Le kdo se ne spomni dekleta z našobljenimi ustnicami in s klobuki, ki se je presedala po naslonjačih v videospotu Uuu? Danes bolj izkušena Maya gleda na svoje začetke iz drugačnega zornega kota. "Slovenija ima ogromno glasbenikov vseh generacij, za katere je čisto premalo posluha, podpore in so zaradi same situacije stisnjeni v kot. Mislim, da moramo to spremeniti, da se lahko rodijo nove stvari, da pustimo dihati ustvarjalnosti, da negujemo izjemnost in da zopet razvijemo odnos do same glasbe," je mnenja pevka.

Po desetih letih, ko je izdala svoj prvenec Taka kot sm, se zdaj predstavlja z drugim albumom Čas za nas. Po koncertu v Kinu Šiška zdaj s svojo desetčlansko skupino pripravlja nov koncert, in sicer 22. februarja v Cirkusu.

Kaj je počela v vmesnem času in še več, si lahko preberete spodaj.

Maya, pred kakšnimi desetimi leti se spomnimo, ko ste se čez noč pojavili v oddaji Videospotnice in iz naslonjača prepevali "Uuu". Novo. Sveže. Korak naprej v tistih časih. So bili takrat bolj hvaležni časi za začetek, kot so danes, za nadaljevanje?
Ne glede na začetek ali nadaljevanje so bili takrat časi na splošno zelo drugačni. Nimamo časa niti za sebe, kaj šele, da bi se malo bolj posvetili glasbi in samemu raziskovanju nje. Bombardirajo nas z vseh strani in nam tudi dostikrat narekujejo, kaj naj bi nam bilo všeč.
Nekaj časa me ni bilo, nekateri so pozabili, nekateri pa niti ne vedo zame. Sicer se pa ne glede na prvo ploščo trenutno počutim, kot da sem začela čisto od začetka. Mogoče je ta pot zdaj nekoliko težja, kot je bila takrat, a je ta pot zame boljša, saj me vsakič znova spomni na to, da se je vredno v življenju boriti za nekaj, kar imaš tako rad in v kar močno verjameš. Najtežje od vsega je ne izgubiti vere in ostati zvest samemu sebi.

A ne glede na vse je najpomembneje ustvarjati naprej, ne izgubiti zaupanja vase in v to, kar delaš, si drzniti, verjeti in biti borec. Če ti sam ne boš verjel, ne bodo nikoli verjeli drugi.

V teh letih vas je zaznamovala oznaka r'n'b. Je danes konkurenca na tem področju pri nas po vašem mnenju močnejša ali ne?
Kar se tega tiče, mislim, da je še vedno dosti podobno, kot je bilo. Glede na celotno situacijo, si ljudje mogoče ne upajo preveč eksperimentirati in si ne upajo narediti nečesa, kar bi preveč izstopalo ali se odmikalo od nekakšne komercialne šablone. Prevečkrat se najde nekdo, ki reče, da se take stvari ne izplačajo ali da ne bodo uspešne, ker niso na prvo žogo in mi prevečkrat pustimo, da nas prepričajo.

Danes je veliko težje, kot je bilo, in glasbeniki, namesto da bi se ukvarjali in posvečali glasbi sami, morajo početi veliko različnih stvari, da lahko sploh preživijo. Tu zmanjka časa za ustvarjalnost.

Slovenija ima ogromno glasbenikov vseh generacij, za katere je čisto premalo posluha, podpore in so zaradi same situacije stisnjeni v kot. Mislim, da moramo to spremeniti, da se lahko rodijo nove stvari, da pustimo dihati ustvarjalnosti, da negujemo izjemnost in da zopet razvijemo odnos do same glasbe.

Z novim albumom, ki ste ga izdali lani, ste nekako vstopili v "areno" glasbenih izvajalk, ki z mesečnim ustvarjanjem singlov zadovoljujejo komercialno naravnano občinstvo. Kako to, da se sami niste odločili za tovrstni "podjetniški" pristop do glasbe? Kako to, da se niste odločili za taktično izdajanje albumov vsakih nekaj let?
Jaz sem odraščala v drugačnih časih, kot odraščajo danes, in tudi sam dostop do glasbe takrat ni bil tako enostaven. Takrat so se še kupovali cedeji. Vse se ni tako hitro odvijalo in ni bilo toliko vsega. Moj oče je bil zbiratelj vinilnih plošč in velik ljubitelj glasbe in verjetno sem zaradi samega okolja razvila malo drugačen odnos do tega. Nekatere plošče so bile pravi umetniški izdelek.

Ogromno ljudi mi je reklo: Ne izdajaj plošče, saj se ne izplača. Ja. Mogoče je res, a mene je zanimal izdelek kot celoten izdelek. Super mi je, ko moja glasba dobi tudi vizualno podobo, ko imaš v rokah izdelek, ki je zabeležil neko obdobje z zvokom in sliko, obdobje, ki bo ostalo večno.

Kar se tiče singlov, se nimam za izvajalko, ki bi ustvarjala premišljeno in zato, da bi zadovoljila čisto vsakega poslušalca. Izhajam iz tistega, kar čutim, poskušam poslušati sebe, saj sem to dolžna sama sebi, in lahko samo upam, da se bom približala čim večjemu številu ljudi. Mislim, da je to mogoče doseči le s pristnostjo, iskrenostjo in svojim lastnim močnih izrazom.

