Komunikacija je v zadnjih letih postala zapletena reč. Še pred desetletjem smo tarnali, kako so vseprisotni mobilni telefoni ukradli romantiko nepredvidljivih trenutkov življenja, danes pa se že z nostalgijo spominjamo "dobrih starih časov", ko smo svoje prenosne telefone uporabljali za dejanske telefonske pogovore. Po novem najraje vse zapišemo, oziroma še raje kar zabeležimo s fotografijo. Naše tako izražene misli prek spletne pošte, klepetalnic in družbenih omrežij so pogosto nepremišljene, impulzivne, z nekaj nerodnimi "kliki" pa lahko neizbrisno pristanejo v zelo napačnih rokah. Tako se zapletejo tudi življenja likov v novi gledališki komediji "Pazi, mejl!", kjer se celotna zgodba dogaja kar v okviru spletnih pogovorov. Predstava je nastala v produkciji Špas teatra, premierno pa so jo uprizorili v ljubljanski Operi.

Afere so stvar prepotentnih poslovnežev in njihovih tajnic v minikrilu
Še najbolj tehnološko podkovana mladina se zaradi nerodne spletne komunikacije hitro znajde v težavah, zato ni nič čudnega, da si zmešnjavo na glavo nakopljejo tudi osebe srednjih let, ki so še v fazi navdušenega čudenja nad "smeškom" in okrajšavo "lol". Maks (Matjaž Tribušon) je tiste vrste moški lik, s kakršnim ženske gledalke po celem svetu že od nekdaj slepijo, da točno vedo, kakšne so "barabe, ki varajo". Prepotentni poslovneži v kravatah, ki so mahnjeni na hitre avtomobile, globoke dekolteje in minikrila, ki se v spremstvu dolgih nog po možnosti gibljejo v radiju nekaj metrov od njihove direktorske pisarne. Maks je prav takšen, v svoji igrici pa žal precej nespreten in kratke pameti. S svojo ljubico Evo (Mojca Fatur), ki je utelešenje arhetipske vlačuge oziroma radožive hihitajoče zapeljivke - takšne, ki bi jo v bibličnih časih "poštene vaščanke" verjetno nazadnje skamenjale do smrti, seksata kar prek spleta. Ko se jima ne ljubi več, pa se dogovarjata, kako in kje točno bosta to počela v živo. Skratka, ena sama strast.

Nauk: Če varate prek spleta, vas bo nekdo zalotil
O vsem tem se Maks v ločenem pogovoru hvali svojemu najboljšemu prijatelju Luki (Gojmir Lešnjak - Gojc), dobrodušnemu ločencu z žilico za ustvarjanje duhovitih fotomontaž. Nastopa kot glas razuma in ga spodbuja, naj bo raje zvest svoji ženi. Tej je ime Sara (Nataša Barbara Gračner) in odlično odtehta žensko arhetipsko tehtnico. Zvesta negovalka in gospodinja - med drugim na primer izvemo, da možu doma pripravlja pečenko. S pomočjo lucidne intelektualne prijateljice arhitektke Vande (Vesna Pernarčič) naivno spoznava svoj (prvi?!) računalnik, ki ji ga je podaril mož. Navdušena nad velikim odkritjem sveta spletnih klepetov s predlogi o prenovi hiše (o temah, ki navdihujejo dolgočasne gospodinje, pač) nadleguje svojega soproga, ki pa se nenadoma spomni (in tudi gledalce), da nima časa, saj je v službi, kjer je treba včasih, saj veste, opraviti kakšen sestanek in poslovni klic. Maks tako postane tipična žrtev preobremenjujoče sodobne spletne komunikacije in nekaj radoživih opolzkosti po pomoti in zunaj konteksta pogovora o novih tapetah pošlje svoji ženi. Tu se stvari začnejo zares zapletati in po seriji grozilnih, veselih in seksi sporočil, sms-ov, kraj identitete, vlamljanj v računalniški sistem in fotomontaž, pripeljejo do velike komične zmešnjave.

Bomo videli zanimive igralske goste?
Izvorno ameriška predstava se je s pomočjo prevoda Lada Bizovičarja (ki ga na premieri ni bilo) uspešno prilagodila na kontekst slovenske popkulture (naj le izdamo, da se v predstavi večkrat pojavi ime Angelca Likovič), hkrati pa v prihodnosti ob potencialni priljubljenosti zaradi odrske postavitve omogoča zanimive alternacije igralcev. Igralci namreč sedijo pred prenosnimi računalniki in imajo v resnici lahko ves čas pred očmi lahko tudi besedilo. Avtorja Billy Van Zandt in Jane Milmore sta si po svojih besedah ravno zaradi tega prvotno zamislila, da bi lahko občasno povabili kakšnega drugega igralca, ki bi se preizkusil v eni izmed petih komičnih vlog.

Znani obrazi imajo radi komedijo
Krstna uprizoritev v ljubljanski Operi je postala tudi medijski družabni dogodek. Med obiskovalci se je namreč na povabilo organizatorjev znašlo mnogo znanih obrazov. Še največ tistih iz igralskega "ceha", na primer Jernej Šugman, Uroš Smolej in zakonca Iva Babič in Primož Ekart, obenem pa tudi marsikateri glasbenik – s svojima boljšima polovicama sta prišla rokerja Tomi Meglič in Grega Skočir, opazili pa smo tudi Neisho, vedno prešerno razpoloženega Andreja Šifrerja in Lada Leskovarja, ki je prišel v družbi svojega sina. Predstavo si je v družbi soproge ogledal celo nekdanji predsednik države Danilo Türk. Dogajanje sta takoj po predstavi tudi diskretno zapustila, medtem ko se je večina estradnikov v spremstvu novinarjev udeležila druženja v bližnjem lokalu, ki se je hitro napolnil do točke, ko se preprosto ni več dalo nikamor premakniti. Večina je nazadnje postopala kar zunaj.

Stereotipi ponujajo hitro identifikacijo
Najbolj se je razživelo, ko se je dogajanju priključila tudi igralska zasedba z režiserjem Jašo Jamnikom na čelu. Ta nam je v kratkem klepetu pojasnil, da so se predstave v Špas teatru lotili na pobudo direktorice Urše Alič, zdela pa se jim je zanimiva ravno zaradi drugačnega, bolj statičnega formata. "Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za radijsko igro v živo, ostati mora statična, hkrati pa se na odru mora nekaj dogajati. Tukaj je bil izziv." Malce smo ga povprašali tudi o stereotipnih likih, predvsem o arhetipskem orisu dveh osrednjih ženskih vlog, in o tem, ali je takšna poenostavitev po njegovem posebej dobro sprejeta pri slovenskem občinstvu. Pojasnil nam je: "Ne le pri slovenskem, povsod. Komedija je tak žanr, ki se do neke mere vedno ukvarja s stereotipi, zato da je naš identifikacijski moment hitrejši in večji."

Če bi sodili po navdušenem bučnem krohotu in ploskanju občinstva na premieri, je bil omenjeni identifikacijski trenutek tudi tokrat uspešen, "Pazi, mejl!" pa se bo nedvomno uvrstil na seznam tistih Špasovih uspešnic, za katere bo nemogoče priti do vstopnic.