Primorski pevec, ki si je pred leti zadal, da bo s fundacijo Beli golob po svetu širil idejo o miru, je svoje življenje in predvsem mirovniško udejstvovanje popisal v novi knjigi z naslovom "Na krilih belega goloba".

V pogovoru za MMC je pojasnil, kako s svojimi obiski pri svetovnih eminencah pripomore k miru na svetu, kakšen odnos ima v resnici do Rimskokatoliške cerkve, zakaj si želi na obisk k Williamu in Kate in kdo je tisti, ki si poleg pokojnega papeža Janeza Pavla II. in dalajlame zasluži njihovega belega porcelanastega goloba.

Kaj želite, da vaša knjiga bralcem sporoča o vas in vaši fundaciji?
Da seznanja z našim delom. Iz medijev ljudje lahko slišijo kaj samo mimogrede in tako pred sabo nimajo cele slike. Ravno zato me je založba povabila, naj to tudi zapišem. Tako da ideja pravzaprav ni bila moja. Se mi zdi pa dobra. Knjiga pokaže, kam vse po svetu je naš golob že "poletel". Osnova za fundacijo je bila pravzaprav pesem "Beli golob", ki sta jo navdahnili dve kitici Prešernove Zdravljice, s posebnim poudarkom na mirovniškem verzu "ne vrag, le sosed bo mejak". Tudi s tem se Slovenija svetu predstavlja kot država miru, saj ima že v himni mirovniško misel.

Nedavno je slovenski politični vrh težil k temu, da bi ravno to kitico zamenjali. Kako gledate na to?
To so različni pogledi in mnenja, meni pa se zdi ta kitica kar prava. Posebej v današnjem času, ki je poln sovraštva in nasilja. Menim, da je prihodnost sveta v povezovanju in prijateljstvu.

Kako ste zadovoljni s prvimi odzivi na knjigo?
Zelo sem vesel, ljudje so mi rekli, da jim je všeč. Morda bo tudi odprla obzorja tistim, ki so bili do našega delovanja skeptični.

Do česa menite, da so bili zadržani?
Dandanes je situacija čudna, posebej pri nevladnih organizacijah, kjer so se dogajale kakšne malverzacije oziroma mahinacije. Potem pa vsi mislijo, ah, pobirajo denar in služijo. S knjigo sem želel tudi pokazati, da delamo pošteno, in to stvari, ki so v današnjem času še kako potrebne.

Kakšna so ta dejanja oziroma kaj je pravzaprav vaše poslanstvo?
Beli golob je simbol miru, zato je naše osnovno poslanstvo širjenje ideje miru o svetu, s posebnim poudarkom na glasbi, s katero je to včasih še lažje sporočiti kot z govorjeno besedo.

Na začetku knjige in tudi v ustanovnem aktu ste zapisali, da ste ustanovitev fundacije utemeljili tudi s tem, da boste pomagali otrokom, ki so tako ali drugače prikrajšani ali ogroženi. To ste sčasoma, vsaj če sodimo po knjigi in vaši spletni strani, opustili. Zakaj?
Saj je še zmeraj ostalo. Prirejamo slikarske razstave, kjer sodelujejo otroci, poleg tega pa smo s koncertom v filharmoniji na primer zbirali sredstva za deklico, ki smo ji potem kupili klavir, eni drugi pa violino. Ko še ni bilo fundacije, je bila moja pesem o miru, s katero smo se povezali s fundacijo, ki je pomagala žrtvam min. Mislim, da danes ne obstaja več, takrat, v devetdesetih, pa je bila zelo aktualna. Naša fundacija je zdaj v osnovi mirovniška in menim, da je še kako potrebna. Samo poglejte, kaj se dogaja okoli nas in v svetu.

Zakaj vsega tega ne omenjate v knjigi ali na spletni strani? Niso to stvari, ki ljudi najbolj navdušijo?
Ker to ni naš osnovni namen. V knjigi sem opisal, kako smo pred dvema letoma s koncertom v Solkanu zbirali denar za gradnjo centra za rehabilitacijo po pridobljenih možganskih poškodbah na Trnovem pri Gorici, katerih žrtve so na žalost tudi otroci. Za podoben projekt se trenutno dogovarjamo tudi na Televiziji Slovenija. Ravno zdaj so dali zeleno luč za zgradnjo tega centra in zato bi bilo dobro, da ponovimo dobrodelni koncert, ki ga je leta 2010 prekinil dež. Imate prav, res bi lahko več pisali tudi o teh stvareh, saj je potem videti, kot da nič ne delamo, čeprav se ves čas nekaj dogaja.