Kar se albumov tiče, to ni nekaj, kar sem se odločila. To je nekaj, kar se je zgodilo. Vsak od nas si želi biti stalno aktiven, ustvarjalen, vedno nekje okoli samega dogajanja, da te ljudje ne pozabijo, a se včasih preprosto zgodi, da se stvari ne odvijejo čisto tako. Ljudje smo drugačni in delamo stvari drugače. Kar je za nekoga prav, za nekoga drugega ni. Zame osebno ni pravila.

Meni je pomembno, da sem zopet našla sebe, da sem ugotovila kaj bi rada, nabrala ekipo, s katero hočem delati, da sem izpeljala ta projekt in da sem na koncu tudi jaz srečna in zadovoljna, ne pa, da naredim nekaj samo zato, ker se to pač tako počne. Glasba sama se ne ozira na čas in na pravila, in tako se tudi jaz poskušam ne obremenjevati s tem.

Glasba danes - podjetje ali umetnost? Kam je šla ustvarjalnost v glasbi?
Kot pričajo stvari same, je večinoma podjetje, a bi zopet poudarila to, da je to odvisno od posameznega izvajalca. Odvisno od tega, kako ti to razumeš, kaj ti to pomeni in kakšno je tvoje sporočilo. Je to le premišljen projekt, kjer je interes zgolj to, kako iz tega največ iztržiti ali je to neka globoka osebno izpovedna zgodba in potovanje v neodkrite kotičke sebe. Spet ni pravega ali napačnega načina oz. nihče ne more o tem soditi.

Mislim, da je kar nekaj bendov, ki še vedno ostajajo zvesti sebi in se trudijo narediti nekaj novega, drznega, drugačnega. Iz moje strani veliko spoštovanje tistim, ki si v današnjih časih to še vedno upajo.

Po skladbi Are You Sure z Otom Pestnerjem in duetom z Muratom in Josom ste se umaknili malce iz glasbenih žarometov. Kam ste odšli? Kaj ste počeli?
Res, da sem se za nekaj časa preselila na Dunaj, a nisem zares nikamor odšla. Mogoče nisem bila medijsko izpostavljena, a se je vedno nekaj dogajalo. Največ sem se posvečala sama sebi in svojemu novemu projektu, kar je trajalo kar štiri leta, kar nekaj časa pa sem posvetila tudi gledališču.

Je bila pri vas sploh kdaj želja po nenehnem pojavljanju?
Če sem čisto iskrena, niti ne. Ko sem jaz izdala prvo ploščo, ni bilo toliko rumenih medijev ali pa se jaz nisem toliko pojavljala v njih. Pojavljanje je dobro zato, ker ti omogoča, da lahko ljudje bolje spoznajo tebe in tvoje delo, saj brez tega mogoče sploh ne bi vedeli zate.

Kaj vas je "povleklo" v gledališče? Kaj vse da gledališki oder pevcu? Kakšne so prednosti nastopanja na njem?
Že od malih nog sem bila zaljubljena v gledališče oz. natančneje v muzikale. To se je zgodilo samo od sebe, ko je za to napočil čas. Nekdo iz gledališča se je spomnil name in poklicali so me na avdicijo. Avdicija je bila uspešna, saj sem kmalu zatem začela igrati v muzikalu Kabaret.

Gledališki oder je zame nekaj čisto drugačnega. Ko se posvečaš projektu, ki ni tvoj, zavzameš čisto drugačno stališče. Nisi toliko obremenjen z vsem in ni ti težko imeti določeneo distance do tega, kar je prav pri lastnih projektih dostikrat največji problem. Posledično si zaradi tega prožnejši, bolj odprt in poskusiš nekaj, česar drugače ne bi. Več si dovoliš, veliko novega se naučiš. Vsaka nova izkušnja ima neprecenljivo vrednost.

V zadnjem obdobju je tudi ena izmed vaših spremljevalnih vokalistk stopila iz ozadja - govor je o Katji Koren. Malce v šali, malce zares: bi kdaj vrnili Katji uslugo in njej prepevali spremljevalne vokale?
Mislim, da je osnovna razlika že v tem, da je Katja intenzivno sodelovala kot spremljevalna vokalistka v veliko različnih zasedbah, jaz pa tega nisem nikoli počela in sem se večinoma posvečala svojim soloprojektom. Tudi danes tega ne počnem, razen za sebe, a je jasna stvar, da če bi to za koga naredila, je to definitivno Katja, pa ne zaradi tega, da ji vrnem uslugo, ampak zato, ker bi to naredila iz srca.

V Cirkus prihajate z desetčlansko zasedbo - kako to, da ste se odločili raje za "live" bend, in ne za matrico?
Ti dve stvari sta neprimerljivi. "Live bend" je nekaj, matrica pa čisto nekaj drugega.

Slabost matrice je vedno to, da ti odvzema nekakšno svobodo in te na neki način sili, da ostajaš na mestu, saj veš, da se glasbeno ne bo nič spremenilo, kar je pri živem bendu čisto drugače. Pri bendu se glasba stalno spreminja, dobiva nove oblike in izpeljave in s toliko ljudi na kupu, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo ali na novo razvilo. Pride trenutek, ko lahko le enega glasbenika na samem koncertu odnese nekam drugam in lahko prav zaradi tega glasba zavije v nove neodkrite sfere. Zame je glasba točno to, nekaj, kar se razvija in te vedno znova vodi v neznano.

Kaj poleg Cirkusa še pripravljate za prihodnje mesece?
Trenutno se pripravljamo in osredotočamo samo na Cirkus. Za zdaj ni še nekih začrtanih planov, si pa seveda želimo, da bo čim več koncertov, in k temu stremimo, da nas lahko čim več ljudi spozna in sliši za nas. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Brez vrtoglavih planov. Tako je najbolje.