25-letni kanuist je po prihodu iz Londona povečal svojo bazo oboževalcev. "Vse več se govori o meni, ker skoraj vsi spremljajo olimpijske igre," je dejal v pogovoru za MMC.

Sicer pa je Savšek imel že pred odhodom na olimpijske igre močno podporo iz domačih vrst, saj je zanj med drugim stiskala pesti njegova - danes 20-mesečna - hčerka. "Spozna očeta na vodi. Če ne drugače, pozna mojo čelado," je zatrdil Savšek.

Celoten pogovor z njim o vtisih z olimpijskih iger in življenju, ko počiva kanu na suhem, si lahko preberete spodaj.

Benjamin, na olimpijskih igrah se ni vse izšlo po načrtih, ampak imam občutek, da tudi finalni uspeh ni ostal nespregledan. Kako ste ga proslavili?
Da, zagotovo, saj so bile to moje prve olimpijske igre. Smo proslavili tudi tisto osmo mesto, čeprav je po kvalifikacijah kazalo bolje, ampak na koncu se je izšlo pač tako. Jasno je, da smo bili vsi veseli. Olimpijske igre so takšen dogodek, da že samo sodelovanje na njih veliko pomeni. Jaz sem poskusil meriti še na kolajno, ampak sem tudi s tem dosežkom zadovoljen.

Kolikokrat ste si pogledali posnetek svoje finalne vožnje, ko ste prišli domov?
(Smeh) Sem šel nekajkrat čez vsaka vrata posebej. Poskusil sem se spomniti, kaj sem razmišljal ob njih ... kaj mi je prišlo na pamet. Pozneje sem videl, da sem že pri tretjih vratih naredil napako, ki je bila nepotrebna. Če bi šel danes še enkrat na start, bi bilo malo drugače.

Pri slovenskih športnikih pogosto rečejo, da je težava v psihični pripravljenosti. Kaj razmišlja kanuist, ko je na poti do morebiti zlate medalje?
Jaz mislim, da ne sme preveč razmišljati o medalji. To sem ravno jaz naredil na štartu. Oziroma temu smo se že prej s psihologinjo veliko posvečali - da o tem ne bom razmišljal, ampak se bom res osredotočil le na svojo vožnjo. Na koncu, ko sem bil v polfinalu in sem zasedel drugo mesto ter ko sem bil v kvalifikacijah drugi, sem začel malo razmišljati o tem, da je (se nasmeji) manjša možnost, da bi prišel do kolajne. Zaradi tega te malo stisne. Je malo metuljčkov v trebuhu (smeh). Celotno sezono sem dobro prenašal breme, edino v finalu na olimpijadi je rahlo popustila zbranost.

Kako pravzaprav pri vas potekajo zadnje minute priprav na tekmo?
Po ogrevanju imam po navadi pol ure še za psihično pripravo. Predtem grem še enkrat čez progo. Pogledam višino vratc, postavitev proge. Pogledam v vodo, ali je še vedno ista kot dan prej (smeh). Pol ure pred štartom pa je zelo pomembno obdobje. Takrat poteka psihična priprava: da nisi pod pritiskom in da ne razmišljaš o drugih stvareh ter se osredotočiš samo na vožnjo. Podobno je kot v gledališču, ko se luči začnejo postopoma ugašati in si vedno bolj osredotočen na eno točko. In na koncu, ko si na štartu, je osvetljena le ena točka.

Ste morda vraževerni in nosite s sabo kakšne predmete, za katere mislite, da vam prinašajo srečo?
Ne. Pomeni mi veliko, če imam kakšno zapestnico od svoje drage ali družine. Stvari, ki mi jih pokloni kdo izmed bližnjih, vzamem in obrnem sebi v prid. Računam na to, da mi dajo neko pozitivno energijo.

Za plavalce vemo, da se njihovi dnevi začnejo že ob petih, šestih zjutraj, ko skočijo prvič v bazen. Kdaj se pa dan začne za vas?
Jaz grem okoli devetih na vodo, ker je prej - sploh pozimi - peklenski mraz. Pozimi grem tako na trening okoli desetih - ko se dvigne megla nad Savo. To vzame dve uri, pozimi eno. Popoldne pa se drugi trening na vodi začne približno ob treh ali štirih. Potem je odvisno tudi, kje treniram. Včasih treniram dvakrat na divjih vodah, včasih enkrat na mirnih, enkrat divjih. Zvečer so na vrsti fitnes in telovadnica ter gimnastika. Veliko športov poskušamo vključiti v priprave, pozimi pa tudi kakšen tek na smučeh.

