"Mi, potomci Balkancev, sploh naših staršev priseljencev, smo vsi malo odškrnjeni nekje in večina nas, ki se ukvarja in izraža – recimo temu z umetnostjo – imamo ta defekt, ki ga izražamo skozi umetnost ali humor. V mojem primeru je humor obrambni mehanizem", pravi igralec, scenarist in producent Goran Hrvaćanin.

Ljudje najbolj sprejemajo resničnost in mi smo dobri opazovalci. Kar razumeš - temu se lahko smeješ, razloge za svoj in uspeh svojih kolegov ustvarjalcev, pojasni igralec, scenarist in producent produkcijske hiše Ajkule Goran Hrvaćanin. Njihove spote si je na YouTubu ogledalo na stotine tisoč, nekatere tudi po milijon ljudi; igrano filmsko komedijo Pr'Hostar pa si je v kinih ogledalo več kot 300.000 gledalcev. Kaj novega pripravlja?

Kdo so Carice? Kako so nastale?
To je naš način kaznovanja ljudi, ko v javnosti izjavljajo nespametne stvari. V tem primeru so Carice pripadnice balkanskega rodu z nižjo izobrazbo in nižjo stopnjo asimiliranosti.

Humor na račun Balkancev je v Sloveniji obstajal, še preden ste ga tudi vi začeli prakticirati. Kaj je bila vaša "dodana" vrednosti? Tisto, kar je vžgalo?
Prvi val balkanskega humorja je prinesel Đuro, ampak to je bil humor, ki je že obstajal in ga je samo tukaj predstavil. Mogoče je naša posebnost v tem, da smo asimilirani in lahko pogledamo skozi tretje oko, tako na Slovence kot na Balkance. To opazujemo s strani.

Ustvarili ste tudi lik Zokija Carja, ki pooseblja balkanske stereotipe. Kdo je torej Zoki? In zakaj ravno Zoki, glede na to, da je večina vas ustvarjalcev pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije?
Zoki je skupek čefurskih stereotipov, neke vrste mačo na steroidih, saj so vse najslabše stvari združene v enega človeka.

So takšni ali podobni stereotipi leteli tudi na vas? Odraščali ste namreč na Jesenicah.
Name osebno ne, mogoče ravno zaradi tega, ker sem dobro asimiliran, bolj kot od Slovencev so stereotipi leteli s strani kolegov oziroma rojakov Balkancev, še zlasti okrog leta 1991, ko je prišla vojna.

So se te napetosti poznale tudi med vami?
Zelo. Takrat je bilo najpogostejše vprašanje, če si Srb. Srbi so takrat veljali za agresorje in je bilo pomembno, ali si Srb ali nisi. Mimogrede - to, da se pišem Hrvaćanin ... sem to izkoristil … Čeprav nisem Hrvat! (smeh)

Ustvarili ste tudi nekaj videoposnetkov, v katerih se posmehujete prvi generaciji priseljencev – denimo Naš oćka. Čutiti je neko zamero do staršev ali celo sram? Je bilo odraščanje v priseljenskem okolju težko?
Ne bi rekel, da je to zamera, ker moja dva dobro govorita … To je fonetično specifičen jezik, do katerega imam jaz pozitivna čustva. Jaz se s tem igram. Odraščati pa je bil izziv. Štirje na 40 kvadratnih metrih! Gre za razmere, v katerih se moraš boriti za atom kisika!

Je humor tudi obramba pred vsem, kar ste doživljali kot otroci?
Mi, potomci Balkancev, sploh naših staršev priseljencev, smo vsi malo odškrnjeni nekje (smeh, op. a.) in večina nas, ki se ukvarjamo in izražamo – recimo temu z umestnostjo – imamo ta defekt, ki ga izražamo skozi umetnost ali humor. V mojem primeru je humor obrambni mehanizem.

Zdravilnost vašega humorja so prepoznali tudi drugi. Video Car oživlja je postal del uradnega učnega gradiva na vseh delavnicah oživljanja, na YouTubu ga je videlo skoraj 900 tisoč ljudi. Prepoznale so vas tudi resne organizacije in ustanove?
Drži, a šele po tem, ko je video postal uspešen. Pred tem so bile velike težave s tem, da z njim sploh začnemo. Da mladih ne zanima politična korektnost, mlade zanima nekdo, ki jim bo približal vsebino na njim razumljiv način. Če je pa LL ali ĆĆ, pa tako mora biti.

S sodelavci ste posneli najbolj gledani slovenski film Pr'Hostar. Kaj trenutno delate, kaj pripravljate novega?
Ne bom razkrival, da se ne bi "urekel". Stvari so še v pogojih, pripravljamo pa bolj obsežne projekte, ker manjših zadnje čase ni moč več delati.

Bi morali ustanoviti ministrstvo za čefurske zadeve, kot je uvodoma pisalo v spotu za Carice?
Mogoče kakšnih deset let nazaj, ko so bili "čefurji" tisti bav-bav. Zdaj, ko imamo Sirce in Irance, pa mislim, da je fokus na njih. Tako da smo zdaj "pod radarjem".