Boštjan Anžin je svojo televizijsko kariero začel na komercialni televiziji pod mentorstvom Mileta Vrega, s katerim sta pozneje skupaj prišla na RTV Slovenija. Tukaj je začel delati kot novinar informativnega programa v zunanjepolitičnem uredništvu, vmes pa se preizkusil tudi kot voditelj Poročil, Dnevnika in Svetovnih izzivov, pripravljal je Zrcala tedna in letna Zrcala, Mednarodna obzorja, pa tudi urednikoval je. Nato je kar devet let pripravljal novice in zgodbe za informativne oddaje RTV Slovenija kot dopisnik iz Berlina, od septembra 2014 pa je vodil Tarčo.

A ker se je kot dopisnik, kot pravi, počutil zelo dobro, se je znova prijavil na razpis, tokrat za Beograd, in uspelo mu je.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Zakaj ste se prijavili na razpis oz. odločili za odhod v Beograd?
Ker gre za velik izziv, ker se v bistvu kot novinar/dopisnik zelo dobro počutim, osebno bolje kot v koži voditelja. In zdaj z družino že imamo izkušnjo, vemo, da bo naporno, da nikoli ne veš, kaj boš počel čez nekaj ur, veliko adrenalina, zelo raznoliko … V bistvu sem začel o tem res premišljevati šele po tem, ko prvi razpis (na katerega se nisem prijavil) ni uspel, na drugega sem se prijavil.

Je bila odločitev težka?
V bistvu ne, še najtežje se bo posloviti od odlične – zdaj sicer bistveno manjše – ekipe. Redko sem delal s tako zagnanimi, iznajdljivimi ljudmi, polnimi idej. Zdaj smo ostali Ilinka, Jure in jaz, predtem pa še Borut, Tjaša, Ana in seveda Špela Šipek, ki je bila ena tistih, ki me je prepričala, da sem se spustil v Tarčo. Nepogrešljiva je tudi tehnična ekipa – več jih je, ampak Peter, Danica, Neva, Goran in Matic so tisti, s katerimi največ sodelujem. To bo tudi osebna/družinska prelomnica. Že spet selimo celotno življenje, kar tudi ni najbolj enostavno.

Torej je to večji izziv kot vodenje Tarče?
Težko bi rekel večji ali manjši izziv. Predvsem je čisto drugačen. Voditi tedensko oddajo, kjer se je treba vsak teden zakopati v čisto drugo temo, ni lahka stvar. Še posebej zato, ker me skoraj desetletje ni bilo tukaj, kar se pri poznavanju o tem, kaj se je dogajalo, seveda pozna. V preteklosti sem že vodil Dnevnik, zato vem, da je stvar čisto drugačna, morda celo neprimerljiva. Po vsaki oddaji se seveda zgrnejo tisti, ki menijo, da te je neslo preveč v levo ali preveč v desno, da so imeli nekateri sogovorniki preveč, drugi premalo časa. Seveda pa imajo vsake oči svojega "malarja" in ni voditelja, ki bi ustrezal vsem. Kot dopisnik v bistvu ves čas živiš na adrenalinu, ob Tarči pa si skoncentriran predvsem na četrtek.

Tudi sedenja v maski bo zdaj manj. Je morda tudi to dodatno pripomoglo k odločitvi, če sva malo manj resna?
Še več – v Berlinu praviloma nisem imel nikoli na sebi ničesar, česar ne bi imel že sicer. Biti voditelj v studiu na HD-ločljivosti pa je seveda čisto druga zgodba. Ne, pudra res ne bom pogrešal.

So vas sodelavci v hiši in pri Tarči prepričevali, da ostanete?
Veliko smo se o tem pogovarjali in se še. Res smo se odlično ujeli, tudi na čisto osebni ravni. Ta ekipa je bila polna idej, predlogov, zagona, ki pa žal – iz različnih razlogov – niso vedno naleteli na plodna tla. Usoda oddaje je bila večkrat malce negotova, ampak tudi v krajši obliki smo dokazali, da vseh Slovencev vendarle ne zanimajo le nadaljevanke in resničnostni šovi, ki so že lep čas naša četrtkova konkurenca. Na koncu pa se mora seveda vsak odločiti sam, jaz sem se, kot sem se.