Tudi v prostem času preživite svoj čas ob vodi?
V prostem času ... Po navadi gledam televizijo (smeh) ali pa grem planinarit ali pa do kakšne razgledne točke. Malo meditiram (smeh). Pa tudi kakšno razveslavanje na kakšni lepi reki, kot je Soča, pride na vrsto. Tudi rafting. Z bratoma - ki sta tudi včasih veslala - peljemo kakšne prijatelje na rafting in se malo prevračamo, kar je bolj zabava na vodi.

S kanujem ste se začeli ukvarjati zaradi bratov. Kako je bilo tisti dan, ko ste prvič premagali starejšega brata?
(Smeh) Ne vem, ali sem ju kdaj premagal, ker sta zgodaj prenehala veslati. Bilo je tako, da je starejši brat takrat veslal kanu, jaz pa sem še kajak. Ko je on nehal, sem dobil njegov čoln. Vedno je bilo tako, da sem od starejših bratov moral pobirati rabljene stvari, da ni bilo treba kupovati novih. Tako sem tudi čoln dobil od njega. Zaradi tega sem presedlal iz kajaka v kanu, ker je bil starejši brat v kanuju. Takrat je tudi brat nehal trenirati (smeh).

Sploh ni slaba stvar, če si najmlajši.
Ja, ne. Imaš eno pot, ki jo oba kažeta, in ji na začetku vedno sledim. Vedno vidim napake, ki jih delata. Tako da lahko mogoče res toliko prefiltrira do mene, da jaz ne delam istih napak.

Za koliko se vam je povečala baza oboževalcev, odkar ste prišli z olimpijskih iger?
To pa precej. Se mi zdi, da ko grem v trgovino, me nekdo spozna. Vse več se govori o meni, ker skoraj vsi spremljajo olimpijske igre.

Kaj pa oboževalke? Ima vaša spremljevalka že razloge za ljubosumje?
Ne smem veliko govoriti o tem (smeh). Zagotovo so kakšne oboževalke, ampak jaz sem zvest družini.

Kako priprave sovpadajo z družinskimi obveznostmi?
Dokler nisem imel vrtca, je bilo kar naporno, ker sem se moral še precej ukvarjati s hčerko. Zdaj ko imamo vrtec, se pa s partnerico poskusiva dogovoriti, da uskladiva njeno službo in moje treninge. In se usklajujeva. Brez tega bi bilo vsak dan težko. S postavljenim urnikom res lahko izkoristiš čas maksimalno, da ti na koncu ostane še malo prostega časa.

Glede na to, da ima vaša hčerka šele dvajset mesecev, že morda razmišljate, kam jo boste bolj usmerjali: v šport ali kaj drugega?
Za zdaj bo šla po stopinjah svojega očeta, ker bom zagotovo še okoli štiri leta veslal. Tako da bo navdušenje za šport verjetno prevzela od očeta (smeh). Drugače pa, jasno, najprej v šolanje, nato pa še v šport. Odločitev pa bo na koncu njena. Vsekakor bo šola na prvem mestu. Šport je za zabavo, koordinacijo, druženje in prosti čas.

Sami ste sprožili manjši "baby boom" med domačimi kajakaši in kanuisti. Peter Kauzer je tudi pred tedni postal oče, boste vi prevzeli njegovo štafetno palico?
Razmišljam o tem, da je to najboljši čas. Če je prvi otrok, je najlažje, da naredimo do konca družino. Bomo videli.

Katere navijaške predmete se je že naučila uporabljati?
V vuvuzele piha. Kakšne raglje in balončke, s katerimi skupaj udarjaš. Ima tudi mojo navijaško majčko. Je že povsem navijaško navdihnjena (smeh).

Ve, za koga navija?
Zagotovo (smeh). Spozna očeta na vodi. Če ne drugače, pozna mojo čelado.