"Kar naval adrenalina sem dobil, ko sem slišal vprašanje, sam sej vedel odgovore, še preden so bili ponujeni," se Ivanu Trajkovič kar smeji ob zmagi na kvizu Joker. "Prvi trenutek me je zaskrbelo, da ne bodo morebiti odgovori 36, 37, 38, 39, ampak ko sem videl, da je razlika po dva, sem vedel, da imam 100-odstotno prav."

S partnerico Tejo se strinjata, da se ima za to, da je vedel odgovor na vprašanje, zahvaliti predvsem sinu Maksu, pravi: "V bistvu je Maks rešil to vprašanje. Če ne bi imel Maksa, ne bi nikoli v življenju vedel, kdaj, pri koliko tednih je otrok donošen. /.../ Sem bil dokaj vključen v celote proces nosečnosti – kolikor sem pač lahko kot moški –, tako da mi je to ostalo."

33-letni profesionalni športnik, ki se je tekvondoju zapisal v otroških letih, še vedno diha za šport, obenem pa se rad občasno preizkusi tudi v drugačnih vodah – na primer v kvizih. "Kvize imam rad, veliko jih gledam, tudi tuje, ne samo naših," pravi. In v smehu dodaja: "Imam polno glavo podatkov, ki mi ne bodo nikoli prišli prav nikjer drugje kot na kvizih." V mlajših letih je veliko bral, priznava, zdaj pa malo manj, podatki pa se mu v možganih zbirajo mimogrede, pravi dobrovoljni Bistričan: "Imam srečo ali pa včasih tudi nesrečo, da imam res dober spomin in mi take stvari ostanejo v glavi, hote ali nehote."

V kvizu mu je ob strani stal oče Drago, sicer veterinar. Ni manjkalo veliko, da bi šel Ivan po materinih poklicnih stopinjah – ta je namreč profesorica matematike –, saj se je vpisal in uspešno končal prvi letnik študija matematike, nato pa se odločil, da se posveti izključno športu.

To se mu je obrestovalo. Kot svoj največji uspeh šteje peto mesto na olimpijskih igrah v Tokiu, a pravi, da v tekvondoju še ni pokazal vsega: "Zavedam se, da se moja kariera počasi bliža koncu, ampak mislim, da še nisem rekel zadnje besede. Letos sem bil peti na evropskem prvenstvu, kar pomeni, da še vedno izpolnjujem vse pogoje, ki jih potrebujem, da sem lahko zaposlen v športni enoti. Dokler bom imel to možnost in dokler mi bo telo dopuščalo, bom seveda vztrajal."

Hvaležen je, pravi, da je dobil zaposlitev v športni enoti policije, kar mu omogoča določeno mero socialne varnosti, saj se od tekvondoja v Sloveniji ne da živeti, nam razloži v kratkem pogovoru: "To mi omogoča, da lahko živim in treniram, si pa ne bom s tem nabral kaj veliko denarja."

Tudi zato je glavni dobitek v kvizu Joker, 20 tisočakov, družini prišel prav: "Skupaj ga bomo porabili. Nekaj malega si bomo doma uredili in verjetno nekam šli, ker poleti nismo mogli nikamor, ker je bil sin zelo hudo bolan." Maks je namreč zbolel za bakterijsko okužbo, zaradi česar je imel številne zdravstvene zaplete, potreboval je dolgo bolnišnično zdravljenje, a si je k sreči popolnoma opomogel. "To nam je res polepšalo to leto, ki do zdaj ni bilo ravno najlepše," še pravi o svoji zmagi na Jokerju.

Tudi sicer je rojstvo sina močno vplivalo na njegovo življenje, pravi. "Spremenijo se ti prioritete, včasih je bila to športna kariera ... vse je bilo podrejeno temu. Zdaj ni več tako. Definitivno je družina na prvem mestu. Imam srečo, da imam res močno podporo družine, in čeprav me veliko ni doma, vseeno zmoremo. Ampak ob takih situacijah (kot je bila sinova bolezen, op. a.), pa je šport zadnja stvar, na katero misliš."

V prihodnosti si želi ostati povezan s športom, vzporedno s športno kariero je namreč doštudiral športno vzgojo, zanima ga poklic učitelja športne vzgoje, morda tudi trenerja, a za zdaj se v tem še ne vidi: "Mogoče enkrat pozneje, kar nekaj časa po končani karieri."

Tokratno sodelovanje v televizijskem kvizu zanj ni bilo prvo – pred leti se je preizkusil tudi v Milijonarju: "Tam sem odstopil pri 10. vprašanju. Je pa bila tudi zanimiva izkušnja." O športnikih kroži kar nekaj stereotipov, zato smo Trajkoviča vprašali, ali ni tudi to morda eden od razlogov, da ima rad kvize – da ruši tovrstne predsodke. Trajkovič v smehu odgovori: "Nisem tako razmišljal, ampak zdaj ... Ne samo en stereotip, kar trije so povezani z mano: stereotip o športnikih, o policistih, pa še o čefurjih (smeh). Vse tri rušim (smeh)." Ob tem pa je resneje dodal: "Sem zadovoljen, da se znamo tudi športniki pokazati v drugačni luči. Da niso v ospredju samo neki lapsusi lingue pri kakšnih intervjujih ali pa ko kdo kaj ... no, butastega reče. Tudi sam sem že kaj takšnega rekel in potem se zdi, da smo neumni. Ampak nismo!"