Z vami odhaja tudi družina. Ste uredili že vse za prebivanje Beogradu?
V bistvu za kakšne posebne priprave še ni bilo časa, bili smo na kratkem obisku, si ogledali šolo, nad katero sta otroka navdušena, zdaj pa pride še kup birokracije, iskanje stanovanja ... Smo torej še daleč od tega, da bi imeli stvari popolnoma urejene, kar je razumljivo – jaz vodim Tarčo, Janja je urednica Infodroma, torej je dela na pretek. Si pa seveda po berlinski izkušnji znamo predstavljati, kako naj bi bilo. Janja bo, ob vseh drugih stvareh, po potrebi spet moja snemalka, montažerka, lektorica in še marsikaj.

Sta se z dozdajšnjo dopisnico Marto Razboršek že pogovarjala o delu v Beogradu? Vam je dala kak nasvet?
Seveda sva z Marto ves čas v stiku, čeprav je polno zaposlena, kar ni čudno, glede na to, kaj vse se trenutno dogaja na Balkanu. Srečala sva se tudi že v Beogradu in jasno so izkušnje predhodnika vedno izjemno dragocene. Marta dela na polno, obvlada dopisništvo, kot sem jaz ob odhodu iz Berlina svoje. Kup nasvetov je že bilo, naslednji kupi še prihajajo. Z Marto se sicer poznava še iz časov, ko sva oba delala v Ljubljani v zunanjepolitičnem uredništvu in se že od takrat odlično razumeva.

Kaj lahko gledalci pričakujemo, kakšne novosti, drugačne prijeme, ko boste v Beogradu vi?
Vsak novinar dela po svoje, drugače, tako tudi dopisnik. V Berlinu sem sicer ugotovil, da so načrti eno, realnost pa nekaj drugega, kljub temu pa bom spet poskušal biti čim več na terenu, prinesti v slovenske domove čim več življenja z Balkana. Mimo politike človek ne more, a upam, da bo vendarle dovolj priložnosti tudi za reportaže, ne nujno povezane s politiko.

Kakšna so vaša pričakovanja glede Beograda?
Zagotovo bo to nova, dragocena izkušnja, predstavljam si, da precej drugačna od berlinske. Marsikdo pravi, da bom doživel kulturni šok, čeprav moj vtis ni tak. Morda tudi zato, ker se še spomnim šoka v Berlinu, ki je bil precejšen. Vsekakor pa tudi v Beogradu in vseh državah v okolici dela ne bo zmanjkalo. Upam tudi, da se bodo razmere na Balkanu začele umirjate, ne le zaradi sebe, ampak tudi vseh ljudi, ki v tej regiji živijo.

Kot novinar ste se preizkusili že na številnih televizijskih področjih - od vodenja do dela na terenu. Kaj vam je v tej bogati karieri ostalo najbolj v spominu - morda kakšna posebna zgodba ali pripetljaj?
Polno jih je, če bi začel naštevati, bi lahko kar dolgo trajalo. So stvari, ki jih ne pozabiš - npr. ko prideš kot svež dopisnik v Berlin (z razširjenim delokrogom na Poljsko) in drugi dan umre papež. Prvi teden praktično nisem počel nič drugega kot poročal, še spal sem bolj malo. Ali pa ko se vrneš z dopisništva in že naslednji dan stojiš v studiu v čisto drugi vlogi in po 10 letih Berlina govoriš o podrobnostih slovenskega pravosodnega sistema.
Tudi s pištolo so mi merili v glavo – v Berlinu, v trgovini v petek popoldne – in ne, prav nič ni bilo povezano z mojim delom. Pa ko si tik pred tem, da te z letališča odpelje policija, ker nočeš na letalo, ker snemalca ne spustijo skozi kontrolo. Kar malo pozabil sem že, kako živčno je pogosto dopisniško delo. A upam, da so izkušnje naredile svoje.

Julija Kočar, TV portal