Kakšne projekte, kjer ste ljudem pomagali, ste izpeljali v zadnjem letu?
Zadnje leto smo se bolj posvečali našemu osnovnemu poslanstvu, širjenju ideje miru o svetu. V tem smislu pa smo speljali kar nekaj projektov. Zadnji odmevnejši je bil na primer, ko smo simbolično, z vrha Triglava, poslali mednarodno poslanico za mir, predvsem v naši domovini, glede na trenutno politično dogajanje. Lani smo med drugim tudi zaznamovali obletnico odprtja sedeža fundacije na Trnovem pri Gorici, tam nas je obiskal tudi predsednik države dr. Danilo Türk, poleg tega pa tudi smo praznovali tudi obletnico prižiganja Ognja miru in ljubezni na vhodu v spominski park NOB na Trnovem pri Gorici, kjer stoji skulptura, v kateri gori ogenj. Decembra pa smo pripravili dogodek ob desetletnici ustanovitve naše fundacije. Zdaj pa, kot sem omenil, načrtujemo dobrodelni koncert v sodelovanju s Televizijo Slovenija.

V knjigi pravite, da mora človek najti predvsem mir v sebi. Kako lahko to pričakujemo od nekoga, ki je zaradi izgube službe na robu preživetja, nima denarja, da bi kupil večerjo za svoje otroke, zaradi vsega tega pa ima tudi več težav z zdravjem in težko dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev? Takšnih zgodb je, če sledimo samo akciji Botrstvo na Valu 202, z vsakim dnem več. Ni pametneje, da takšnemu človeku najprej pomagamo materialno in ga šele potem opremljamo z idejo o notranjem miru?
Imate občutek, da so ljudje, ki so materialno preskrbljeni, srečni?

Je to v tem kontekstu sploh pomembno? Ne govorim o potrošništvu , ampak o osnovnih materialnih dobrinah, ki so predpogoj za človeka dostojno življenje. Oprostite, ampak "notranji mir" mora biti nadgradnja, ne osnova.
Ko sem bil v Indiji na obisku pri dalajlami, sem videl ljudi, ki dobesedno živijo na pločniku. Tam imajo en stolček, ki ima morda senčnik ali pa tudi ne. Ti ljudje so se mi zdeli srečni.

So vam to povedali?
Čutil sem, da iz njih prihaja nekakšno zadovoljstvo. Menim, da materialne dobrine ne prinašajo sreče. Se pa strinjam, da so osnovna sredstva obvezna. Vseeno pa živimo v civilizaciji, ki je postala prezahtevna. Moramo se vrniti nazaj k osnovam, svet nas bo k temu prisilil, tako ali drugače. Zdaj imamo avtomobile, pet telefonov, pa še vedno nismo srečni. Mi s fundacijo poskušamo vplivati na ljudi, ki imajo moč, torej možnost, da družbo spreminjajo. Tudi mediji imate pri tem pomembno vlogo. Ljudje smo ali smo postali ovce, verjamemo vse, kar beremo, vidimo, slišimo.

Kdo nakazuje največ sredstev za vašo fundacijo in za kaj se porabi večino denarja?
Danes je to težko, ker denarja preprosto ni! Sicer pa različni ljudje in sponzorji. Denar potrebujemo večinoma za samo delovanje, treba je plačati telefone, bencin, ko kdo kam gre …

Pa na primer letalsko karto za vaš obisk pri dalajlami?
Tudi to. Ko nesem komu lučko miru ali porcelanastega belega goloba miru, je treba plačati karto, stroške bivanja, in to po navadi naredimo s sponzorji. Včasih nam letalska družba podari karto in tako naprej …

Kako pripomorete k miru s tem, da eminencam, kot sta dalajlama ali pokojni papež Janez Pavel II, nesete belega porcelanastega goloba?
Eno je porcelanasti beli golob, drugo je laternica z Ognjem miru in ljubezni, prav tako iz porcelana. Belega goloba podelimo tistim veljakom, ki imajo velik vpliv na ljudske množice in so za mir na svetu že veliko naredili, laterno pa tistim, katere želimo pozvati, naj delajo za mir. To prihaja od nas, preprostih ljudi, za njih, ki imajo moč, da so slišani, ko množice pozivajo k miru.

