Nina je priznala, da je v igralske vode zašla bolj po naključju, svojo igralsko kariero pa je po diplomi na AGRFT-ju leta 1995 začela v gledališču Glej, nadaljevala pa v Drami SNG in Mestnem gledališču ljubljanskem.

Vmes je pogosto nastopala tudi na televiziji, v nadaljevankah, kot je Pod eno streho, in filmih Klan, Dosje J. K. ter leta 1997 v svojem morda najbolj znanem Outsiderju režiserja Andreja Košaka. Gledališkemu občinstvu se je najbolj vtisnila v spomin z vlogami v predstavah Dan norosti, Balkanski špijon in Stevardese pristajajo v produkciji Špas teatra, kot svobodoljuben človek pa je delala tudi v gledališčih Moj teater in Mini teater.

Slovenska Sharon Stone, kot so jo poimenovali že pred dobrim desetletjem, je pred kratkim dobila svojo prvo zaposlitev. Potem ko je imela od leta 1996 status svobodne kulturne delavke, je pred kratkim sprejela redno zaposlitev v Gledališču za otroke in mlade Ljubljana.

Kaj lahko poveste o najnovejši predstavi, ki jo pripravljate?

V četrtek bo v Mini teatru premiera igre za otroke od tretjega leta naprej Čudežna skrinjica, ki govori o zobnih miškah. Igra je igrana in lutkovna, pripravljava jo z Majo Končar, govori pa o tem, da se otrokom ni treba bati zobozdravnikov, v njej je tudi nekaj o pravilni prehrani.

Kako to, da ste se odločili za igralski poklic?
Gre za slučaj, saj nisem vedno želela postati igralka. Po naključju sem v 3. ali 4. letniku srednje šole sodelovala s Tomažem Štrucljem, ki je že takrat hotel postati gledališki režiser, v gledališču Glej in takrat me je gledališki svet očaral. Odločila sem se, da grem na AGRFT, sicer pa bi šla na Filozofsko fakulteto študirat jezike, saj mi gredo precej dobro, študirala bi angleščino.

Vam je kdaj žal, da ste se odločili za igralski poklic?
Ne.

Je za vas igralstvo poklic ali poklicanost?

Oboje, bom rekla. Če se igralec najde, če vidi, da ga ta poklic osrečuje, da se občinstvo nanj odziva, je poklicanost.

Kakšne so po vašem mnenju lastnosti dobrega igralca?
Igralec mora biti dovolj subtilen, občutljiv, da doživlja stvari, ko jih igra, veliko stvari se ga mora dotakniti. Imeti mora dar opazovanja, vendar ne v smislu oponašanja. Opaziti mora, kako se ljudje obnašajo, kakšni so njihovi medsebojni odnosi. Dober igralec mora biti torej senzibilen in pa čustveno inteligenten, če ti stvari niso jasne, kako deluje narava, okolje, ljudje okrog tebe … Igralec mora vedeti, kako se ljudje obnašajo, kako se obnašajo prostitutke, pijanci …

Mora biti igralka lepa ali je to le ena izmed prednosti v igralstvu?
Ni prednost, da je igralka lepa, pri nas je to prej negativen predznak, saj ima marsikdo občutek, da hoče samo z lepoto prispevati k vlogi, kar pa ni res, pravzaprav je kar žalostno, da vlada takšno mnenje. Igralka je lahko hkrati lepa, pametna in nadarjena.

Razlike med igralkami/igralci ... So igralci bolj spoštovani, bolje plačani, lažje dobijo dobre vloge oz. je za njih več dobrih vlog?

Ne. Je pa res, da je več vlog pisanih za moške, ženska igralka v srednjih letih težko pride do glavne vloge, več ali manj so dosegljive le stranske vloge.

Kje najraje nastopate, v gledališču, televizijskih nadaljevankah ali v filmih?
Vsak izmed teh ima svoje pluse in minuse, ima svojo privlačnost. Rada sodelujem v vseh medijih. V gledališču je občinstvo, njegova odzivnost je čar. Vsak medij ima svoje zakonitosti. V tujini bi več sodelovala na televiziji, pri filmu, vendar pa me najbolj privlači stik z občinstvom.

Kako se pripravljate na vloge? Kakšna je razlika, če sploh je, med pripravami na vloge v gledališču, televiziji, v filmih?

Pri vlogah v gledališču je vse linearno, počasneje se gradi lik. Pri filmu je manj časa, manj vaj, v gledališču se razčleni vloge, na televiziji in pri filmu tega ni, se bolj individualno pripravljaš na vlogo, v gledališču pa je veliko vaj in priprav z drugimi igralci in režiserjem, pri filmu pa vsak pride sam bolj ali manj pripravljen.

RTV SLO/T. V.