Medtem ko je Boštjan Romih ljubljenec širokih ljudskih množic in kot ustvarjen za vodenje oddaje Na zdravje, je pet let starejši Matjaž precej bolj umirjen in se izogiba slavi.

Na Radio Slovenija je prišel pred 15 leti na povabilo Ajde Kalan, ki je slišala njegov glas. Tega trenira tudi kot glasbenik. Leta 2005 je s šansonom Dama reklama zmagal na Šansonu 2005 in naslednje leto izdal album Novice iz Slovenije. Z Matjažem smo se pogovarjali v sončnem nedeljskem dopoldnevu, ko je vodil program na Valu 202.

Nedelja je ... Je težje delati na prost dan?
Če preveč razmišljaš o tem, da je prost dan, je res težje delati. Ni pa nič hudega ...

Kako se je začela vaša radijska kariera? Ste bili morda najprej na komercialnem radiu?
Slučajno sem prišel sem. Imeli smo bend v najstniških oziroma zgodnjih 20. letih. Imeli smo nek intervju in me je slišala takratna mentorica za kulturo govora Ajda Kalan. Rekla mi je, če bi delal na radiu in sem odvrnil, da bom premislil. Potem sem šel v radijsko šolo. 15 let je že od tega.

Je zelo pomemben glas, ki ga ima moderator? Koliko lahko le z glasom nekaj poveš poslušalcem?
Ogromno. Radio je medij, ki je v tem času vizualnih podob alternativen medij, čeprav ga vsi dobro poznamo in je zelo razširen elektronski medij. Ima svoje specifike. Poslušalcu ni treba obvladati veščine branja. Drugo je to, da je radio na nek način podoben knjigi, saj se ti vrtijo tebi lastni filmi in dobiš sliko o tistem, ki govori, o zgodbi, štosu, ki ga hoče povedati ali o glasbi, ki jo poslušaš. Roland Barthes je zapisal besedilo, ki govori o zrnu glasu. Če ga nekdo ima in ga obvlada, mu lahko ljudje bolj verjamejo. Ne gre le za retorične sposobnosti, ne gre za to, kaj boš povedal in za čustvovanje, ampak gre tudi za sam glas oziroma kako to spraviti v neko obliko glasu, ki ga mora imeti mikrofon rad, in se to pri poslušalcih odraža na ta način, da enostavno glasu verjamejo in mu sledijo. To je neka karakteristika, ki je zelo pomembna na radiu in je morda ključna za tistega, ki dela, in na drugi strani za tistega, ki posluša.

Trenirate svoj glas? Nekdo je izjavil, da je pokadil veliko cigaret, da bi imel bolj raskav glas. To najbrž le ni prava rešitev?
Kadim, ampak iz užitka, ne zaradi treninga. Trening je po navadi naporna reč. Če sem iskren, ga ne treniram, se pa ukvarjam z muziko. To sta dve različni področji in mi je lažje. Kombiniram in treniram svoj glas na različne načine.

Na komercialnih radijskih postajah se zdi, da mnogi delajo brez posebnega treninga. Poslušate komercialne postaje in kaj si mislite o tem pojavu?
Poslušam, ne bi pa razlagal, kaj si mislim. Ujamem kakšno zanimivost, inovativen pristop ... Redno menjavam radijske postaje!

Poslušate tudi kdaj svojega brata Boštjana, ki dela na jutranjem programu najbolje poslušanega komercialnega radia?
Redko, ker on vodi jutranji program, jaz pa raje takrat spim, razen če sam ne delam jutranjega programa. Bil sem že tudi pri njem na obisku, da sem videl, kako on to počne.

Si ga pa včasih malo, recimo, privoščite, vsaj takrat, ko se predstavite. Izumili ste svoj slog in pogosto rečete, da ste 'brat od unga'. Kako ste prišli na to idejo?
To je samo poimenovanje. Na enem koncertu sem se predstavil in sem to rekel v šali, iz česar je postalo to moje "umetniško" poimenovanje, brat od unga. Dejstvo je, da je moj brat eden najbolj popularnih televizijskih voditeljev v državi in jaz tudi delam v medijih, sicer na drug način ... 'Fajn' se mi zdi, če si človek izmisli neko drugo ime. To uporabljam le takrat, ko delam avtorsko oddajo. Če pa berem klasična poročila, pa sem uradno Matjaž Romih. Bratu sem to hitro povedal, smejal se je od srca in se mu je zdel dober štos.

Ste pa pred mikrofonom pogosto duhovitejši od brata. Morda bi si tudi vi zaslužili večjo prepoznavnost ali slavo ...
Slave ima človek toliko, kolikor si jo želi!

Kaj pa glasbena slava. Zmagali ste na Šansonu 2005. Je bil to temeljni kamen za poznejšo kariero?
Temeljni kamen je bil, da me je 'foter' naučil prve tri akorde na kitari. Je bila pa zanimiva izkušnja, zmagati na šansonu in posneti ploščo s kakovostnimi, profesionalnimi glasbeniki, ki imajo dušo in se znajo vživeti v različne pesmi. Pozneje sem dal stvari malo na stran, ker sem si moral vzeti čas za nekatere obveznosti. Zdaj spet delam z eno zasedbo in bomo spet igrali, kar me zelo veseli.

T. O.