi Berlin svoje težave, ki jih opaziš šele, ko tukaj živiš. Če bi lahko sam izbiral, bi najraje živel kje na obrobju mesta in bi se v center s S-Bahnom pripeljal le takrat, ko bi si želel. A seveda pri dopisniškem delu vendarle odtehta to, da si blizu krajem, kjer se kroji evropska politika.

Ste sicer mestni človek, ste odraščali in živeli v mestu tudi v Sloveniji?
Jaz ne, mestni človek je bolj moja žena Janja. Zelo praktično je, da imaš v Berlinu vse pri roki, ni pa več tako fino, ko se moraš voziti 30 minut, da prideš do normalnega gozda, v katerem lahko hodiš in ne srečaš nikogar. Je pa v okolici Berlina polno jezer, poleti primernih za kopanje. Zdaj se odpravljamo nabirat regrat, to bo še zabavno. Je pa v Berlinu "zakon" kolesarjenje, vsak kolesar je enakovreden udeleženec v prometu. S kolesom si najhitrejši, vsi ga uporabljajo, tudi mi. Kolo je obvezna oprema, zdaj ko sta otroka večja, je tudi to lažje.

Ko ni službe in je čas za prosti čas - kako ga preživljate? Nogomet, pivo, kultura, rekreacija ...?
Prosti čas je zelo relativna stvar, predvsem pa ne pride vedno takrat, ko bi ga želel. Saj vem, da se sliši prežvečeno, ampak tukaj res nikoli ne veš, kaj boš delal danes ali kam se boš odpeljal jutri. Še posebej ob koncih tedna, praznikih smo dopisniki pogosto v pogonu. V prostem času uredim vse tisto, za kar ni časa, ko delam, haha. To so popolnoma vsakdanje stvari, na primer vožnja otrok na dejavnosti, udeležba na kakšni prireditvi brez kamere, koncert. Zdaj se poskušam redno rekreirati, sicer pa imam še najraje hojo in kolesarjenje po Berlinu, če pa je priložnost, gremo radi tudi ven. Poljska je zelo blizu, baltska obala je meni ena najljubših, čeprav se komu voda tam na severu zdi naravnost ledena, lepa je Bavarska, Severno Porenje. Nemčija je ogromna in lepa. Vsi radi potujemo, navajeni smo se voziti po tisoč kilometrov. Prejšnji konec tedna sem naredil 1.400 kilometrov do Koblenza in nazaj, od koder sem poročal o slovenski keramični razstavi v drugem največjem keramičnem muzeju v Evropi. V teh devetih letih sem z osebnim avtomobilom, pa ga uporabljam predvsem za službene obveznosti in poti v Slovenijo, naredil več kot 150.000 kilometrov ... Imam srečo, da rad vozim, da so povsod avtoceste, tudi brez omejitev, in da so Nemci večinoma zelo disciplinirani vozniki. Takoj opazim razliko, ko pridem v Avstrijo, Slovenijo, Poljsko ali Češko.

Znan je stavek, da je nogomet igra, v kateri vedno zmagajo Nemci. Spremljate morda tudi kaj tamkajšnjo nogometno področje, ste član kakšnega kluba?
Ne, ne, nisem član, haha. Preden sem prišel sem, sem morda poznal dve moštvi, zdaj spremljam prvo ligo, izide. Ko je bil kakšen berlinski klub zelo dober, sem strastno navijal zraven, zdaj imamo spet v ospredju Hertho. V času, ko je Bojan Prašnikar vodil Energie Cottbus, sem bil njihov navijač. Sicer me je nogometna vročica najbolj posrkala, ko je bilo tukaj svetovno prvenstvo. Tisto je bilo res doživetje, celotno vzdušje, ves čas nebo brez oblačka, zabava, poplava švedskih navijačev in navijačic ... Za vsako pomembno tekmo organizirajo oglede na prostem, na katerih se zbere več tisoč ljudi, pravzaprav jih je včasih tudi milijon in več. In to je – če vreme sodeluje - res totalni žur do jutra. Na koncu tretjina niti več ne ve, kakšen je bil izid. Nogomet je brez dvoma nemški šport številka ena, še vedno pa ni moj šport številka ena ...

