V torek zvečer se je v Cankarjev dom nagnetel cvet slovenskega športa, da bi spremljal tradicionalno podelitev nagrad za najboljše športnike leta.

Po pričakovanjih je bilo vse v znamenju uspeha, ki je zaznamoval leto – zlati košarkarji so postali ekipa leta, Goran Dragić športnik leta, Luka Dončić pa najbolj izstopajoči mladi športnik leta.

In vse misli so se spet vrnile k "tisti zlati nedelji" zvečer. Nikomur ni bilo treba posebej razlagati, h kateri nedelji.

Vriskali tudi v Dubaju in Čilu
"Točno vem, kje sem bila! Celotno prvenstvo sem spremljala v Oslu, na dan finala pa sem bila v zraku, na letalu za Dubaj. Ko smo pristali, sem takoj vklopila mobilnik in prek spletnega prenosa zagnala ogled tekme. V ekran sem gledala ves čas, tudi ko sem šla čez kontrolo in po prtljago, pa v avtu, ko je pome prišel brat. Vožnja do doma je trajala pol ure, potem sem tekla v stanovanje, prižgala televizijo in ujela zadnje tri minute tekme. Potem pa sem vriskala in skakala," nam je hitela razlagati olimpijska podprvakinja, plavalka Sara Isakovič.

Tudi Ilka Štuhec je pesti za slovenske košarkarje stiskala v tujini. "Pri nas je bilo popoldne. Bili smo namreč na pripravah v Čilu in s smučarji, trenerji in preostalim osebjem smo se nagnetli v enega izmed apartmajev ter skupaj stiskali pesti," se posmeji poškodovana smučarska šampionka, ki je iz Cankarjevega doma odšla z nagrado za športnico leta. Pravzaprav odšepala, saj jo je po dolgem večeru operirano koleno že začelo boleti, sicer pa se je znašla in večerno toaleto opremila kar z rožnatimi supergami namesto visokimi petami.

Z virozo skakal iz postelje
"Doma sem bil, v postelji z virozo, sicer bi bil pa v Istanbulu. Sem pa vseeno navijal, iz postelje sem skakal!" se je pridušal starosta slovenske košarke, 80-letni Ivo Daneu.

Doma je bil tudi telovadec Mitja Petkovšek. "Večina gimnastičnih kolegov se je tisti teden opravičila, da jih ne bo na treningu, ker so šli v Carigrad, da bi si to ogledali v živo. In evo, so naredili odlično odločitev. Vnaprej so vedeli, po kaj gredo," je bil za svoje kolege vesel virtuoz na bradlji.

(Skoraj) tudi v Carigrad
Po sili razmer je doma ostal tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije Rade Mijatović. Naslednji dan ga je namreč zaradi Uefe čakala pot v Ženevo, ni pa mu uspelo najti ustreznega povezovalnega poleta iz Carigrada. "Predsednik košarkarske zveze me je povabil, naj bom njegov gost, ampak logistično se mi preprosto ni izšlo," je z glavo zmajal prvi mož slovenskega nogometa. "Sem pa doma poslušal ženo, ker je tako kričala in norela, da je bilo joj, rajši bi bil tam, v dvorani," se je posmejal.

V Carigrad pa je uspelo odpotovati veslaču Iztoku Čopu. "Odločili smo se v petek, po velikem uspehu naših v polfinalu. Vredno je bilo iti tja, sploh pred tekmo je bilo fantastično vzdušje," se je spominjal.

Učna ura slovenskega ponosa
Pestro je bilo tudi doma pri strelskem prvaku Rajmondu Debevcu. "Finale smo gledali skupaj s prijatelji srbskega in makedonskega rodu, ki so vsi navijali za Srbijo. Imeli smo rivalski večer, vse je sicer potekalo v prijateljskem vzdušju - ampak boljši so pač zmagali, ni kaj," je svojim prijateljem po treh mesecih smeje natresel še malo soli na rano.

Eden najslavnejših slovenskih trenerjev nam je priznal, da košarke in drugih ekipnih športov sicer ne spremlja. "Ampak takrat sem si rekel – če je finale, pa to moram videti," je povedal Marjan Fabjan. "Odkrito povem, da nisem navijal, ampak vedno bolj kot sem se vpletal v igro, lepše mi je bilo in vse bolj sem se Slovenca počutil," v svojem značilnem mirnem in razsodnem slogu ponosno razloži mojster juda.

Ponos je preveval tudi hokejista Andreja Brodnika. "Tisti večer smo imeli učno uro pumpanja nacionalne zavesti," pravi trener Olimpije, ki je za slovenske fante pred televizijskim ekranom stiskal pesti skupaj s celo družino.

Čas potrebovala tudi Luka in njegova mama
Za tri sogovornike pa smo seveda vedeli, kje so bili tisto nedeljo zvečer. Zato nas je bolj zanimalo, kako so jo sami doživeli v neposrednem središču dogajanja in kako nanjo gledajo danes, tri mesece pozneje.

"Moram priznati, da se tega takrat še niti nisem zavedala. Šele ko sem prišla v Madrid, dobrih 10 dni pozneje, sem šele podoživela vse to. Teh občutkov pa še vedno ne znam opisati. Ta dogodek je bil fantastičen za celo Slovenijo, ampak ko pa igra še oseba, ki je zate najpomembnejša na svetu, je pa to nekaj res posebnega," se ganjeno spominja Mirjam Poterbin, mama čudežnega dečka slovenske košarke Luke Dončiča. "Kar veliko smo prejokali, solzne oči sem imela še mesec dni po tistem vsakokrat, ko sem odprla kakšen članek na to temo," priznava.

Kaj pa Luka sam? "Zdi se mi, da je tudi za njim prišlo šele pozneje. Na prvenstvu so bili kot v nekakšnem balonu, nekako šele na finalu, kamor je pripotovalo toliko navijačev, so se začeli zavedati," pravi njegova mama.

Veliko več kot le naslov prvaka
Enak časovni okvir zavedanja kot Potrbinova navaja tudi Rado Trifunović, zdajšnji selektor reprezentance, ki je v Carigradu nastopal v vlogi pomočnika Igorja Kokoškova. "Šele 10 ali 14 dni po prvenstvu me je prešinil tisti občutek - uau, kaj smo mi naredili! In od tistega dneva naprej rečem 'uau' vsako jutro, ko se zbudim, ta občutek kar ne gre ven," v zanosu prizna.

"To je stvar, ki je povezala slovensko košarko. To je nagrada za vse košarkarske delavce, ne samo za reprezentanco. Za vse igralce slovenske lige, za vse trenerje, za vse tiste, ki delajo z mlajšimi," poudarja. "Dobra stvar je tudi to, da smo s tem postavili neki mejnik. Vsaka reprezentanca – rokometna, nogometna, hokejska – bo zdaj hotela doseči to. In to je dobro, to je spodbuda za vse športe. Tudi jaz sem, ko sem gledal Petra Prevca, ko zmaguje, rekel, da hočem zlato!"

Vsake toliko časa niti Saša Dončič še vedno ne more verjeti, da se je to res zgodilo in tudi on vidi širšo sliko. "Mislim, da je največja zmaga tega prvenstva to, da se je povečalo število mladih fantov. Da so se odločili, da gredo v košarko, namesto da bi šli nazaj v gostilno. Najbolj moramo ceniti to, da so se otroci spet zaljubili v ta šport," meni septembra zagotovo najslavnejši slovenski oče, "ata Dončič".