"Nekaj časa je trajalo, da smo se Igorja E. Berganta, prej športnega novinarja in komentatorja, navadili v novi, resnejši vlogi. A nas je prepričal. S svojo razgledanostjo spretno krmarti med sogovorniki v studiu in zasluženo je prvič pristal med voditelji informativne oddaje, ki so nominirani za strokovnega viktorja," so zapisali pri Akademiji Viktor.

Za MMC Bergant razkriva, kaj mu pomeni nominacija, kako so videti njegovi delovniki in kako usklajuje službene obveznosti s športnim življenjskim slogom. In kje je zdaj tisti njegov viktor iz leta 1993?

Leta 1993 ste še kot zelo mlad novinar dobili viktorja za posebne dosežke. Kje je ta viktor danes?
Da, tedaj sem bil res še zelo mlad, kar pomeni, da danes morda vendarle še nisem prestar ... Tedaj je bila to spodbuda za moje delo v športnem programu, ki sem ga medtem končal. Kipec je ostal v stanovanju, kjer sem odrasel. Tam še vedno živi moja mati.

Kaj vam pomeni nominacija za voditelja informativne oddaje, to je očitno znak, da ste uspešno prešli iz športnega programa v informativne vode?
Seveda sem počaščen in presenečen. Zagotovo nisem pričakoval, da bi bil lahko v strokovni kategoriji nominiran že v prvem letu svoje nove poti. Presenetilo me je tudi to, da sem bil v kategoriji priljubljenosti uvrščen med pet, še posebej, ker oddaja Odmevi ne sodi med najbolj gledane oddaje. Vsekakor gre za znamenje, da so moj prehod iz športa v splošnejše informativne vode gledalci opazili in ga, če lahko sodim po tem, večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Enako pa velja tudi za strokovnjake, ki odločajo o viktorjih.

To je sicer čisto lepo videti in vedeti, a zame najpomembnejše merilo uspešnosti je predvsem moje lastno zadovoljstvo s svojim delom. Tu pa sem še daleč od svojih ciljev. Vem, da se moram naučiti še veliko stvari in da mi manjka še ogromno studijske kilometrine. Vsekakor moram izpiliti svoj voditeljski slog, sploh, ko gre za pogovore. Enako velja za način priprave.

Dokaj hiter prehod iz športa v Odmeve je bil zame, vsaj glede ustvarjanja nove poklicne podobe, precej tvegan, ker je pri nas dokaj neobičajen. Prav zato tudi nisem pričakoval, da bi se lahko gledalci hitro privadili. Po drugi strani pa se svet, seveda medijski, zdaj vrti precej hitreje. Povsem jasno pa mi je, da mi do želene kakovosti še veliko manjka, in da v prihodnje ne bom več deležen pohval, ker bi s svojim hitrim prehodom iz sveta športa v Odmeve koga pozitivno presenetil.

Odmevi so na sporedu šele zvečer, kdaj pa se začne vaš delavnik in kako so videti priprave na oddajo?
V nasprotju z izkušenejšima kolegoma sem v pisarni že okoli pol devetih zjutraj, ker se želim za teme in goste čim bolj temeljito pripraviti. Veliko razmišljam o oblikovanju napovedi, sočasno pa skušam čim bolj spremljati tudi utrip dneva. Mislim, da so napovedi, tako vsebina, kot tudi interpretacija, enako pomembne, kot so pogovori. Navsezadnje moramo biti voditelji Odmevov tudi verodostojne in obrtno skoraj brezhibne novinarske osebnosti, ljudje s tenkočutnim razumevanjem prave mere in hkrati distance, ki jim gledalke in gledalci zaupamo.

Žal je v medijskem svetu, pa ne samo pri nas, preveč skrajnih primerov, na eni strani komaj artikulirane kričavosti in navidezne angažiranosti brez vsebine, na drugi strani pa voditeljev in voditeljic-avtomatov, ki namesto vodenja oddaj dokaj neprizadeto in mehanično drdrajo suhoparne napovedi, ne glede na vsebino.

Ste še vedno strasten nogometni navijač, še vedno podrobno spremljate tudi dogajanje na športnem prizorišču?
Šport me še vedno zelo zanima, zlasti nogomet. Zdaj se lahko še bolj posvečam tistim tekmam, ki me najbolj vznemirjajo. Odkar sta moja kluba lani izpadla v drugi ligi, seveda najbolj spremljam angleški »championship« in drugo nemško zvezno ligo. Oba – West Ham United in St. Pauli – sta tik pod vrhom, čeprav sem glede vrnitve v najvišji tekmovanji precej skeptičen. West Ham Unitedu bo morda uspelo, čeprav za visoko ceno, saj so trenerju Allardycu prodali dušo, za moje »Kietzpirate« pa ne vem ... Se mi zdi, da v prvo bundesligo, ob bok Bavarcev v usnjenih pumparicah in porurskim gigantom iz Dortmunda in Gelsenkirchna, nekako ne sodijo. Čeprav je uporniška podoba St. Paulija v veliki meri tudi sama postala precej skomercializirana. V Sloveniji pa sem – kot druga izseljeniška štajerska generacija v Ljubljani – seveda za vijoličaste (zdaj lahko to vsaj naglas povem), za dušo in od daleč pa potiho držim pesti za Jadran iz Dekanov. Še iz otroštva ...

Se tudi letos pripravljate na ljubljanski maraton? Kako usklajujete že pregovorno "nezdrav" novinarski vsakdan z zdravim življenjskim slogom?
Letos sem se prijavil na berlinski maraton, ker se končno čutim sposobnega odteči tudi kakšen velik mednarodni tek. Prepričan sem, da bo to veliko doživetje, Berlin navsezadnje dobro poznam še iz hudih časov, ko je bil ločen s ciničnim zidom, velikokrat pa sem bil tam tudi kasneje. Pripravljam se že vse leto.

Sicer pa načeloma ne maram veliko nastopati na prireditvah in tečem bolj zase. To mi tudi omogoča, da sem med tekom ves čas na tekočem, navadno poslušam podcaste, pretežno poročila (BBC Global News, Guardian Politics Weekly), pa tudi nogometne oddaje (BBC 5Live in Guardian Football Weekly). To me sprošča in informira obenem.

Zaradi Berlina, ki je na sporedu konec septembra, bom letos v Ljubljani tekel le na 21 kilometrov, teden pred berlinskim maratonom pa se bom udeležil 3. mariborskega eko-maratona, a le na 10 kilometrov, ker bom energijo seveda hranil za berlinski nastop. Se pa Haileju Gebreselasieju, ki se bo letos morda prav tam dokončno poslovil od aktivnega nastopanja, ni treba bati moje konkurence. Pod tremi urami (še) nisem sposoben teči, zadovoljen bi bil že, če bi se približal svojemu lanskemu dosežku iz Ljubljane (3:14:18).

Kar pa se tiče nezdravega življenjskega sloga novinarjev. So samo slabi izgovori. Vsakdo se mora znati prilagoditi zahtevam zdravja, če mu je kaj do tega.