Gledalci Televizije Slovenija so jo spoznali predvsem kot komentatorko plavanja, jadranja in umetnostnega drsanja. A sama je odraščala ob spremljanju košarke, nogometa in seveda smučanja. "Na televiziji moraš komentirati tudi po tri ure in ohranjati zbranost: gledalcu moraš ves čas prenašati informacije, kaj se dogaja. Na radiu pa se vključiš za nekaj minut ali za slovenski nastop. To ni primerljivo," pravi sama.

Številnim se je vtisnila v spomin prav zaradi svojega doživetega komentiranja, kar se pogosto sliši med prenosi plavanja. V "sanjsko" postavo, ki bi jo postavila na štartne bloke svoje idealne tekme, našteje Michaela Phelps, Iana Thorpa, Aleksandra Popova, Pietra van den Hoogenbanda, Marka Spitza in Michaela Grossa. "Vrstni red je naključen. To je utopija," pove v smehu. Predvsem so jo v zadnjih letih prevzeli dosežki Phelpsa, tako vsem priporoča, da si preberejo njegovo biografijo.

Njena razmišljanja o Phelpsu, ženskah na mestu športnih komentatork, spremembah v drsanju in prostem času si lahko preberete spodaj.

Voditeljica Jerca Zajc Šuštaršič je na glas priznala, da je v otroških letih gledala šport po televiziji in si rekla, da si želi biti enkrat na vašem mestu. Tudi sama imam podobno izkušnjo iz prvih dni študija, ko smo se morali predstaviti in sem na vprašanje, zakaj sem se vpisala na novinarstvo, rekla, ker želim zamenjati Jolando Bertole. Toda zakaj še vedno ni na vidiku vaše naslednice?
Pri športih, ki jih pokrivam, ne potrebujemo toliko komentatorjev kot pri ligaških športih, kot sta košarka ali nogomet, kjer potrebuješ vsaj štiri. Na žalost je v "mojih" športih malo projektov, ker ni denarja v hiši, zato tudi ni Velike nagrade v drsanju, svetovnega pokala v plavanju … Če pa pogledava druge športe, nekateri "moški" in dekleta ne pridejo zraven. Enostavno ne dobijo priložnosti. Včasih morda niti same nimajo želje. Večkrat sem že vprašala perspektivne novinarke, zakaj ne bi poskusile, in so rekle, da se ne vidijo kot komentatorke. Pogosto slišimo kritike na račun našega dela, toda ko sami poskusijo, vidijo, da to ni lahko delo.

Kakšna je razlika, ko si za radijskim mikrofonom v primerjavi s televizijskim? V nobenem primeru vas gledalci ne vidijo.
Na neki način je na radiu lažje, ker te tam ne vidijo in si nekako skrit. Mogoče si na televiziji bolj izpostavljen, ker te poznajo gledalci v drugačni vlogi, na primer kot voditelja poročil ali studiev. Predvsem se ne spomnim, da bi na radiu – če pogledamo Val 202 – slišala cel prenos. Tam se vključujejo v prenos, in to po delih. To ni cel prenos, kar je ogromna razlika, ki jo nekateri pozabljajo. Na televiziji moraš komentirati tudi po tri ure in ohranjati zbranost: gledalcu moraš ves čas prenašati informacije, kaj se dogaja. Na radiu pa se vključiš za nekaj minut ali za slovenski nastop. To ni primerljivo.
Če pogledam svoje izkušnje z Radia Trbovlje, na lokalnih postajah delaš vse in si deklica za vse. Ne pokrivaš samo enega področja.

