31-letni športnik je sicer že v mladih letih spoznal, da je ljubezen najpomembnejša stvar v življenju in da smo lahko srečni le, če srečo z nekom delimo. Ena izmed njegovih največjih ljubezni je vodni šport, zaradi katerega je večkrat za dalj časa zapustil rodno Slovenijo.

Jernej tekoče govori šest jezikov, poleg slovenščine še angleščino, nemščino, španščino, hrvaščino in srbščino, nekoliko manj pa obvlada tudi francoščino in italijanščino. Leta 2003 je prejel certifikat za terapevta shiatsuja, poleg deskanja in starejše oblike medicine, ki temelji na zdravljenju z dotikom, pa ga veselita tudi glasba in pisanje.

Več o Jernejevem potovanju od prvega stika z desko do desetmetrskih valov na Havajih in na sploh o deskanju lahko izveste v spodnjem intervjuju.

Kdaj si se prvič srečal z deskanjem?
Z deskanjem sem se prvič srečal, ko sem šel leta 1998 v Francijo pogledat, kaj počne moj starejši brat Andraž. Skupaj s prijatelji so ustanovili prvi slovenski deskarski kamp in zanimalo me je, kako je vse skupaj videti. Ob prvem uspešno odpeljanem valu mi je zadeva postala zanimiva. Najprej je šlo za zabavno druženje v majhni skupini navdušencev. Potovanja in različna kampiranja so nas spravljala v dobro voljo. Nekateri smo se začeli deskanju bolj in bolj posvečati. Tako smo čez poletje pridno delali in se odrekali zabavam, da smo lahko ob prvih prostih dneh in ugodni vremenski napovedi natrpali avtomobil ter švignili, kamor je bilo pač treba. Šlo je za nekakšen postopen prehod v nekaj, kar mi je pozneje popolnoma spremenilo življenje in vplivalo na vsa področja delovanja.

Kdaj si se začel s tem športom bolj aktivno ukvarjati?
Prelomno je bilo leto 2003. Takrat sva z Markom Mrzlikarjem odpotovala na španski otok Fuerteventuro. Odločena sva bila, da preživiva zimo ob oceanu, na toplem in z veliko deskanja. Uspeli poskus je samo potrdil, da se lahko z deskanjem ukvarjam veliko več, kot sem prej mislil. Cena tega je ta, da večkrat zapustim Slovenijo. Leta 2006 sem odpotoval v Mehiko za osem mescev in od takrat naprej se popolnoma posvečam deskanju. Temu je seveda sledilo popotovanje po svetu, ki še kar traja.

Si sodeloval na tekmovanjih?
Sodeloval sem na enem mednarodnem tekmovanju v Mehiki in dveh državnih prvenstvih v Sloveniji. Tako je, Slovenci imamo celo državno prvenstvo v deskanju. Za zdaj sicer poteka na hrvaški obali, saj na slovenski razmer ni lahko napovedati.

Kaj bi izpostavili kot svoj največji dosežek?
Moji največji dosežki v deskanju so trije. Prvič to, da sem kljub tveganim in visokim valovom ostal brez hujših poškodb. Drugič to, da sem letošnjo zimo preživel na Havajih, kjer mi je ocean podaril vožnje tudi na desetmetrskih valovih. Tretjič pa to, da sem kljub strastnemu predajanju deskanju uspel ohraniti trezno glavo in spoznal, da je sledenje sanjam o poklicnem deskarju lahko tudi norost. O večletni odisejadi valov, oceanov, energij in vode sem napisal tudi knjigo, ki je tik pred izdajo. Upam, da bo to moj največji uspeh v deskanju.

Kaj je pravzaprav deskanje? Ali obstajajo različni načini?
Deskanje je v svojem bistvu drsenje skozi vodo zaradi potisne moči vala. Valovi na odprtem morju potujejo neovirano. Ko zadenejo ob podvodno oviro, ki je običajno dvigajoče se morsko dno, se mora energija nekako premikati naprej. Zgodi se, da se val zlomi, kar vidimo kot spenjen zgornji del. Prav ta cikel lomljenja nam omogoča, da val z veslanjem ujamemo in se, v primeru deskanja, postavimo na noge. Nato sledi glavni akt, ki je pravzaprav vožnja vstran po valu. Po valu se lahko vozimo stoje ali leže na manjši deski (bodyboarding), lahko le s telesom drsimo (bodysurfing) ali pa uporabljamo veliko desko, kjer val ujamemo s pomočjo vesla, saj na deski že stojimo. V deskanju načeloma obstajata dve zvrsti glede na dolžino deske. To sta shortboard in longboard surfing. Pri prvi gre za bolj akrobatske gibe, hitre spremembe smeri in celo skakanje iz vala ter nazaj. Pri drugi pa gre za bolj estetsko premikanje po deski naprej in nazaj ter izvajanje telesno skladnih zavojev.

Je deskanje šport ali način življenja?
Oboje. Je ena tistih stvari, kjer posameznikova vpletenost določa, kaj mu predstavlja. Če ga dojemaš kot telesno dejavnost, ker želiš biti čim bolje telesno pripravljen, potem je rekreativni šport. Če imaš željo po tekmovanju ali celo pogodbo s sponzorji, lahko deskanje postane služba.

