Igralca, ki je svojo kariero začel že med drugo svetovno vojno in se pozneje posvetil svoji veliki strasti, filmu, danes sicer vidimo le še v manjših vlogah, a tudi to pri njegovih 90 letih ni kar tako. Sam pravi, da je filozofija preprosta: "Še vedno sem tukaj, še vedno sem živ, še vedno igram." Prihodnje leto bo praznoval 70 let delovne dobe. V tem času si je nabral pester seznam filmskih, televizijskih in gledaliških vlog, a njegova prva in velika ljubezen je ostal film, saj, pravi, mu je ponujal svobodo pri izbiri vlog. "V gledališču so igralci po navadi kolektivisti, jaz sem pa že po duši individualist," pojasnjuje.

Dan pred Bitenčevo 90. obletnico smo se z njim o njegovih začetkih, karieri in pestrosti igralskega poklica pogovarjali tudi mi. Vabljeni k branju pogovora, v videih na desni pa si lahko ogledate tudi nekaj utrinkov njegovih številnih vlog.

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Vaša kariera obsega več kot 140 vlog v igranih filmih in več kot 80 v televizijskih filmih in serijah. Slišati je, kot da v svojem življenju niste ravno počivali ...
No, predtem sem začel že v gledališču. Kariero sem začel leta 1943 kot igralec, decembra sem začel v ljubljanski Drami in bil tam do leta 1954. Potem sem šel na Reko, v Beograd in tako naprej. Leta 1960 sem si uredil status svobodnega umetnika. Takrat sem delal za Nemce in sem dobil vezano pogodbo za tri filme in sem šel v to, kar je bilo za tiste čase, velika avantura, velik hazard, ki pa se mi je obrestoval, izplačal. Kaže, da sem pri tej ruleti ta dobitek dobil. In od takrat nisem imel leta, da ne bi kot profesionalec nastopil ali v gledališču ali v filmu. Tako da ... drugo leto bom imel 70 let delovne dobe. V nedeljo prihodnji teden snemam televizijski film z Romanom Končarjem. Jasno, zdaj so to bolj majhne vloge, ampak vseeno. Še vedno sem tukaj, še vedno sem živ, še vedno igram.

In še vedno uživate v igranju.
Seveda. Brez tega ne gre. Igralstvo, to moraš delati z dušo. Večkrat sem že povedal: film je neizprosen posel. Producent vedno hoče dobiček, in je to strašno neizprosen posel, to ni romantika. Je pa nekaj. Ni pomembno, ali je film dober ali slab. Ti moraš biti maksimalno dober, da dobiš afirmacijo za naprej. Pa četudi v slabem filmu. Ker si stalno na reelekciji. Jaz nikoli nisem vedel, kateri film bo moj zadnji. Vsak, ki sem ga posnel, bi bil lahko zadnji.

Ste si vedno želeli postati igralec?
Seveda, drugače ne bi šel v to. Pri filmu je tako, da sam o sebi odločaš. V gledališču si zaposlen in ti delegirajo vloge, pri filmu pa sam zbiraš. Film je drugačen, je življenjska preokupacija, nekaj, kar s tabo raste, kar s tabo živi.

Pravite, da ste vloge lahko izbirali. Pa ste jih izbirali po kakšnem posebnem ključu? Igrali ste vojake, matadorje ...
Vse, vse, kar hočete. Gangsterje, v vesternih sem igral. Ampak po navadi sem bil 'bad guy'.

Te vloge ste načrtno izbirali?
Vloge so ponujali, ti si jih pa lahko izbral ali odklonil. Pri tem si vedno svoboden.

In ste kdaj kakšno zavrnili?
Seveda.

Zakaj?
Različni razlogi. Ali je bil honorar, ali mi vloga ni ustrezala, ali sem takrat delal kaj drugega. Ampak je bilo pa tako, da si pri filmu ti tisti, ki odločaš. Ne mislim na film kot tak, ampak na poklic. To je svoboden poklic. Ti si svoboden, sam odločaš, ti si roba za producenta. Tako kot je producent zame .... ne ravno delodajalec, ampak tisti, ki te kupuje. Vedno se pogajata, gre za nekakšno barantanje.

Pogosto smo vas videvali v uniformah nemških vojakov. Je šlo zgolj za naključje ali so vas te vloge bolj privlačile?
Eno in drugo. Veste kaj, če te vloga ne privlači, je ne moreš vzeti, ker boš slab. Je bilo pa tako. Začel sem v Starem pianinu kot nemški oficir. Mimogrede, v slovenskem prostoru sem le še dvakrat, trikrat igral Nemce, seveda sem jih pa potem v tujini večkrat, z Američani, z Italijani, z Jugoslovani, celo z Nemci sem igral nemškega oficirja.

So bile pa to različne vloge. Sploh zunaj je bilo to drugače kot pri nas, kjer so like "retuširali". Tam ni bilo več vse črno-belo kot pri nas. Zunaj pa je bil poudarek na ozadju, na človeškem ozadju, na človeških tragedijah, V filmu War Time igram nemškega polkovnika, ki je bil v konfliktu s SS-om. Ko izve, da je bil Berlin bombardiran, da je njegov sin padel na fronti, iz protesta naredi samomor. To ni enoplastno. V vsaki vlogi moraš najti tisto človeško ozadje, na katerem gradiš. Vlogo moraš gradiš od znotraj, ne od zunaj.

