Tradicija koncertov U2 je, da se ena srečnica znajde na odru z Bonom. Tokrat to sicer ni bilo med pesmijo One, ampak med Mysterious Ways - morda zato, ker je izbranka Simona Bonu na transparentu 'ponujala' trebušni ples (kar se sklada z videospotom za prav to pesem). Slednji je bil nad njeno nesramežljivostjo videti iskreno presenečen. Foto: MMC RTV SLO/A. J.
Tradicija koncertov U2 je, da se ena srečnica znajde na odru z Bonom. Tokrat to sicer ni bilo med pesmijo One, ampak med Mysterious Ways - morda zato, ker je izbranka Simona Bonu na transparentu 'ponujala' trebušni ples (kar se sklada z videospotom za prav to pesem). Slednji je bil nad njeno nesramežljivostjo videti iskreno presenečen. Foto: MMC RTV SLO/A. J.
Tisti najbolj zagreti oboževalci, ki so bili na kraju samem že dopoldne, so organizirali nekakšen sistem številk, s katerim so si skušali držati vrsto - samo do neke mere uspešno, kajti v 'notranjem krogu' tik pod odrom se je na koncu znašlo tudi precej Slovencev, ki so šele popoldne pripotovali z organiziranim avtobusnim prevozom. Foto: MMC RTV SLO/A. J.
Okrog dveh popoldne so se začeli ljudje stekati malo resneje, resnična gneča pa je nastopila od štirih, tik pred odprtjem vhodov. Foto: MMC RTV SLO/A. J.

Razgrete ulice v središču mesta popoldne še niso dale čutiti, da se na stadionu Maksimir obeta pravi spektakel, a bolj ko se je bližal večer, večje je bilo vznemirjenje. Iz številnih lokalov so donele pesmi irskih rockerjev, na terasah so obiskovalci pili še pivo "za na pot" in vroč poleten dan je poskrbel še za tisti dodaten ščepec magičnosti, ko je razgreto ozračje stopnjevalo pričakovanja.
"Katero različico majice imaš pa ti?"
Prodaja majic z motivom bodisi aktualne turneje bodisi prejšnjih ali zgolj fotografije članov benda je cvetela na polno, in kar muzali smo se, ko smo drug drugega opazovali in spraševali: "Katero različico majice imaš pa ti?" Pripadnost skupini je eden izmed oboževalcev pokazal tudi tako, da si obril glavo z motivom U2.

Fascinanten pogled na oder
Kljub veliki množici pred vhodom smo vstopili brez čakanja, in ob prihodu na stadion se je očem odprl res fascinanten pogled: ogromna konstrukcija odra je res impresivna in dobro vidna prav z vseh kotičkov stadiona. Po obeh predskupinah, The Hours in Snow Patrol, ko se je že stemnilo, pa so "udarili" prvi toni, množica, tudi na tribunah so vsi stali, je padla v ekstazo, ki se je končala šele dobri dve uri pozneje.

Odlična ocena organizatorjem
Še par besed o organizaciji. Ko smo se vozili v Zagreb, šli smo z osebnim avtomobilom, smo kljub vsem informacijam še vedno malce oklevali, da le ne bi kje padli v gnečo. Brez težav smo prišli v središče mesta, in ko smo opazovali okoliške ulice stadiona, je bilo parkirnih mest še veliko. Ne vem, kako je bilo z vlaki in avtobusi, a polni in številčni tramvaji so, vsaj tako se je zdelo, "ukrotili" ves promet, tako da tu organizatorji zaslužijo odlično oceno.

Nasploh smo dobili vtis, da je bila organizacija brezhibna: na samem stadionu je bilo poskrbljeno za vse: hrano, pijačo in dovolj stranišč. In tudi po koncertu ni bilo nobenega kolapsa, v nekaj minutah se je dejansko izpraznil celoten stadion in v okoliški lokalih se je očem znova ponujal enak prizor kot pred koncertom: iz zvočnikov so donele pesmi U2, vidno zadovoljni obiskovalci pa pili pivo "za na pot" domov.

Nekaj utrinkov s ponedeljkovega koncerta, ki nam ga je uspelo gledati iz prve vrste, si oglejte spodaj.