Več kot dvajset let je minilo, odkar je pojasnjevala, da ni važna in se po otroško bala za usodo svojega psička (če bi ji takrat pojasnili, da se nima česa bati, saj psi, ki oplodijo pasje samice, po navadi nimajo dolžnosti, da za svoje potomce tudi skrbijo, največje otroške uspešnice morda sploh ne bi bilo), a v zadnjih letih je, kot pravi, note zamenjala za številke, saj v eni izmed celjskih bank opravlja delo komercialista za poslovne osebe.

Hajdi v prostem času najraje teče, hodi v fitnes in igra badminton. Tudi koncerte obiskuje z veseljem in občasno tudi sama še vedno prime za mikrofon, a bolj zasebno, za svojo dušo, saj je za zdaj še niso premamili s kakšno zares dobro glasbeno ponudbo.

Čeprav vaša služba nima več povezave z medijsko izpostavljenostjo, o vas še vedno radi napišejo kakšen trač, še vedno vas povabijo na televizijo. Zakaj menite, da ste medijem še vedno tako zanimivi? Vas trači kaj zmotijo?
Iz medijskega sveta sem se sama zavestno umaknila, ampak svet je zame še vedno en velik oder. Etiketa Hajdi, ki jo nosim od desetega leta, me vedno spremlja, in dokler se tračem nasmejim in se v kakšni oddaji srečam s kolegi, ki jih dolgo nisem videla, zadeva ni moteča. Zakaj še vedno ostajam v igri, res ne vem, a to mi ni moteče, oziroma me ne ovira pri stvareh, ki jih počnem. Ljudje, ki me poznajo in obkrožajo, vedo, kdo sem in koliko truda vložim v vsako stvar, ki se je lotim. To je zame najpomembnejše.

Veliko tračev izhaja iz vaših objav na Facebooku, predvsem fotografij. Kako gledate na ustvarjanje novic iz dogajanja na spletnih družabnih omrežjih?
To je pač posledica virtualnega sveta in se mi ne zdi sporna. Dejansko gre za dogodke, ki so nehote postali javni in zabavni. Rada delim z ljudmi svoje vragolije in srečne trenutke, ker se mi zdi, da nas danes svet "posiljuje" s slabimi novicami in grozotami. Temu se odločno upiram.

Nekatere vaše fotografije na profilu na Facebooku oziroma Instagramu so precej zapeljive. Vas je kdaj zaskrbelo, da bi zaradi tega lahko do vas imeli drugačen odnos v poslovnem bančnem okolju? Kot vidimo, se ženske v sodobnem svetu žal še vedno pogostokrat ocenjuje po dolžini njihovega krila, kot imamo priložnost opaziti tudi v politiki.
Mislim, da smo ljudje dandanes dovolj inteligentni, da tovrstne objave ne vplivajo na delo, ki ga opravljam. V službi je moj odnos profesionalen, družba in prosti čas pa sta moja izbira. Vem, da ne počnem nič takšnega, kar bi bilo spornega, ampak mediji radi obrnejo to v trač, ki včasih res izpade neposrečen in prirejen. Danes se na primer veliko znanih, uspešnih žensk rado slika golih in to ne vpliva na njihovo siceršnje profesionalno delo. Jaz tega seveda nisem storila, ker sem za takšne stvari še vedno preveč konservativna, rada pa pogledam lepo fotografijo, tako kot marsikdo od nas.

Ne zdite se povsem prepričani … bi se ob dovolj mamljivi ponudbi denimo Playboya, morda lahko odločili za ta korak?
Iskreno, o tem še nisem razmišljala, so pa že bile ponudbe. Sem zelo spontana oseba, zato bom rekla: nikoli ne reci nikoli.

Se vam v poslovnem okolju dostikrat zgodi, da vas stranke prepoznavajo kot Hajdi, nekdanjo otroško zvezdnico in se želijo o tem tudi pogovarjati?
Na začetku sem se kar malo bala, saj me imajo ljudje še danes za malo Hajdi. Nisem vedela, kako bom sprejeta v tem takrat zame novem okolju. Izkazalo se je, da je odlično izhodišče za prebijanje ledu, komunikacija lažje steče. Veliko strank me prepozna in veliko strank zanima moja preteklost, ki je bila res polna zanimivih izkušenj in dogodivščin. Pa tudi nikoli ne pozabijo mojega imena (smeh).

