Analitik v skupnosti, kjer je skoraj vsakdo označen za improvizatorskega flegmatika, starosta v nizu mladih umetnikov, predvsem pa stand up komik, ki ga (za zdaj) ne boste videli v nobeni voditeljski vlogi na televiziji ali radiu. Dve besedi: Perica Jerković.

"Ljudje si želijo humorja, ki je njim blizu. Izključno s potrošniško mentaliteto. 'Daj mi smeh, ki sem ti ga plačal. Daj mi nekaj, kar razumem'," je prepričan stand up komik.

Med njegove kultne nastope sodita parafraza Epa o Gilgamešu in Jezus. Odrske deske mu niso tuje, saj na njih od preteklega leta predstavlja svojo predstavo Rojen v Jugi. Hkrati pa je stand up komik, ki se lahko pohvali še s svojim filmom, ki nosi naslov Leto.

"Končno nastopam tudi v celovečernem formatu in je super. Predvsem honorarja ne deliš z nikomer (smeh). Ljudje te nimajo s kom primerjati," je poudaril Jerković v pogovoru za MMC. A že v petek ga čaka vnovično deljenje odra z drugimi stand up komiki iz Slovenije in tujine, saj se prav nocoj začenja peti poletni Panč, ki bo trajal do sobote.

Celoten pogovor z Jerkovićem si lahko preberete spodaj.

Perica, za vami je uspešno obdobje: predstava Rojen v Jugi, dokumentarni film Leto … Zakaj nimate še svoje oddaje na televiziji ali radiu? Večina stand up komikov jo danes že ima pri nas.
Ker nimam medijskega kapitala in izoblikovane blagovne znamke, kar je za medije pomembnejše od vsebine. Če se nisi pripravljen degradirati v resničnostnih oddajah in rumenem tisku, ni tako preprosto postati zaželen za medije. Odrske zmage izpuhtijo, medijski kapital pa prinaša nov medijski kapital, vabila v oddaje in različne ponudbe. Začaran krog.

O vas seveda ne moremo govoriti kot o manj znanem medijskem obrazu. Kako je, ko se stand up komik enkrat znajde v 'mainstreamu'?
Znan sem ljubiteljem stand upa, težko bi mi pa rekli znan medijski obraz. Smo v 'mainstreamu' že od prvega Panča in je 'fajn'. Bolje se živi. Ni ti treba v dodatno službo le zato, da pokriješ položnice. Se lahko popolnoma posvečaš svojemu pravemu poklicu.

Če bi kdo danes rekel doma, da bo stand up komik in bi mu oče dal vzgojno klofuto, koliko bi svojo potezo obžaloval oče? Je to donosen poklic?
Že ko sem sam začel pred desetimi leti, so številni trdili, da se od tega pri nas ne da živeti. Še kako se da. Ampak trg ni tak, da bi na njem odlično živelo večje število komikov. Tu je morda za dva ali tri komike prostor, da res dobro služijo, in za približno od 20 do 30, da spodobno živijo od tega. Se da in ne vidim razloga za klofutanje sina, kar pa se sicer dogaja (smeh). Klofute, razdedinjenje … (smeh).

Kako so to sprejeli vaši starši?
Moji starši me niso nikoli preveč omejevali. Komik sem postal postopoma: ko sem študiral, sem se s stand upom začel ukvarjati ljubiteljsko, potem polprofesionalno in na koncu profesionalno. Ko sem jima prvič nakazal 500 evrov, sta se še bolj strinjala z mojo odločitvijo.

Ko se nekomu prvič predstavite z besedami "Zdravo, sem Perica", ali pričakuje, da boste v naslednji povedi povedali šalo?
Ne.

(Smeh) Ne?
Včasih mi kdo prek spleta zateži, da že dolgo nisem objavil česa smešnega. Pa si mislim: "Človek, jaz sem plačan, da ti povem nekaj smešnega na odru. Če kupim vstopnico za koncert Gibonnija, ne pričakujem, da mi bo tudi zasebno prepeval."