Že devet let poročate Slovencem o Nemčiji. Pa ste se kdaj znašli tudi na drugi strani, da ste bili vi intervjuvanec in vir informacij o Sloveniji? Če da, o čem so vas spraševali - o naših gospodarskih težavah ali tudi kakšnih bolj pozitivnih temah?
Na nemški televiziji nisem nikoli nastopal, neuradnih pogovorov z novinarji pa je veliko. Zelo različne stvari jih zanimajo, v zadnjem času tudi kriza, seveda. Vabili so me v Köln, kjer bi sedel skupaj z dopisniki iz Grčije, Cipra in Španije. Nemški mediji v glavnem o Sloveniji poročajo iz Avstrije in Češke, tako da se zelo redko srečaš s tistimi, ki jim je Slovenija prioriteta. Je pa res, da je skoraj vsak, ki ga srečam, pa je novinar ali ne, in je že bil v Sloveniji, običajno navdušen nad našo državo. Kako je pri nas vse lepo, kako so vsi prijazni, da je hrana odlična ... Večina težko dojame, kako smo se znašli tam, kjer smo se, in težko razumejo ta duh, ki vlada v Sloveniji, vse težave ter delitve. Morda je Nemcem to še posebej težko razumeti, saj imajo za seboj drugo svetovno vojno, med katero so bili na napačni strani in se še danes za to opravičujejo. Še zdaj zelo težko pred kamero govorijo o tem. Če jih vprašaš kaj o Izraelu, bodo zelo neradi kar koli izjavili, za kamero pa potarnajo, da bi jih imeli takoj za "nacije", če bi rekli kaj spornega. Sicer pa se govori tudi o Tini Maze in slovenskem športu na splošno, o turizmu, kulturi. Povezav je več, kot bi si človek mislil, pa ne tistih ogromnih z veliko pompa, ampak majhnih, praktičnih, ki delujejo.

Če se ne motim, poljsko tudi govorite?
Poljsko govorim bolj slabo, razumem pa v bistvu vse. Je le še stvar odločitve, da se enkrat dokončno lotim tega jezika in se ga res naučim. Poljska je velika država, ki se hitro razvija. Ko ugotoviš razlike med poljskim in češkim jezikom, kar gre. Razumem tudi češko, pri vsem skupaj je koristno, da sem med zadnjimi generacijami, ki so v osnovnih šolah še imele srbohrvaški jezik. Zanimivo je s temi jeziki. Preden sem prišel v Berlin, sem bil prepričan, da obvladam nemški jezik, ko pa so me Berlinčani s svojim dialektom začeli ogovarjati, se mi je včasih zdelo, da govorimo v tretjem jeziku. Potem pa se počasi navadiš in spoznaš, da "Fisch" (riba) ni "Fisch", ampak ji pravijo "f'sch", da je "Tisch" (miza) "t'sch", veliko črk požrejo in tudi oni včasih nimajo pojma, ali naj postavijo die, der, dem, den ali des. Treba se je predvsem znebiti predsodka, da nisi čisto popoln, in potem gre. Oni so pa tako ali tako zelo veseli, če spregovoriš po nemško, ni važno kako dobro, samo da se trudiš.

Menda pa vas je najbolj navdušila Islandija, ki ste jo obiskali tudi ob izbruhu ognjenika Eyjafjallajökull. Kaj je tisto "več", kar ste našli v tej deželi? Narava, ljudje - ali niso pregovorno severnjaško zaprti, mišljenje, družba kot celota?
Vse, vse, celoten paket! Oba z ženo sva se zaljubila v Islandijo. Težko razložim, zakaj. To je država, ki ni več čisto Evropa, a hkrati je Evropa, ljudje živijo s povsem drugačno miselnostjo kot tukaj. Ko je najhujša kriza, si rečejo: 'Ah, pa saj ribe imamo, preživeli bomo.' Navajeni so vzponov in padcev, predvsem pa so obogateli pred kratkim. Tudi narava je fascinantna, prvinska, pred očmi lahko vidiš, kako zemlja še nastaja. 24 ur svetlobe, 24 ur teme. Bil sem tam poleti in pozimi in zagotovo se bom še vrnil.