Zakaj ste se pravzaprav umaknili z glasbene scene? Nazadnje, ko ste nastopili v eni izmed resničnostnih oddaj, kjer so iskali pevske talente, se je zdelo, da ste dobili nov elan za nadaljevanje pevske kariere, potem pa je okoli vas kar vse potihnilo.
Takrat je napočil trenutek izbire, ali nadaljevati glasbeno kariero ali se posvetiti študiju. Vesela sem, da sem se odločila za študij in delu na drugih področjih. Glasbena vizija mojih tedanjih založnikov takrat, v času mojega razvoja, mi ni bila najbolj pisana na kožo in v življenju ne maram pretvarjanja, zato sem se odločila, da bom raje sledila srcu in ne "žepu". Še vedno pa obožujem glasbo, obiskujem koncerte in včasih še vedno nepričakovano zgrabim mikrofon v roke in zapojem.

Kakšna je bila vizija vaših tedanjih založnikov, da vam ni bila všeč?
Najprej takšna, da bi me čim dlje zadržali kot otroka, da bi konstrukcijo pesmi postavili v visoki tonaliteti in bi moj glas tako zvenel čim bolj otroško. Tega enostavno nisem več počela iskreno. Potem sem sama začela obiskovati koncerte, klatila sem se po bunkerjih s takšnimi in drugačnimi "music session-i" in težko mi je bilo razumeti, kako neka enostavna pesem s plehkim besedilom postane hit in vsi dobro služijo, medtem ko nekateri res izvrstni glasbeniki, ki vložijo v svoje delo veliko "molov" in duše, zelo težko shajajo. To še danes težko razumem in to je bilo ključno, da sem se odločila za drugo pot.

Kakšna ponudba bi vas kljub vsemu premamila, da bi se vrnili?
Glasbo ločim na dobro in slabo, zato bi me vsekakor prepričala ponudba z dobro glasbo, kar je širok spekter. Pomembno je, da ima "drive" in da jo čutim.

Oprah je nekoč izjavila, da je pomembno prej dobro poznati samega sebe, preden zasloviš. Kako gledate na to izjavo glede na vašo otroško slavo?
V ZDA je veliko dramatiziranja in tudi resnično žalostnih zgodb mladih, ki so postali slavni. A to je spet popačena slika medijev, ki so lačni dramatiziranja, saj lepe stvari nikogar ne zanimajo. Veliko je otrok, ki so uspeli in so danes odrasli in še vedno uspešni. Veliko je tudi otrok, iz katerih so mediji naredili žrtve in jih potisnili še globlje v brezno. Iz otroka preideš v najstniška leta, ki so uporniška in zelo občutljiva. Ta prehod mislim, da je najbolj nevaren. Misliš, da vse veš, v resnici pa nimaš pojma. Morda bo zvenelo samovšečno, ampak je res, da smo takrat res bili zvezde, ampak se tega nismo zavedali. Zame je bila vse igra, ki je funkcionirala v vsej svoji spontanosti. Včasih sem imela v dvorani več tisoč ljudi, ki so z mano prepevali pesmi, ko pa sem prišla domov, pa sem se počutila tako sama, saj sem bila povsod bolj cenjena kot v svoji domači okolici, ki sem jo kot otrok in najstnica še kako potrebovala. A to me je utrdilo in mi koristi še danes, saj je trda koža ključni element za uspeh. Pomembno je tudi, kakšno vlogo odigrajo starši. Moji so odigrali odlično vlogo, upam, da bo nekoč tudi meni uspelo. To pa lahko rečeš šele takrat, ko res odrasteš.

Bi lahko rekli, da je otroška slava nekaj, na kar v splošnem gledate odklonilno ali pozdravljate iskanje otroških talentov v resničnostnih oddajah?
Osebno mislim tako: če ima otrok željo in voljo, mu je vsekakor treba pomagati in ga podpirati. Pa naj bo to v glasbi, plesu, športu, risanju ... Najpomembneje je, da tako otroci kot odrasli počnemo to, kar nas osrečuje.