Gledalcu se zdi samoumevno, da na televiziji ali radiu – sploh na radiu - ni nikoli tišina, ampak se zgodi. Koliko dopuščate, da slika govori sama zase? Mora komentator res ves čas z besedo voditi gledalca čez dogajanje? Sploh če imamo tu v mislih, recimo, drsanje ali ritmično gimnastiko.
Slika pove več kot tisoč besed. Včasih je dejansko tako. Imam pa tudi dva športa, kjer sta poleg glasba – umetnostno drsanje in ritmično gimnastiko. In tu so še vedno dileme: govoriti ali ne? Ko sem začela komentirati ta dva športa, je bilo načelo, da smo med glasbo tiho. Takrat je bilo športno novinarstvo drugačno, do danes pa se je – kot vse na svetu – spremenilo. Mi tudi izobražujemo in moramo povedati, kaj je kdo naredil. In še danes nekateri ljudje, ki želijo ta dva športa spremljati kot koncert ali opero, tega ne razumejo. Toda to je šport. Tako kot so goli pri nogometu, koši pri košarki, tako je tu aksel, skoki, piruete, koraki … Na začetku smo bili med glasbo tiho, kar je bilo seveda lažje, saj si si zapisoval, kaj je tekmovalec naredil in povedal na koncu.

Ko je bil urednik Igor E. Bergant, pa je bil pri komentiranju teh športov še večji poudarek na športni plati in tam je treba povedati, kaj se dogaja. Takrat smo naredili velik preskok, ki ga je večina ljudi sprejela zelo dobro. Slišal si 35-letne poslovneže, ki so govorili: "Ja, zdaj pa vemo, kaj je aksel, ritberger in lutz." Jaz pa sem začudeno odgovarjala: "Kako, prosim?!" Tako sem videla, da različen spekter ljudi to gleda in posluša. Takrat sem začutila premike in videla, da je daleč od tega, da te športe spremljajo samo ženske. Daleč od tega.

Kaj pa, ko beseda prehiti sliko? Tu imam v mislih vaše predčasno slavje bronaste olimpijske medalje Vasilija Žbogarja na olimpijskih igrah v Atenah.
To je bil specifični primer. Do takrat na žalost nismo veliko spremljali jadranja. In tudi ni bilo takšnih uspehov, kot so se začeli z Žbogarjem. Ko je na olimpijskih igrah kazalo, da je Slovenija na dobri poti k novi medalji, smo se odločili za prenose regat.

Tam smo bili v komentatorski sobi, in ne na prizorišču, kjer bi lahko videl dogajanje v živo. Računalniki še niso bili tako razviti kot danes in nisi imel vseh podatkov. Sama se vedno zelo veliko pripravljam. Pravila sem imela s seboj, orientirala sem se po bojah. Nato se je zgodil zaplet, ko nismo vedeli, ali je konec. Takoj, ko so pokazali modro-belo zastavo, sem začela navdušeno kričati kot vsi (smeh), saj je bilo to takrat prijetno presenečenje, ampak nisem opazila, da je ta regata razveljavljena. Morali bi biti dve zastavi. Ena me je očitno zmedla, mislila sem, da je konec, in ne, da je prekinjeno. Na srečo se je dobro izteklo in je bilo na koncu dvojno veselje (smeh).

Lahko se izgovarjate na vizionarsko napoved.
(Smeh). Nehalo je pihati in so prekinili regato. Lahko bi se končalo vizionarsko, če bi bila res že takrat končana (smeh). Mislim, da smo bili vsi zadovoljni, da je na koncu Vasilij osvojil medaljo.

Kdaj ste prvič komentirali kakšen šport s prizorišča v drugi državi?
Leta 1989 svetovno prvenstvo v ritmični gimnastiki iz Sarajeva.

Kako je bilo takrat?
Tja bi moral urednik Marjan Lah, jaz pa naj bi se šla učit, saj smo se pripravljali, da bi počasi prevzela "ženske" športe: ritmiko in drsanje. Odpravljali smo se v Sarajevo, ampak takrat je bila že takšna situacija v Jugoslaviji, da mi je Lah sporočil večer pred odhodom, da morajo uredniki ostati doma. Na pot sem morala sama. Kaj pa zdaj? Že prej mi je rekel, da naj pripravim vse podatke, arhiv … – takrat so bili vir informacij časopisi in si iz njih izpisoval podatke za svoj arhiv, tako da sem bila pripravljena. V Sarajevu pa je sodelovala kot slovenska strokovna komentatorka ena od sodnic in tako se je vse skupaj začelo. Ob tem je prišlo še drsanje, pozneje pa še plavanje, jadranje in preostali športi.