Koliko pa ima igralec sploh manevrskega prostora pri gradnji lika?
Omejenost je že s scenarijem, to je neki okvir. Potem pa je to odvisno od tega, kaj režiser hoče od tebe, kaj ti hočeš, in pri tem prihaja do nekega spoja, ko se vse to zlije, do sožitja. Film je nasproten od gledališča, kjer se predstava pripravlja mesece in mesece, veliko je vaj. Pri filmu je vse bolj ad hoc, več je improvizacije, poleg tega pa moraš imeti še osebnost. Film zahteva osebnost, tisto, kar napolni ekran.

Poleg tega je pri filmu težko držati kontinuiteto vloge. Ker se film snema mesec, dva, tri. Prvi dan lahko začneš snemati sceno na sredini ali pa proti koncu. Da to rdečo nit te vloge vlečeš cel film, se mora vse skupaj spojiti, zliti. Tu je vse drugače kot v gledališču, ker veljajo druge zakonitosti.

Med pripravami na vlogo ste se med drugim naučili tudi igranja na klavir, jahanja .... še česa?
S tem klavirjem je bilo zelo ... Dva meseca sem hodil h gospe Ogrin, tule na Konservatorij, kjer sem klempal tisto Chopinovo sonato. V filmu je namreč zgodba, da vsak, ki sede za ta klavir, igra isto melodijo - nemški vojak, domobranec in na koncu partizan, ki ga je igral Frane Milčinski. Jaz tega nisem nikoli prej znal. Na koncu mi je France Kosmač, s katerim sva bila zelo dobra prijatelja, rekel: "To si pa tako nesramno "freh" zaigral, ko da bi bil pravi pianist." (smeh)

Z jahanjem je bilo pa tako. Snemal sem film v Rimu in me je na projekcijah videl neki producent. Ponudil mi je vlogo v filmu, naslovno vlogo. In me je vprašal: "Ampak znate vi jahati?" Sem ga vprašal: "Kdaj pa začnete to snemati?" "Ja, čez kakšne dva, tri mesece," je rekel. "Ah", sem rekel: "Seveeeeeda znam." In sem potem takoj, ko sem prišel v Ljubljano, poklical prijatelje kaskaderje. Potem smo hodili tja v Stožice in vsak dan trenirali. Moram pa reči, da mi je to pozneje prišlo zelo prav. Mislim, da je bil takoj naslednji film Winetou, kjer sem spet moral jahati. Pozneje sem zelo veliko igral v vesternih, kjer je bil pa seveda to predpogoj.

Koliko časa ste se najdlje pripravljali na kakšno vlogo? Je bilo to ravno jahanje?
No, jahanje je bila ena taka zadeva. Drugače je pa pri filmu tako: Kar koli ti rečejo, moraš reči: Ja, znam. Več znaš, bolje se prodajaš. Meni sicer prehod na konja niti ni bil tako težaven, ker sem bil športnik že od mladih let. Pri smučanju in tenisu sem bil kot mulc "klasa" - moji starši so imeli hotel v Planici. Spoznal sem, da imaš, če en šport vrhunsko obvladaš, dobro razvite reflekse in se potem vse skupaj avtomatično "preklaplja". Tudi ko se učiš avtomobil voziti, ko greš na konja ... Mimogrede, mene ni konj nikoli vrgel s sebe. No, sem pa pozneje tudi zasebno hodil jahat, da se ohranjal kondicijo. Kadar sem bil doma. Veste, včasih je bilo tako, da me po 14 mesecev ni bilo doma, da sem samo prišel, zamenjal "kufre" oz. garderobo in spet šel.

Kako pa je na to gledala vaša družina? Da vas niso nikoli videli?
Inteligentno.

Skozi desetletja vaše filmske kariere, kot ste dejali, skoraj sedem jih je že, se je filmska industrija precej spremenila. Tehnologija je izjemno napredovala ...
Zelo, ja.

... način dela je drugačen. Kako vi vidite te spremembe? Verjetno je biti igralec danes lažje? Ali pač ne?
Ne vem. Igra se je zelo spremenila, tehnika se je zelo spremenila. Danes imate drugačne kamere, prej so bile veliko večje. Tehnologija se je spremenila. Razvoj tehnologije se vse bolj ... zadira v naše življenje in vse se spreminja. Jaz sem začel, ko je bila kinematografija še črno-bela. Potem je prišel kolor in tako naprej. Velika sprememba se je zgodila po letu 1970, ko je televizija prevzela t. i. B-produkcijo. Ta produkcija je bilo tisto, od česar so filmarji živeli, kar ljudje hodijo gledat, kar polni kinodvorane. In to so želje producenta.

