Ne, tokrat se na MMC-jeve strani ni prikradel tiskarski škrat - res je šlo za kolesarje, ki jim pravijo ležeči. Okrog se namreč vozijo na prav posebnih kolesih, katerih bistvena značilnost je sedež, ki ima dosti večjo površino kot sedež pri običajnem kolesu. Ležeči kolesar namreč sloni na sedežu s celotno zadnjico in hrbtom, pedala pa so v isti višini ali celo višje od sedeža.

Ta konec tedna pa so na naših tleh priredili že drugo srečanje ležečih kolesarjev. Poklicali smo organizatorja in ga ujeli ravno med potiskanjem pedal. "Ne, ni me treba poklicati pozneje," je odgovoril na naše vprašanje. "Zdajle se vozimo po ravnini, ko bo prišel na vrsto klanec, boste pa to tako ali tako slišali, ker bom sopihal," nam je razložil Peter Osterveršnik.

Ležé kolesari staro in mlado
Prav on je pred tremi leti na Češkem po naključju naletel na tamkajšnje srečanje ležečih kolesarjev in se odločil, da bo nekaj podobnega organiziral tudi pri nas. Ležeči kolesarji so se v Sloveniji prvič srečali lani, ta konec tedna pa drugič kolesarijo po naših cestah. No, ne samo po naših, v nedeljo jih bo pot zanesla tudi čez mejo, v sosednjo Avstrijo. In udeležba? "Letos nas je prišlo 23, od tega 11 tujcev: pet Avstrijcev, štirje Italijani in dva Hrvata," je povedal Ostervešnik. "Najstarejši udeleženec ima 70 let, najmlajši pa 25," je še dodal.

Dolgi kilometri vožnje
Kako pa so si organizatorji zamislili program srečanja? Štart v soboto ob 9.00, prevozi se 112 km, vmes sta dva postanka, proti večeru se udeleženci zberejo na eni od domačij ob poti, kjer jih čakata večerja in prenoščiče. Po nedeljskem zajtrku kolesarje čaka nova, tokrat 90-kilometska tura, ki se konča nekje sredi popoldneva. Skupino kolesarjev na poti zaradi varnosti spremljajo gasilski avtomobil in dva motorista. In prihodnost tega slovenskega srečanja? "Če se ga bo udeleževalo več tujcev kot domačih, potem nima smisla, da ga prirejamo v Sloveniji," je potožil Ostervešnik.

Prednosti ...
Tudi sicer pa je ležeče kolesarstvo pri nas razmeroma neznana oblika rekreacije. Na uradnih kolesarskih tekmovanjih vožnja s tem modelom kolesa ni dovoljena, poznavalci pa naštevajo nekaj prednosti in slabosti take vožnje. Med prednostmi omenjajo večjo varnost (manjša razdalja do tal in s tem blažje posledice padcev), večjo obladljivost kolesa (natančnejši zavoji zaradi večje razporeditve teže), udobje (sedenje v bolj sproščenem položaju in zato manj bolečin v križu), višjo hitrost (zaradi boljšega aerodinamičenega profila, zato tudi prepoved na običajnih kolesarskih tekmovanjih), boljši razgled na okolico (kot sedeža ne usmerja pogleda v tla), manjšo obremenitev intimnih delov telesa, ni potrebe po posebnih kolesarskih oblačilih ...

in slabosti!
Kot slabost pa navajajo veliko težo kolesa (nekje med 13 in 18 kg brez dodatne opreme), zato tudi težje vzpenjanje v klanec (treba je hitrje vrteti pedala v nižji prestavi, ves čas vzpona je ležeči kolesar v enakem položaju in uporablja isto skupino mišic, ne more se dvigniti s sedeža in uporabiti druge skupine mišic, kot to lahko stori navaden kolesar), večja obremenitev kolen (saj se lahko oprete na naslonjalo sedeža in tako povečate pritisk na pedala, a s tem tudi na kolena), večji napor pri pogledu nazaj ...

Opaženi boste zagotovo
Če se boste odločili in tudi sami sedli na ležeče kolo, morda ne boste nikoli več hoteli na običajno, morda pa vam bo žal, da ste to sploh poskusili. Nekaj pa je gotovo: pritegnili boste poglede mimoidočh. Veliko pogledov.

Tina Hacler