Kamor koli se obrneš, po mestu ti neprestano sledi morje, klokota ob bulevarjih, se peni pod mostovi in z vonjem napaja tudi tiste ulice, ki so se rešile daleč v notranjost.

Tudi sicer Helsinke vedno povezujem z vodo. Po dveh potovanjih v finsko prestolnico težko rečem, kakšna je, vsakokrat je lilo kot iz škafa. Dežne kaplje so bile velike kot kamni, in če ti je padla na glavo ena sama samcata kaplja, je bilo, kot da bi nekdo zlil nate vedro vode. O ja, takrat v Helsinkih sem imela veliko časa za branje. S seboj sem imela štiri romane o komisarju Maigretu, še dobro se spomnim. V vseh štirih je neprestano deževalo. Simeon je po navadi opisoval čudovite poletne večere v Parizu in čudovite pomladne dopoldneve, a tistih Maigretov takrat nisem imela s seboj. Knjige sem prebrala trikrat in vsakokrat je deževalo v Helsinkih in vsakokrat je deževalo tudi v knjigah.

Na vse to sem mislila, ko smo včeraj prileteli v finsko prestolnico. Avtor skladbe Cvet z juga, Andrej Babić, je s svojo kamero snemal vsak naš premik že od Ljubljane. Alenka je prejela prvi šopek rož na letališču, pričakal nas je slovenski odpravnik poslov na Finskem, Jadran Hočevar. Najprej sem pogledala skozi šipo letališča - pripravljalo se je na dež. Dobro je. Helsinki so nas sprejeli brez večjih presenečenj. (se nadaljuje)

Mojca Mavec