To je zelo spremenilo film, ker so morali iti z velikimi denarji v takšne projekte, kot jih televizija ne more delati. Tehnično so oni dosti bolj razviti. Saj veste, z vsemi temi zmaji in podobnim. Jaz jih ne maram gledati, marsikdo jih ne. Je pa zanimivo, kako so s tem "posilili" publiko. Ljudje to hodijo gledat in potem berem, kako jih je to všeč.

No, pa tudi igra se je zelo spremenila. Vse je veliko bolj dinamično. Pred dnevi sem gledal dokumentarni film o Marlonu Brandu, ameriškem igralcu. Njegovi soigralci, producenti so razlagali, kako je tudi njegova kariera proti koncu usihala, ker je bil način igre drugačen. Na koncu je dobival le še manjše vloge, čeprav je bil v resnici izjemno velik igralec. Je bil pa tudi velik individualist.

Tukaj je, recimo, velika razlika med gledališčem in filmom - v gledališču je v ospredju kolektivna igra, moraš biti kolektivist, jaz sem pa že po naravi individualist. In zato mi je film tako ustrezal. Pa še malo romantike ima. Še posebno takrat v 60. letih. Meni se je s filmom odprla Evropa, odprl se mi je svet, tukaj je bilo vse precej bolj ... omejeno. Zame je imel film vedno en poseben čar in sem z njim vedno živel. To je del mojega življenja - vse, kar se je odvijalo v njem, je bilo povezano s filmom, tudi zasebno življenje.

Ko ste ravno omenili zasebnost. Ste po koncu projekta s soigralci, soigralkami, režiserji še ohranjali stike, se družili, ali se je to vedno končalo, ko je bil film končan?
Hja, seveda, z jugoslovanskimi igralci smo se zelo dobro poznali, smo imeli odlične odnose. Je bilo pa zanimivo, Angleži so bili vedno zelo džentelmenski. Stewart Granger, Peter Finch, Christopher Plummer, to so bili vsi zelo fer, pravi džentelmeni. Tako zasebno kot na sceni. Američani, na primer, so zasebno zelo komunikativni, ampak na sceni so pa zelo sebični, ker je konkurenca pri njih tako velika.

Tako, da je bilo zelo različno. Nemci so bili precej povprečni, ampak pristni. Italijani pa ... no, Italijani so pa Italijani. Pri njih je vse "na kratki rok".

Igralski poklic je znan tudi po t. i. "slabih navadah", npr. kajenje. Sami priznavate, da ste se tega navadili "po službeni dolžnosti" ...
Kaditi sem začel v Drami, okoli leta 1949, ko smo igrali neko ameriško rasistično dramo - saj veste, črnec, bela hčerka senatorja in tako naprej -, kjer sem igral pisatelja. Režiser se je odločil, da bi moral kaditi fajfo. In tako sem začel. Na cigare sem pa presedlal, ko sem začel snemati vesterne - saj veste, kakšni naj bi bili kavbojci, ne. Potem se nekaj časa mešal fajfo in cigare. Takrat se cigare pri nas še niso dobile, tako da mi jih je svakinja pošiljala s Švedske. Pred kakšnimi 10, 15 leti sem se pa prestavil samo na cigare.

Ste se navzeli ša kakšne druge slabe navade?
Ne, ne, ne. Počakajte. To so dobre navade. Jaz vsak večer popijem majhen kozarček viskija in pokadim cigaro. Meni to očitno ...

... ne škodi.
Ja. Poglejte, jaz to počnem že 60 let. Jutri (pogovor je potekal v petek, op. a.) bom star 90 let, vsi mi pravijo - jaz ne vem, ampak vsi mi to govorijo -, kako dobro še zgledam, zdravje mi še služi, še vedno sem športen, se gibam ... Torej, jaz ne bi ravno rekel, da je to slaba navada.

Pa zdravniki?
Imam odlično zdravnico, se zelo dobro razumeva. Ampak sem ji že na začetku povedal: Poslušajte, ne mi omenjati viskija, cigar in čaja. Temu se ne bom odpovedal, dokler mi bo "pasalo". Vprašanje, kaj bi bilo, če bi nehal. Je pa tako, pri teh letih: mercedes dela dlje od renaulta, ampak po 400, 500 tisoč kilometrih bo tudi enkrat crnil.

No, videti ste res dobro.
Veste, sem v zadnjem mesecu to tolikokrat slišal, da zdaj začenjam še sam verjeti. Sem si rekel: Mogoče je pa res!

Celo življenje ste preživeli pred kamerami. Kaj pa vi radi pogledate? Kakšne filme?
No, to je zelo različno, od atmosfere, vzdušja. Ampak ... strašno rad grem gledat Bonde. Ker sem v takih filmih tudi igral. Rad imam filme, ki imajo dinamiko. Včasih si zaželiš kakšnega Bergmana, za dušo. Kot filmar sem, jasno, cineast, ampak za sprostitev pa gledam vse. Razen nadaljevank. To se preveč vleče. No, pa teh zmajev, kot sem že rekel, ne maram. Vse te fantastike. Vesoljske ladje in tako naprej.

Vampirji?
Uh, ja, pa vampirjev.