Kaj te je prepričalo, da se odpraviš v Avstralijo?
V Avstralijo sem se želel odpraviti že pri 18 letih. Nekako sem čutil, da je zanimiva dežela. Takrat deskanja še nisem poznal. Pozneje, ko sem se oceanu in deskanju popolnoma predal, se je zgodilo, da sem spoznal punco, s katero sva skupaj načrtovala selitev v Avstralijo. Kot sem pričakoval, je Avstralija magična dežela za deskanje, saj je to del kulturnega prostora. Že zadnjih nekaj let in tudi zdaj nimam nekega kraja, ki bi mu lahko rekel dom. Premikam se med Avstralijo, Evropo in Kanarskimi otoki, kjer sem trenutno. Načrtujem potovanje v Avstralijo konec leta. Sem v procesu zbiranja gnezda, bi lahko rekli.

S čim se potem preživljaš?
Trenutno se preživljam s poučevanjem deskanja v deskarski šoli, ki jo vodi prav Marko. Ko sem živel v Avstraliji vse leto, sem bil zasebni podjetnik. Največ dela sem imel s pleskanjem, urejanjem vrtov in malimi gradbenimi deli.

Kako se življenje v Avstraliji razlikuje od tega v Sloveniji?
Največja razlika med Avstralijo in Slovenijo je po mojem mnenju družbena sproščenost. Ljudje si načeloma želijo pomagati in si želijo družbenih odnosov ter stikov. To se potem seveda pozna pri vseh plasteh družbe. Ni nenavadno, da kupuješ hrano in se z nekom zaklepetaš v pogovor, nato pa te povabi na piknik in si leta pozneje najboljši prijatelj. Ljudje so pripravljeni dati nekomu tudi poslovno priložnost, da se dokaže.

Kako je z deskanjem v Sloveniji?
Deskanje je v Sloveniji zelo priljubljeno. Trenutno imamo tri dobre klube, ki ponujajo in izvajajo deskarske tabore v baskovski Španiji, na Portugalskem, v Maroku in na Kanarskih otokih. Razvila se je dobra podkultura, kar lepo dokazuje majska zabava enega izmed klubov v Ljubljani, kamor je prišlo več kot 300 ljudi. Svetovno zanemarljive številke, a če se spomnimo, da Slovenija načeloma nima pogojev za to dejavnost, je to kar veliko.

Ali se je mogoče pri nas razviti v dobrega deskarja ali je treba oditi v tujino?
V Sloveniji se ne moreš razviti v dobrega deskarja, če govoriva o svetovnem merilu. Priznam, da obstaja kar nekaj fantov in punc, ki pridno svoj prosti čas namenjajo deskanju in z njim povezanimi potovanji. Ne želim jim ničesar vzeti, saj se večina zelo lepo vozi po valovih. Ob opazovanju drugih iz držav, kjer imajo ocean pred nosom, so Slovenci na nadpovprečni ravni. Če se nekdo želi razviti do stopnje, ki bi omogočala deskanje na profesionalni ravni ali ravni, ki bi omogočala deskanje na zahtevnejših valov po svetu, pa je treba oditi v tujino.

Kaj priporočaš mlajšim in starejšim, ki jih ta šport zanima?
Priporočam jim, da se za prvi poskus ne obremenjujejo z leti. Naj vsaj dva tedna pred tečajem izvajajo vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in rok ter mišic trupa. Deskanje ni tako zelo zahteven šport, kot se mogoče komu zdi. Še posebej to velja za prve korake, kjer se učimo zgolj vstati na deski in se peljati naravnost s pomočjo že zlomljenega vala. Roko na srce, koristno je biti vsaj osnovno telesno pripravljen in gibljiv. Vsakemu bi priporočal, naj poskusi, saj v skoraj desetih letih nisem srečal človeka, ki mu dinamična igra po oceanu z desko ne bi bila všeč.

Kam naj se obrnejo? Naj najprej poskusijo deskati pri nas ali v deskarskih taborih?
Naj pri nas poskusijo deskarske tabore. Kakovost poučevanja je na dovolj visoki ravni, da začetnik dobi primerne informacije. Tisti, ki potujejo, naj vzamejo nekaj individualnih ur poučevanja v Avstraliji, na Havajih, atlantski obali Francije ali pacifiški obali Kalifornije. Naj dobro poslušajo in si po tem najamejo opremo ter vadijo sami.

Je v tem športu tudi kaj deklet?
Vedno več, in tako je prav. Pravzaprav so na začetku ukvarjanja z deskanjem na Havajih, od koder dejavnost izvira, nadvladovale moške. Tudi v tekmovalnem smislu. Pozneje je belska kultura skoraj izbrisala deskanje s tamkajšnjih plaž, a se je preporod le zgodil v začetkih prejšnjega stoletja. Tisti, ki smo vpleteni v razvoj deskarske kulture, po vsem svetu opažamo, da se število deklet v tečajih dviguje in da so verjetno v večini.

Je to primerna vadba za oblikovanje telesa?
Deskanje je telesno zahtevna dejavnost. To pomeni, da ob daljšem ukvarjanju razvijem zelo vzdržljivo telo. Obenem mora biti telo gibljivo in dobro koordinirano, drugače nam moč v vodi nič ne koristi. Izkušeni deskarji lahko v vodi preživijo tudi do šest ur. Lovijo valove, se vozijo, veslajo, padajo in plavajo.