Te dni se v britanski prestolnici, pa tudi drugod po Otoku in v drugih državah Commowealtha, vrstijo praznovanja 60-letnice vladanja kraljice Elizabete II. Britanci so v svoji maniri z zastavami ovesili skoraj vsak kotiček Združenega kraljestva, izložbe trgovin so, kot nam je v pogovoru pojasnil publicist in prevajalec Tadej Zupančič, obarvane v rdečo, modro in belo. Na vsakem vogalu je mogoče videti spominke, majice, skodelice in druge predmete z uradnim znakom praznovanja.

"Rdeča, modra in bela so vsepovsod, od majhnih zastavic – pravi se jim bunting – pa do balerink v neki prodajalni s plesno opremo. V vrsti izložb sem videl samo obleke rdeče, modre in bele barve, na voljo so užitne zastavice, ki so pobarvane z jedilnimi barvami ... Neverjetno, skoraj neverjetno," vzdušje v Londonu opisuje tam živeči Slovenec.

Odnos Britancev do monarhije na splošno trenutno doživlja vrhunec - v zadnji javnomnenjski raziskavi sicer pretežno republikanskega Guardiana je 69 odstotkov vprašanih podprlo monarhijo in kraljico, še več, 90 odstotkov pa jih meni, da bi Elizabeto po smrti moral naslediti njen potomec. A tukaj se zaplete - Britanci si namreč za kralja bolj želijo kraljičinega vnuka Williama kot njegovega očeta Charlesa.

Več o vzdušju na Otoku, o odnosu Britancev do monarhije in obratno pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Velika Britanija bo do torka veličastno praznovala 60-letnico vladanja kraljice. Kako na vsa napovedana praznovanja gledajo Britanci? Jih odobravajo?
Ta podaljšani konec tedna – ponedeljek in torek sta namreč tudi dela prosta dneva – je v bistvu samo vrhunec ali zaključek obeleževanja kraljičinega jubileja, saj različne spominske prireditve potekajo že celo leto. Princesa Elizabeta je kraljica Elizabeta II. postala 6. februarja 1952, po smrti svojega očeta, kralja Jurija VI. Za kraljico je bila okronana skoraj poldrugo leto dni pozneje, 2. junija 1953; letošnji diamantni jubilej je torej svojevrstno "prelivanje" najpomembnejših datumov, saj jih je zelo težko zaokrožiti.

Vse prireditve bodo brez dvoma dobro obiskane: sicer brezplačne vstopnice za koncert, ki ga organizira BBC in na katerem bodo med drugimi nastopili Shirley Bassey, Tom Jones, Elton John, Paul McCartney, Jessie J, Renee Fleming, Grace Jones in JLS, so bile razdeljene z žrebom, zanimanje pa je bilo približno desetkrat večje, kot je bilo na voljo vstopnic. Na nabrežjih Temze v nedeljo pričakujejo milijon ljudi, saj tako velike flotilje na reki ni bilo že, kot pravijo, 400 let. Podobno velika množica se bo predvidoma zbrala tudi v torek, ko bo po zahvalni maši kraljica, v spremstvu članov kraljevske družine, prišla na balkon Buckinghamske palače; pred desetimi leti, na njen zlati jubilej, je bilo pred palačo namreč prav tako milijon ljudi.

Gre za izjemne, redke, morda celo eksotične dogodke in včasih, morda zdaj, je cinizem nepotreben. Seveda pa bo še na stotine drugih, manjših, pol- in neuradnih prireditev, od nedeljskih kosil, ki jih pripravljajo na posameznih ulicah ali v naseljih, manjših koncertov in vsega mogočega drugega. In to, jasno, ne samo v Londonu, ampak tudi drugod po državi.

Se boste morda tudi sami udeležili kakšne zabave?
Ne vem še. Konec tedna je včasih krajši, kot se zdi, in to kljub podaljškom. Seveda pa je malo odvisno tudi od vremena, ki, kot so potožili v nekem časopisu, noče sodelovati pri praznovanju kraljičinega jubileja. Napovedujejo namreč le 11 stopinj in še deževalo naj bi.