Prej ste omenili "ženske" športe.
Ni mi všeč ta oznaka. Od kod "ženski" športi? Ne razumem, zakaj sploh to ločevanje. Praktično so v vseh športnih moški in ženske. Je pa dejstvo, da je bil šport desetletja rezerviran za moške komentatorje in da je nasploh svet "moški" svet. Se pa stvari spreminjajo.

Koliko ste se prej zanimali za te športe, ki ste jih pozneje prenašali oz. jih še?
Zelo veliko sem spremljala drsanje. Ko sem začela delati in gledati zgodovino, sem se spomnila Ljudmile Belousove in Olega Protopopova, Irine Rodnine in Aleksandra Zajceva in drugih. Nekje od devetega leta naprej sem si zapomnila drsalce. Drsanje je krasen šport, ki ga gleda plejada ljudi – od starih do mladih. Sicer pa smo takrat vsi gledali Križaja, smučanje, skoke, nogomet in košarko. Ritmične gimnastike pa ne. Ne vem, ali so jo sploh prenašali po televiziji.

Mora biti športni komentator za uspešno opravljanje svojega poklica nekdanji športnik ali je bolje, če je "neobremenjen"?
To velikokrat vprašajo. Po eni strani je prednost, če si bil prej sam športnik, ker poznaš bolje pravila. Ampak 56 - kot je olimpijskih - športov, je nemogoče spremljati oz. poznati v detajle. Košarko, rokomet, nogomet, tenis, odbojko smo v osnovni šoli vsi igrali. Koliko pa je bilo smučarjev skakalcev? Koliko jih je treniralo boks, skok ob palici ali skok v višino? Ne veliko. Športnik kot komentator ima prednosti na začetku, saj bolje pozna šport, ki ga je treniral.

Ampak tudi komentator hodi na treninge ali se na neki način sam ukvarja s kakšnim športom. Tako na primer plavam, ampak se v detajle, ki jih pozna profesionalni plavalec, ne spuščam. Zato imam ob sebi strokovnega komentatorja. Vsi športi se spreminjajo in se tudi pri tistem, ki je bil včasih športnik, pojavi vprašanje, koliko mu takratno znanje pomaga danes. Ves čas je treba slediti spremembam, pravilom itd.

Zadnjih deset let opažam pri plavanju, ko pride čas za svetovna ali evropska prvenstva, da se lahko spremljajo – v nekaterih primerih – kot telenovele. Konkretni primer evropske plavalke v disciplinah 200 in 400 metrov prosto: leta 2002 se je na veliki zvon vrnila Franziska van Almsick na evropsko prvenstvo v Berlinu. Vse se je vrtelo okoli nje – tudi vaši prenosi. 2004 je sledil njen polom (tudi osebni) na olimpijskih igrah v Atenah in napočil je čas za Laure Manaudou na evropskem prvenstvu v Madridu. Sama je spisala impresivno zgodbo do olimpijskih v Pekingu, ko prišla Federica Pellegrini in ji do svetovnega prvenstva v Rimu 2009 speljala svetovni rekord, medalje, nekdanjega fanta in zdaj jo trenira še Manaudoujin nekdanji trener. Koliko "tračarstva" je po vašem mnenju še v mejah normale, ki ga lahko komentator vplete v prenose?
"Tračarstvo" ne sodi v resen medij, kakršen je Televizija Slovenija! Lahko narediš prenos suhoparno zgolj s številkami, lahko pa še kaj dodaš. Naša nacionalna televizija in jaz sem na strani tistih, ki ne odobravamo "rumenega tiska". Ljudje sicer radi slišijo še kakšno zanimivost. Vedno je treba imeti dostojanstvo in spoštovanje do teh ljudi. Predvsem je v ospredju športni vidik. Če pa poveš, da je njen fant (Pellegrinijeve, op. a.), recimo, Luca Marin, ki bo tudi plaval v nadaljevanju prenosa, pa se mi ne zdi nič spornega. Pazim, da ne grem v rumeno novinarstvo. Je pa res, da je bila Franziska van Almsick takrat zanimiva, ker je bilo prvenstvo pri njej doma v Berlinu in je bilo logično, da so bile vse oči usmerjene v njo. Tako kot bodo zdaj v Michaela Phelpsa, ki se vrača.