Torej ste kandidat, če se bo odprlo dopisništvo na Islandiji?
Takoj, takoj! Ne samo to, na Islandiji bi počel tudi kar koli drugega in ne bi imel nobenega problema, da je pozimi ves čas temno. Oni si razsvetlijo domove z lučkami, kar naprej imajo pevske in drugačne festivale. Znajo se družiti, temo izkoristijo za to, da stopijo skupaj. Nekoč sva z ženo na otoku Grimsey, ki leži že v polarnem krogu, snemala reportažo z nekim domačinom in ko sva se po treh letih vrnila, sva v trgovini le pokazala njegovo fotografijo, odpeljali so naju k njemu in takoj naju je pogostil. In njegova družina ima na otoku z manj kot 60 prebivalci vsaj 10 zadolžitev, pa še prenočišča ponuja, skrbi za cerkev, imajo edino banko na otoku, v bistvu samo napravo za kartice. Preprosto, ampak dovolj, da so srečni. In ni jim lahko. Iz finančne krize se sicer še niso popolnoma izvili, a lotili so se je na zelo inovativen način, poskušajo uvesti povsem svoj sistem neposredne demokracije. Ko se je na protestih zbralo 5.000 ljudi, so bili to največji protesti v zadnjih letih. Je pa tudi res, da je to za naše razmere zelo draga država. A mi je izjemno všeč, z vsemi napakami.

Omenili ste že, da v Berlinu živite z družino. Žena Janja je bila v Sloveniji novinarka, zdaj je vaša snemalka in montažerka, imate tudi dva otroka. Sta bila rojena v Nemčiji?
Zala je bila rojena v Nemčiji, Gašper je bil star leto in pol, ko smo se preselili. Njemu je bilo težje. Ko je prišel v vrtec, je znal povedati, da je lačen, žejen in da mora na stranišče. In nič drugega. Torej prvič v vrtec, in to v drugem jeziku. Ni bilo lahko – za nikogar od nas. Jaz sem prišel prvi, v prazno stanovanje, moje dopisništvo pa je po novem uradno pokrivalo Poljsko. Drugi dan mojega mandata je umrl papež Janez Pavel II. In seveda je bil naslednji papež Nemec. Še zdaj se spomnim, da sem prvi mesec za radio in televizijo naredil 147 prispevkov in javljanj. Doma pa je bilo stanovanje še vedno prazno.

Zdaj se počasi vračate v Slovenijo. Kaj je po vašem mnenju tisto najboljše, kar bosta otroka odnesla od življenja v Berlinu?
Verjetno jezik. Gašper pri desetih, Zala pa pri šestih govorita tekoče nemško in slovensko, nemško verjetno znata že bolje kot midva z Janjo. Sta "native speakerja". Dobila sta tudi tisto življenjsko širino. Njuni sošolci so Nemci, Kitajci, Vietnamci, Korejci, Turki, Arabci, Kurdi, Kenijci, Američani, Rusi ... To so stvari, ki jih v Sloveniji v tem smislu težko doživiš. Verjetno med samima mestoma, med Berlinom in Ljubljano, za njiju ni tako velike razlike kot za naju, a veselita se tudi Slovenije. Zala je bila v Berlinu rojena, a v Sloveniji so babici in dedka, Gašper ima tudi v Sloveniji že prijatelje. Kadar so doma dlje, lahko za kak dan obiščeta šolo v Šmartnem pod Šmarno goro, ki je bila tudi moja, in sta nad njo navdušena. Tam se kuha in hodi v copatih, haha. Je pa tudi res, da imata Slovenijo za zdaj kot pravljico, ko občasno prideta, dobita darila, vse se vrti okoli njiju ...

Pa nazaj k vaši televizijski karieri. Dopisniški mandat se vam izteče prvega septembra letos. Zagotovo pogovori o vašem novem delovnem mestu že potekajo. Morda tudi s kakšno komercialno televizijo ali ostajate zvesti Kolodvorski?
Ja, verjetno se bo res moja televizijska kariera nadaljevala. Pred dopisnikovanjem nisem bil nikoli oboje - radio in televizija. Včasih je zelo naporno, ampak mi je všeč. Za zdaj ne vidim nobenega razloga, da ne bi ostal zvest nacionalki. Na komercialni televiziji sem že bil, tam sem začel, a za zdaj se ne bi vrnil tja. Če bi že bil na tem, da menjam službo, bi me morda bolj zanimale druge stvari kot mediji. Verjetno tudi zaradi dopisništva začneš obvladati kup drugih stvari, sam urejaš vse, spoznavaš ljudi, nasploh me zanima ogromno stvari, npr. turizem ali pa promocije Slovenije, po drugi strani mislim, da bi se morala tudi Nemčija večkrat znajti med cilji slovenskih turistov, privlači me povezovanje Nemčije in Slovenije na vseh ravneh, všeč sta mi podjetništvo in gospodarsko sodelovanje. Veliko stvari, tak sem. Že skoraj devet let živim med obema državama, obe dobro poznam. Ampak še vedno sem televizijec, kar pomeni, da vse, kar gledam, gledam malo drugače - od kadrov do svetlobe, scenskih idej, spodrsljajev. Kar se novinarstva tiče, mislim, da RTV Slovenija še vedno daje največ možnosti, tako vsebinsko kot tehnično.

