"Doživel sem marsikaj. Menedžerka mi je nekoč rekla, ko sem rekel za radijske postaje – vsi vemo, kako danes stvari funkcionirajo – in dostikrat smo dobili nazaj odgovor 'Ne mi pošiljati tega čefurja,'" se svojih glasbenih začetkov spominja danes izjemno družbeno angažirani raper Zlatko.

Od Princa Fužinca, fužinskega Sinatre, 2Pac Čefurja do Julijana Maka, kakor se po novem imenuje raper Zlatan Čordić - Zlatko. Je prvi glasbenik, ki je skozi rap spregovoril o Fužinah, (ne)strpnosti, drugačnosti in se vedno postavil v obrambo šibkejšim. Je ambasador številnih družbeno odgovornih akcij, s katerimi ozavešča ljudi o stvareh, od katerih večina najraje obrne glavo v drugo stran. Zdaj poje Žive naj vsi narodi, z Nuško Drašček pa je posnel pesem Domovini, ki je hvalnica njegovi domovini – Sloveniji.

Pripadaš t. i. drugi generaciji priseljencev, ki so se v Sloveniji rodili. Tvoja zgodba se je pravzaprav začela v barakarskem naselju v Ljubljani?
Da, in ta baraka me je izučila, da jaz nisem priseljenec, ker sem rojen v Ljubljani v času skupne države Jugoslavije. Jaz se počutim kot Zemljan in nimam težav s tem. Lahko da me ljudje obsojajo ali pa da me hočejo etiketirati. Odkar vem za sebe, sem se vedno upiral, ker – dame in gospodje – dovolite meni, da jaz povem, kdo sem in kaj sem in kako razmišljam – ker imam to pravico.

Potem si se z družino preselil na Fužine. Kako je bilo odraščati v tej soseski? V čem je posebnost Fužin? Ali so bile Fužine geto?
Fužine niso bile geto, so bile pa najbliže tistemu, kar se je dalo videti v ameriških filmih o Bronxu, Brooklynu itn. Žalosti me samo to, ko se zgodi kaj negativnega, se ljudje obesijo na to. Medtem ko imamo sto drugih dobrih stvari, pa se včasih zdi, kot da bi to želeli spregledati. Skozi svoja dela sem poskušal opozoriti na vse naše športnike iz tistega kraja. Če se ne motim, tudi pokojni Matjaž Tanko je bil s Fužin, Oto Pestner. To je samo en delček svetle strani naselja. Skozi svoje delo sem poskušal prikazati resnično sliko svojega naselja.

Prvi si v svetu glasbe skozi rap spregovoril o Fužinah. Kakšni so bili odzivi?
Štart normalno ni težek, ampak kjer je težka pot, moraš vedeti, da je na koncu sladek konec, rečem v eni izmed pesmi. Doživel sem marsikaj. Menedžerka mi je nekoč rekla, ko sem rekel za radijske postaje – vsi vemo, kako danes stvari funkcionirajo – in dostikrat smo dobili tudi nazaj odgovor 'Ne mi pošiljati tega čefurja', spet te praktično etikete – ampak jaz ne zamerim tem ljudem, ampak jim dam samo še več časa, da me lahko spoznajo in da rešijo svoje težave. Verjamem, da imamo vsi svoje težave in zato rečem, treba je najprej delati na sebi. Ni moja, da obsojam kogar koli. V zameno pa pričakujem tudi od drugih, da ne obsojajo mene oziroma kogar koli drugega.

Kot raper si izjemno družbeno angažiran, sodeluješ pri velikem številu humanitarnih akcij – postavljaš se v obrambo vsem šibkejšim – že 12 let si ambasador festivala Igraj se z mano, v okviru katerega pomagaš otrokom s posebnimi potrebami; tudi na osnovni šoli Nove Fužine si bil ob njeni 30-letnici ambasador akcije pleskanja – obnove šole. Zakaj je pomembno pomagati?
To bi lahko vse skupaj stlačil v eno besedo – človek ali Zemljan, samo potnik ... pa še eno zlato pravilo, ki se ga držim: ko pomagaš z desno, pomagaj tako, da niti leva ne vidi. Nerad poveličujem svoja dejanja, ker mislim, da imamo vsi nalogo kot ljudje, da pomagamo drug drugemu.

Danes poješ Žive naj vsi narodi, da ni pomembno, od kod je kdo prišel. Imaš tudi pesem Domovina. Je Slovenija tvoja domovina?
Najjačji komad. Ne vem, kaj bi drugega lahko bilo. Domovina Slovenija, normalno, ampak moram dodati, da sem jaz Zemljan, ki vidi, da če bi se odločil danes, da grem kamor koli peš, da s sabo ne potrebujem potnega lista. Ja, lahko rečete, da so mi v osnovni šoli pokazali: "To so meje, to je Evropa, to je Afrika." Lahko mi poveste vse, ampak jaz skozi svoje odraščanje ... dovolite mi, da uporabljam svoje možgane, da poslušam svoje srce. In mislim, da ni pošteno, da jaz s svojim potnim listom lahko potujem po celem svetu, nekdo pa niti ne more iz svoje države. Kako dobra demokracija, kakšna svoboda govora, kako smo se razvili!

V šoli na Fužinah je bilo, in je še danes, veliko otrok priseljencev. Je bilo zaradi tega odraščanje lažje?
Nam so hoteli povedati, da smo mi priseljenci, ampak mi praktično nismo priseljenci, mi smo rojeni tukaj, spoštujemo normalno zakone, medtem ko smo videli, da mnogi ne odgovarjajo za svoja dejanja, ki so pustila večje posledice: zaradi nekaj ljudi je bila potem masa primorana delati neumnosti, da bi recimo lahko kaj dosegli. In potem se obsoja te 'sitne' ribice za napake tistih nekaj kitov.

Na Fužinah ste razvili tudi poseben jezik "fužinščino"…
Temu se reče sleng – to ima vsak konec. V Trbovljah imajo svoje narečje, Primorska ima svoje narečje in meni je to nekaj najlepšega, ker se lahko igramo z jezikom. Meni očitajo dostikrat, da se ne spoznam na slovnico. Saj Cankarju so tudi, pa kaj pol?!