V ospredju je torej rezultat?
Nedvomno. Vedno. Če je kakšna obogatitev, da z njo popestriš prenos, je še bolje. Prenos želiš narediti čim bolj zanimiv. Z zanimivimi podatki, primerjavami, izjavami, zgodbami. Da pa bi celega izvedel na podlagi rumenih podatkov, pa se mi zdi neprofesionalno.

Od kod izvira vaša fascinacija nad Michaelom Phelpsom?
Kdo pa ni fasciniran nad Phelpsom?! Saj so vsi. Gre za najboljšega plavalca vseh časov.

Ne vem. Mogoče navijači Ryana Lochteja.
Jah, ampak tudi oni so Američani. Sama sta prijatelja. Mislim, da smo lahko nadvse srečni, da smo bili priča tega, kar je naredil Phelps. Saj vemo, da je Mark Spitz delal impresivne rezultate, toda primerjava je zelo težka. Phelps je sam izjavil, da noče biti novi Spitz, ampak prvi Phelps. In to mu je tudi uspelo. Mogoče mu kaj zgodovinskega tudi v Riu.

So Phelpsovi dosežki po vašem mnenju rezultat "vrhunskega športa", kjer so včasih v zakup vzeta tudi nedovoljena sredstva ali gre za talent in trdo delo?
Več stvari. Eno je talent, drugo je garanje. Tudi če pogledamo Saro Isaković, ko se je posvečala 24 ur na dan in 365 dni je dosegala izjemne dosežke, ko imaš misli drugje, ni več takšnih dosežkov. Priporočam vsem, da preberejo knjigo Michaela Phelpsa. Jaz sem bila navdušena.

Pomembni dejavniki so tudi trener, razumevanje, klub, plavalne zveze, družina … Phelpsu je trener pripravljal nepredvidljive situacije, ko je na primer naročil vozniku avtobusa, da zamudi pol ure, da bi videl, kako se bo odzval. Pripravil mu je različne stvari, da ga potem na tekmi ni nič iztirilo. Ob vseh garaških treningih je potem tekma najlažja. Toliko disciplin, kolikor plava on v enem dnevu, je nekaj neverjetnega. Nekateri drugi plavalci, tudi naši, so že po eni disciplini brez moči. Toda Phelps je eden in edini. Če pa je še kaj zraven, pa ne vem. Pri športu človek nikoli ne ve, saj je bilo že preveč temnih zgodb. Marsikdo se sprašuje tudi ob Phelpsovih dosežkih.

Ko ste na samem prizorišču, koliko dobite občutek, da je tam Michael Phelps? Koliko se on obnaša drugače od vseh ostalih?
Plavalci so ponavadi vsi v istem hotelu. V njegovi knjigi piše, da je vedno naredil nekaj, kar ne bi smel. Ko se zbirajo plavalci v t.i. "call roomu", je Phelps vedno zasedel stola levo in desno od sebe, tako da ni imel nikogar zraven. Zadnja leta smo že videli, kako se veselo pogovarja z drugimi ali posluša glasbo. Drugače pa ne vem, da bi imel kakšne posebne privilegije v reprezentanci. Spomnim se pa, da sta se na nekem prvenstvu šla z Lochtejem razplavati v bazen, kjer se ne bi smela. Spet druga zgodba pa je, kako ga oblegajo v ZDA. V mešani coni je vse preprosto: pride, vprašaš in gre.

Recimo druga zgodba je Lochte, ki je nekoč izjavil, da je kot osemletni fantič srečal v dvigalu plavalca, za katerega noče povedati, kdo je bil, in ga prosil za avtogram, toda ni ga dobil. Zato Lochte vedno da vsem avtograme, če le lahko. Prav tako pa svoje kolajne, osvojene v kratkih bazenih, podeli otrokom, saj strmi za filozofijo, da si bo otrok to zapomnil celo življenje, zanj pa je to le en kos, ki mu ne pomeni veliko. In tega sploh ni razglašal, izvedeli smo slučajno.