Kaj pa boste delali, že veste? Omenjalo se vas je tudi kot mogočega novega voditelja Odmevov ...
To se je pisalo, tudi sam sem to prebral, a o tem vem toliko kot vsi drugi bralci. O tem, kaj bom počel od 1. septembra, ko dopisništvo prevzame Polona Fijavž, se še nismo prav veliko pogovarjali. Bolj neformalno. Ja, rad sem tudi voditelj, ampak če govoriva o dnevnoinformativnih oddajah, se morda bolj vidim v Dnevniku, mogoče zato, kjer sem nekoč tam že bil. In september vendarle še ni čisto pred vrati. Zanima pa me, kot sem že rekel, marsikaj, tudi na RTV Slovenija. Zakulisje, vsi programi, ne samo informativni, novi formati oddaj, zanima me nujno povezovanje javnih RTV-hiš, EBU-ja, mednarodno sodelovanje RTV Slovenija. V teh letih sem se ogromno naučil, počel marsikaj, tudi manj prijetne stvari. In bil seveda popolnoma v nemškem medijskem prostoru. Jasno je, da so njihove razsežnosti in finančne zmožnosti čisto drugačne, pa ni nujno, da so zato toliko boljši. To reče tudi kak sogovornik, ki sva ga posnela dva in hkrati sprašuje, kje je cel kombi ljudi, ki pridejo za izjavo ZDF-a.

Za katero stvar pa si najbolj želite, da se je v devetih letih vaše odsotnosti na RTV-ju spremenila?
Spremenila? Haha. Slišal sem, da smo postali "zelena televizija". To je že v redu, zelo nemško, Nemci tudi veliko reciklirajo, haha. Sicer pa vem, kako RTV deluje in da se stvari spreminjajo zelo počasi, predvsem pa se moram tja vrniti, da bom videl, kako je danes. Ko pridem - in ne pridem tako redko -, sem tam kak dan, dva ... Vem, da me je pred leti motilo, da smo morali veliko časa preživeti v "prostem teku", zato upam, da gre zdaj z novimi tehnologijami in montažami vse hitreje. Upam seveda tudi - pa vem, da se to ni spremenilo -, da bi RTV imela dovolj prav razporejenega denarja, da bi se razvijala tako vsebinsko kot tehnično, da ne bi bilo vedno, ko se kam gre, prvo vprašanje, koliko bo to stalo in da je zato treba zraven posneti še pet prispevkov, da se "izplača". Ker je treba vedeti, zakaj in kam se mora iti, ampak imeti za to tudi denar. Za to hišo si želim, da bi šla v korak s časom in da se ne bi zgledovala po najbolj gledanih stvareh, ampak po najbolj kakovostnih, ki pa seveda morajo biti televizične.

Vesel pa sem, da gremo na primer na Evrovizijo. Vem, da je to stvar, ob kateri marsikdo "bruha", ampak to je le - ob vsem drugem - televizijski šov. Sam sem dvakrat poročal z Evrovizije, očitno bom šel tudi maja v Köbenhavn. Ko vidiš, kakšno ogromno kolesje se tam vrti, te postane kar malo strah. Koliko vaj, logističnih podvigov, denarja. To je skrajno naporna stvar, kar vidiš po televiziji, je pravzaprav velika laž. Nastopajoči so že popolnoma "crknjeni", ko po vseh vajah, generalkah nazadnje lahko pojejo še za gledalce, vsi tehniki so na koncu z živci, ker gre na vsaki generalki kaj narobe. Na koncu pa, no ja, tudi ne gre vedno vse čisto gladko. Je pa to šov, ki ga je škoda zamuditi, mogoče je mene prvič v Nemčiji tako zelo fasciniral tudi zato, ker je tako drugačen od tega, kar počnem sicer. Glasba je seveda stvar okusa, nekaterih pesmi ne bi v prostem času nikoli poslušal, nekatere pa tudi. Razumem pa, da je na koncu vedno vprašanje denarja, ampak to je evropski dogodek, ki ima izjemne gledanosti in poslušanosti, o katerem se govori, četudi se po njem "bruha".