Zakaj večina komikov, ki pridejo na intervju, izpade kot popolno nasprotje tega, kar predstavlja na odru?
Ko pride komik na intervju, se mora odločiti, ali bo zabaval ali pa dejansko odgovarjal na vprašanja. Če se dela norca iz vprašanj, je to nastop, in ne intervju - tako kot to počneta Slon in Sadež. Zakaj? Ker sta milijonkrat že dobila ena in ista vprašanja. Jaz iz spoštovanja do novinarja to zelo redko počnem. Pa tudi iz želje po edukaciji o komediji. "Zajeb***" je "zajeb***", komedija pa resno delo, kakor koli se sliši paradoksalno.

Kaj storite, ko zablokirate na odru?
Umrem.

Se vam je to že kdaj zgodilo?
Ja, na predlanskem Panču (smeh). Nekaj sekund tišine, potem pa: "Hvala lepa! To je bilo vse z moje strani!" (smeh) Ko je prišel četrti Panč, nisem imel več zaloge. Imel sem le material iz tekočega leta. Štiri tematske kose – mi temu pravimo štiri 'bite' – tri sem povedal, iztočnico za zadnjega pa sem pozabil. V tej situaciji imaš nekaj sekund, preden postane očitno, da si se izgubil. In je postalo (smeh).

Kaj pa, če bi imeli točko, kjer si za šalo dve ali tri minute tiho, in bi nato nadaljevali program? Mislite, da bi vas izžvižgali?
Kaj bi ti storila, če bi bila v občinstvu in bi ti to naredil nekdo, za katerega si plačala, da ga vidiš?

Vzela bi v roke telefon, šla na splet in sedela naprej, ker se mi verjetno ne bi dalo prestaviti. Ampak to sem jaz.
Mogoče to enkrat naredim. Ni slaba zamisel. Najpogumnejši komični genij Andy Kaufman je počel prav to. Redno je občinstvu odrekal zadostitev potrošniške potrebe po smehu. En neznan čudaški angleški komik je imel podobno "foro". Prišel je na oder in molčal dve minuti. Potem pa rekel: "Včasih mi ljudje rečejo: 'Poberi se z mojega vrta!'" Genialna "fora". Nato mu jo je televizijska zvezda Joe Pasquale ukradel. Tretji komik, Stewart Lee, ki skozi stand up rad secira, pa je prepoznal krajo. Kako? Ker gre za znano osebo, "fora" ni pristna, ljudje bi kvečjemu rekli: "Kaj dela Joe Pasquale na našem vrtu?!"

V Sloveniji je občinstvo željno smeha in zabave, toda zdi se, da smo v stand upu priča podobnemu pojavu kot v elektronski glasbi, število komikov narašča. Kaj pa se dogaja s kakovostjo?
Kakovost se ne izgublja v količini. Količina prinese dobre in slabe stvari, pa tudi nujno sito. Kaj bi bilo, če bi bilo v Sloveniji le deset stand up komikov? Vedno isti obrazi, ljudje se jih nasitijo in vse zamre. Tako pa prihajajo novi, mi – ki smo v tem že dalj časa – si prizadevamo priti na višjo raven. Oni potiskajo nas, njih potiskajo novi. Prenasičenost seveda ni dobra stvar, ampak to je neizogibno, ko scena prerašča v industrijo. Nastanejo skrajnosti, kakršne smo videli v Angliji. Na eni strani "megazvezde", na drugi "dog-eat-dog" klubska scena, kjer gostinci brutalno izkoriščajo "wannabe" komike in njihove bližnje. Delajo več odmorov za strežbo pijače pod pretvezo, da občinstvo to potrebuje. Ne, to potrebujejo gostinci. Tam menedžerji in "bookerji" vse nadzorujejo. Pri nas je še vedno veliko vpliva v rokah samih komikov in osebno si bom prizadeval, da tako tudi ostane.

Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina … Kje so najboljše razmere za stand up komike ta hip?
Vseskozi Slovenija, ampak v Srbiji se scena zelo hitro širi. Na Hrvaškem imajo veliko težav razvejati stand up zunaj Zagreba. Število in kakovost komikov sta podobna slovenskima, ampak mi smo občutno bolj uveljavili žanr in razvejali sceno.

Ste se udeležili katerega izmed protestov?
Seveda. Bil sem na protestu romunskih delavcev v Bukarešti.