Če bi lahko kogar koli povlekli iz zgodovine plavanje, kako bi bila videti idealna tekma? Kdo bi stal na štartnih blokih?
Ufff … Saj se ve. Phelps, Ian Thorpe, Aleksander Popov, Pieter van den Hoogenband. Vrstni red je naključen (smeh). To je utopija. Mogoče še Spitz in Michael Gross.

Thorpe, Popov in van den Hoogenband niso takšna utopija, če imamo v mislih Barcelono 2003.
Ja, ampak vprašanje je, kako bi bilo, če bi bili vsi našteti v vrhunski formi. To bi bilo sanjsko. Tu bi odločale stotinke kot v primeru Phelpsa in Milorada Čavića na olimpijskih igrah v Londonu. Ali celo enaki časi. Ampak to že fantazirava (smeh).

Greva nazaj na resničnost: kako težje je za komentatorja, če prenaša šport, kjer ni izstopajočega slovenskega predstavnika, kot recimo zadnja leta to pogrešamo pri ritmični gimnastiki ali drsanju, da animira gledalca?
Gledalci ne spremljajo športa samo zaradi Slovencev. Ampak saj vidimo, ko smuča Tina Maze ali skačejo skakalci, gledajo vsi. Takrat si tudi ti bolj vpet v dogajanje – vsi so v pričakovanju, kaj bo. Zato se zdi, da daš iz sebe še več adrenalina in čustev. Če ni slovenskega predstavnika, poveš realno stanje, kakršno je, in se usmeriš v glavne zvezde, ki so tam. Vedno je kaj zanimivega.

Pred leti pa so bile izjemne zgodbe s Popovim, van den Hoogendbandom, Thorpom … Koliko so te "vesoljske" zmožnosti odvisne od časa, v katerem so plavalci tekmovali? Leta 1994 je Popov postavil svetovni rekord na 100 metrov prosto s časom 47,83. Približno toliko je plaval sedmouvrščeni leta 2009 na svetovnem prvenstvu v Rimu, ko je César Cielo s 46,91 postavil nov svetovni rekord.
Ko so izločili visokotehnološke kopalke, so vsi mislili, da ne bo več rekordov. Samo poglejte, kako zdaj padajo! Še vedno. Ko človek ne more verjeti, kje je sploh zgornja meja. Plavalni strokovnjaki postavljajo meje, toda še vedno jih plavalci presegajo. Pred leti je imel v Ljubljani predavanje trener Popova Turecki. Ko smo ga vprašali, kdo je bolj pomemben za vrhunski rezultat, trener ali plavalec - seveda trenerji poveličujejo svoje delo -, je rekel, da je trener. S čimer se plavalci ne strinjajo. Toda Turecki je za Popova rekel, da se morajo "ujemati" 103 stvari, ne sto ali 95, tisti dan, tisti trenutek, ko plavaš. Tu je ogromno dejavnikov.

Phelps je fenomen in vsi smo bili očarani in navdušeni, ko je osvojil tistih osem zlatih kolajn. Podobno je bil neverjetni občutek, ko je, recimo, leta 2000 na olimpijskih igrah v Sydneyju Thorpe plaval pred 20.000 ljudmi. Včasih se človek vpraša, kako se šele plavalec počuti, ko je čisto spodaj in zagleda 20.000 ljudi. Podobno je bilo zdaj v Sočiju, ko je izkušeni Jevgenij Plušenko rekel, da bi se najraje v tistem trenutku skril in šel. Zdaj si pa predstavljajte 15-letno deklico (Julija Lipnicka, op. a.).