Za prvega prejemnika goloba ste si izbrali pokojnega papeža Janeza Pavla II. Menite, da je bil res tako nesporna osebnost, da si je prislužil vašega goloba? Med drugim je nasprotoval uporabi kondomov, kljub seznanjenosti s svetovnim problemom aidsa.
Se strinjam, ampak na te stvari nisem gledal tako "picajzeljsko". Zdi se mi, da je dobro deloval na ljudske množice, med sabo pa je uspešno povezoval tudi različne verske skupnosti, pogovarjal se je z vsemi.

V knjigi pišete večinoma o svojih obiskih pri eminencah, manj pa je zgodb navadnih ljudi, ki so bili na primer žrtve nasilja in vojn kot nasprotja miru.
Takšno nalogo si je naša fundacija pravzaprav zadala. Da skušamo, kakor je v naši moči, vplivati na ljudi, ki imajo vpliv na širne množice. V prihodnosti imamo namen, da bi odšli k poglavarju Ruske pravoslavne cerkve in tudi do ameriškega predsednika Obame.

Si Obama zasluži lanterno ali goloba?
Laterno.

Kdo pa si zasluži porcelanastega goloba?
Bono Vox. Njega globoko spoštujem in cenim, o tem se veliko pogovarjamo. In Nelson Mandela.

Ste že poskušali priti v stik z njima?
Konkretnih akcij še ni bilo. Do Nelsona Mandele smo vzpostavljali povezavo prek pokojnega predsednika Drnovška, potem pa se je ta stik malo porazgubil.

Lanterno ste med drugim podarili tudi kardinalu dr. Francu Rodetu, vendar v Sloveniji velja za osebo, ki v svojih govorih neredko uporablja retorike, ki jo nekateri označujejo na nestrpno.
Morda v Sloveniji (smeh). Lanterna z Ognjem miru in ljubezni ima tako ali tako drug pomen. Nesemo jo ljudem, katere skušamo opozoriti, naj delajo za mir, predvsem takrat, ko nastopijo neko novo funkcijo. Odnesli smo jo tudi papežu tudi Benediktu XVI. in na primer poglavarjem pravoslavnih cerkev.

Se ne bojite, da bi poslanstvo vaše organizacije lahko postalo kakor koli obremenjeno s prijateljevanjem z visokimi predstavniki Rimskokatoliške cerkve?
Jaz sem politično in versko popolnoma neobremenjen. Sem veren človek, to bom vedno priznal in v tem ne vidim nič slabega. Ne podpiram institucij, ampak vero samo. Nisem noben klerikalec.

Vaša fundacija je bila doslej v dobrih odnosih tudi s slovenskimi politiki, ne glede na strankarsko opredeljenost.
Seveda. Sprejel nas je nekdanji predsednik, upam, da nas bo tudi novi, ki je mimogrede tudi moj nekdanji gimnazijski sošolec. Želim pa poudariti, da za belega goloba ni pomembna politična ali verska pripadnost oziroma ali si na levi, desni, zgoraj ali spodaj. Pomembno je, da si človek z veliko začetnico. Spoštujem vse ljudi, verne in neverne.

Kakor lahko beremo v medijih, ste prišli v stik tudi z britanskim prestolonaslednikom Williamom in njegovo ženo, vojvodinjo Kate. Zakaj sta onadva pomembna za mir?
Ker imata velik moralni vpliv, predvsem na mlade, ki je najpomembnejši segment ljudi, saj so mladi prihodnost. Zato imamo tudi veliko mirovniških koncertov v osnovnih šolah. Otroke je treba vzgajati v duhu, da je treba delati in živeti v miru.

Kako ocenjujete, da se je vaša javna podoba spremenila v času, ko ste iz popglasbenika prestopili v mirovniške vode?
Kaj pa vem, mislim, da ne kaj dosti. Še vedno sem isti Gianni, ki je za "štose". Ne predstavljam si življenja brez humorja in zabave, ljudje, ki tudi tega nimajo, jim nekaj manjka. Še vedno pojem in nastopam, glasba je še vedno prva.