Resno sprašujem …
Resno mislim. Vam pošljem fotodokaze. (smeh)

Najprej odgovori, nato dokazi ... Kakšna je razlika med izvajanjem stand up predstave, kot je Rojen v Jugi, v primerjavi s Pančem, kjer si le del nastopajočih?
Končno nastopam tudi v celovečernem formatu in je super. Predvsem honorarja ne deliš z nikomer (smeh). Ljudje te nimajo s kom primerjati. Že ob prihodu so psihično pripravljeni, da bodo uro in pol poslušali tebe. Ker pa v stand upu ni prostora za nakladanje brez 'punchlinov', je predstava, ki jo sestaviš iz stand up materiala, po količini smeha v veliki prednosti pred klasično teatrsko komedijo.

Zakaj naj nekdo pride na poletni Panč?
Ker je to največji dogodek stand upa v tem delu Evrope, ker bo mednarodna zasedba in ker bo smeh.

Kakšna je razlika za novega komika med obdobjem, ko ste sami začenjali, in zdaj?
Ko sem jaz začel, je le peščica ljudi pri nas vedela, kaj je stand up. In nisi mogel dobiti nastopa. V prvih treh letih sem imel dvanajst nastopov. Danes pa je zelo preprosto dobiti nastop, ampak se je zaradi večje konkurence zelo težko prebiti in uveljaviti.

Opisali ste razmere, s katerimi bi se lahko poistovetil marsikateri mlad glasbenik pri nas …
Včasih si želim, da bi bil glasbenik, in ne komik. Glasbenik ustvari skladbo in potem ljudje želijo, da jo preigrava na neštetih koncertih. Šala nima "sing-along" vrednosti. Ko jo slišiš drugič, si jo slišal enkrat preveč. Ko stand up komik ustvari šalo, trepeta, da je kdo ne bo ukradel in predstavljal kot svoje ali nepodpisane objavil na spletu, kjer postane "skupno dobro".

Ali je glede na povpraševanje stand up komik v Sloveniji sposoben toliko nadgrajevati oz. spreminjati svoj program?
Komik, ki spi na lovorikah, hitro konča kariero. Vsi pišemo, eno so bolj pridni, drugi manj. Jaz poskušam vsako leto izdelati vsaj 20 minut novega materiala. Pridem na oder tudi s 45 minutami v enem letu, ampak nikoli mi ne ostane toliko na koncu. Ni vse dobro. Trudim se, da ostane vsaj dvajset minut. Zdaj je moderna filozofija George Carlin/Louis CK - vsako leto nova ura, staro vrzi stran. Meni je bliže klasični pristop, ki ga zastopa Seinfield. Postopoma uvajaš nov material in opuščaš starega. Ni treba metati starega stran, to je tvoje avtorsko delo. Le ne pozabi izdelovati novega.

Če bi bil stand up šport, kateri bi bil?
Plavanje. Al' plavaš al' te ni.

Zakaj pri nas še vedno najbolje uspevajo šale o Bosancih, Romih …?
V splošnem lahko rečemo, da največji uspeh dosegajo poceni šale, ker smo komično zelo nezreli kot občinstvo. Ljudje si želijo humorja, ki je njim blizu. Izključno potrošniška mentaliteta. "Daj mi smeh, ki sem ti ga plačal. Daj mi nekaj, kar razumem."

Kaj se zgodi, če začneš z malce naprednejšim humorjem?
Največkrat pogoriš. In ker si požel manj smeha od tistega, ki je šel "na ziher", si slabši komik, čeprav si izvajal veliko težjo stvar. In naslednjič ne boš povabljen nazaj.

Se je z leti lažje ali težje izmišljevati material ali je tako kot pri npr. raperjih, ki izdajo dva albuma in se potem že znajdejo v škripcih, kako naprej?
Najlažje je napisati prvih 20 minut, ker črpaš iz dotedanjih doživetij in zamisli. Ko pa poveš vse tisto najbolj zabavno, je naslednji od 20- do 30-minutni set veliko težje sestaviti. Sčasoma postajaš tudi bolj samokritičen. Naučiš se sicer mehanizmov, kako pretiravati, kako primerjati, kako risati z besedami, ampak vedno znova ustvarjati nekaj izvirnega je težko.

Kolikšna je življenjska doba za stand up komika?
Stand up komiki nimamo roka uporabe. Don Rickles je živeča legenda, star 87 let, a še vedno nastopa.