Recimo pri drsanju ste po koncu ženske tekme dejali: "Kakšen razplet! Kakšna drama! Kakšna tekma!" Ampak po mojem mnenju je bil precej pričakovan razplet. Kaj je navdušilo vas?
Nekaj je pričakovanje in drugo je realizacija. Če samo pogledamo žensko tekmo, so po ekipni tekmi veliko pričakovali od Lipnicke. Toda zgodba se je obrnila, izkazala se je Adelina Sotnikova. Carolina Kostner, ki je fantastična drsalka, ni na olimpijskih igrah nikoli do letos naredila vidnejšega rezultata, saj jo je vedno premagala živčnost. Vsi so stavili na Yuno Kim. Videla sem jo v Zagrebu na treningu in ni bila zanesljiva, je pa res, da se je takrat šele vračala. Vsi so računali, da bo po prvem mestu posegla tudi Mao Asada, a je bila v kratkem programu popolnoma enaka Kostnerjevi iz prejšnjih let, torej z veliko napakami, slabim nastopom. Stvari bi se lahko razpletle precej drugače.

Kako gledate na novo ekipno tekmo v drsanju?
Zelo sem navdušena nad njo. Najprej smo bili v dvomih, ko še nismo vedeli, kakšna bodo pravila, kako bo tekma potekala. Tudi ko so naredili "kiss and cry" prostor za cele ekipe, je bilo nekaj neverjetnega in škoda, da tega ni že od nekdaj. Na olimpijskih igrah so eni želeli dati v ekipo najboljše, drugi pa so želeli, da bi čim več tekmovalcev dobilo kolajne. Je pa drug pogled na to: imaš samo kakšnih dvanajst reprezentanc in Slovenija ne bo nikoli imela takšne ekipe. Žal. Ni baze. Premajhni smo. To ni košarka ali nogomet.

Kateri drsalni nastop je vaš najljubši?
Bolero Jayne Torvill in Christopherja Deana.

Mislite, da se v zadnjem času s poudarkom na tehnični izvedbi izgublja vsa romantika v drsanju?
Eni pravijo, da se izgublja čar. Menim, da pravi drsalci in trenerji znajo narediti program, kjer se "romantika" ne izgublja. Treba je samo narediti pametno celoto. Mogoče je težje za tiste, ki so slabši. Drsalci pravijo, da zaradi pravil ni toliko svobode v ustvarjanju programov. Rada bi doživela tekmo, na kateri bi pustili drsalcem, da naredijo programe popolnoma po svoje, brez omejitev, kjer bi jim dovolili vse. Moško drsanje je v zadnjih letih strahovito napredovalo. Skoki - to je tisti pravi šport, drugo pa je lepo drsanje. Rada bi videla tekmo, kjer bi vsak izvajal tisto, kar zna najbolje. Predvsem pa mislim, da bi bilo treba malo bolj gledati na zdravje športnika, da niso na stara leta invalidi. Velikokrat slišimo, da vrhunski šport ni zdrav. In pri drsanju so velike obremenitve.

Kdaj se izklopite? Ko ne razmišljate o športu …
Težko odklopiš, tudi ko si na dopustu, gledaš, bereš. To je način življenja, česar nekateri ne razumejo. To ni služba od osmih do štirih. 24 ur si v tem. Tudi doma, ko ne delam, gledam tekme. Tako se na neki način tudi izobražujem. Količino dela je nemogoče ovrednotiti. Če nisi pri tem z dušo in telesom, je bolje, da se ne ukvarjaš s tem. Saj bi kdo rekel, da sem nora in imam samo to v življenju, pač to imam rada. Imam to srečo, da je to, kar spremljam od otroštva, tudi moja služba in lahko delam, kar me veseli. Bili so trenutki, ko je šlo pri Dnevniku vse narobe, in si imel dovolj vsega. Podobno je bilo pri stvareh, ki so bile nujno zlo. Ampak jaz pri tem uživam. Zame so vsake olimpijske igre, svetovno in evropsko prvenstvo izziv. V čast mi je, da si v »reprezentanci« in se osredotočiš samo na to.

Obožujem pa morje. Cel dan lahko gledam samo morje in se na tak način odklopim. Uživaš v valovih in šumenju morja. To je največji odklop, ampak ne moreš si ga vedno privoščiti. Skušaš, a se ti prikradejo misli, ko vidiš nekoga, ki dobro plava, in avtomatično imaš pred sabo plavalna tekmovanja. Začarani krog.