Lani je bila izjemne medijske pozornosti deležna poroka kraljičinega vnuka princa Williama. Se vzdušje razlikuje od lanskega?
Precej, bi rekel. Nenazadnje gre za dva, recimo temu tako, politično popolnoma drugačna dogodka. Britanski monarh namreč ni samo državni voditelj Britanije in številnih članic britanske skupnosti narodov, ampak je tudi poglavar državne, torej anglikanske vere oziroma "branilec vere", kot se reče. Princ William je starejši sin prestolonaslednika princa Charlesa; ker je drugi v vrsti za britanski prestol in še ni niti prestolonaslednik, je bila politična dimenzija dogodka, kljub spektakularnosti, precej omejena. Pri diamantnem jubileju kraljičinega vladanja pa gre res za prvovrstni, zgodovinski politični dogodek, samo da ga obeležujejo na zelo različne, raznovrstne načine; pred kraljico Elizabeto II. je diamantni jubilej praznovala samo kraljica Viktorija, ki je sicer še vedno britanski monarh z najdaljšim stažem na prestolu.

Najnovejše javnomnenjske raziskave kažejo, da večina Britancev še vedno podpira monarhijo; odstotek rojalistov se zadnja leta celo še povečuje. Čemu vi to pripisujete?
Raziskav javnega mnenja je bilo v zadnjih tednih in mesecih res kot solate. Verjetno najzanimivejša pa vseeno ostaja tista, ki so jo naročili v dnevniku Guardian, sicer eni redkih republikanskih trdnjav v Britaniji, ki je pokazala, da kar 69 odstotkov Britancev misli, da bi bila Britanija na slabšem, če ne bi bilo monarhije, 22 odstotkov pa je prepričanih, da bi ji šlo bolje. Pomenljivo je, da je ta 47-odstotna razlika med monarhisti in republikanci najvišja, odkar so leta 1997 začeli naročati te raziskave.

Letošnja pa je pokazala še nekaj drugega: da Britanci, vsaj načelno, sicer podpirajo načelo dednosti, vendar pa bi radi prakso vseeno malo zmasirali; samo 39 odstotkov si tako želi, da bi po Elizabeti II. na prestol sedel princ Charles, kar 48 odstotkov pa bi za kralja raje imelo njegovega sina. Torej: kraljico imajo radi in jo spoštujejo, do njenih naslednikov – oz. predvsem enega naslednika – pa so občutno bolj zadržani. Oziroma, kot je zapisal Guardianov komentator, zdi se, da bi Britanci čisto radi obdržali monarhijo, vendar bi vseeno hoteli imeti pravico, da bi izbrali monarha.

Koliko se je v zadnjih letih, kolikor v Londonu živite vi, spremenil odnos monarhije do "podložnikov", torej do javnosti? Se sploh je?
To je zanimivo vprašanje. Po smrti princese Diane in valu antimonarhizma leta 1997 so se v Buckinghamski palači vsekakor zgodile spremembe, za začetek popolna reorganizacija njihovih stikov z javnostmi. Kraljica je vsekakor njihov adut in ga tudi znajo pravilno izigrati, vse druge spremembe pa so se, zelo mogoče, zgodile samo zato, da se stvari ne bi spremenile.

Britanci so znani po tem, da podobe članov kraljeve družine in svojo zastavo natisnejo na (skoraj) vse. Kateri je najbolj nenavaden spominek, ki ste ga opazili v zadnjem času?
To, kar je res zanimivo, je neverjetna poplava britanskih zastav oziroma motiva britanske zastave. V bistvu je zastava zdaj kot nekakšen težek parfum. Rdeča, modra in bela so vsepovsod, od majhnih zastavic – pravi se jim bunting – pa do balerink v neki prodajalni s plesno opremo. V vrsti izložb sem videl samo obleke rdeče, modre in bele barve, na voljo so užitne zastavice, ki so pobarvane z jedilnimi barvami ... Neverjetno, skoraj neverjetno.

Mogoče je pa res, da pač vsak poskuša pristaviti svoj lonček – torej vsekakor lonček, na katerem je seveda natisnjena britanska zastava. Kateri bi bil najbolj nenavaden spominek, sicer ne vem, ampak meni sta bila precej všeč dva. Prvi je majhna lutka kraljice, reče se ji sončna kraljica, ker jo poganja sončna energija, in ves čas maha z desno roko, tako kot smo je navajeni. Drugi pa sta "jubilejni" skodela in majica, na katerih so nagajivo združili oba letošnja velika dogodka v Britaniji, torej kraljičin jubilej in olimpijske igre, ter kraljičino glavo "sfotošopirali" na telo jamajskega šprinterja Usaina Bolta. Seveda je malo neokusno, vendar je tudi zelo hecno in zabavno. Precej britansko, v bistvu.