Zdelo se je, da je danes 43-letna Kristina Kuzmič življenjski jackpot osvojila leta 2011, ko jo je slavna ameriška televizijska voditeljica Oprah Winfrey med 20 tisoč prijavljenimi kandidati prepoznala kot najobetavnejšo kandidatko za televizijko voditeljico in ji dodelila svojo lastno oddajo. Za vojno begunko iz Hrvaške in samohranilko, ki je po mučni ločitvi zapadla v revščino in komaj zmogla preživeti svoja otroka, je bilo to nedvomno izjemno priznanje, a oddaja ni dočakala niti druge sezone.

Resničen uspeh je nato prišel naključno, ko je z domačo kamero začela snemati iskrene, odprte in s humorjem podprte izpovedi vsakdanjega življenja. Njena avtentičnost, odkritost, nenehno detabuiziranje popolnega starševstva in razkrivanje vsakodnevnega sprenevedanja o navidezno popolnih življenjih so ji prinesli več kot 3 milijone sledilcev na družabnih omrežjih, več kot milijardo ogledov njenih videoposnetkov, knjižno uspešnico, gostovanja na ameriških odrih in v številnih medijih.

S Kristino Kuzmič sva se srečali sredi junija na zagrebški predstavitvi njene knjige z naslovom "Drži se", ki je najprej izšla v angleščini in kmalu nato v hrvaščini, saj je v Zagrebu rojena Kristina večino otroštva, vse do vojne pred 30 leti, preživela v Osijeku. Čeprav jo imajo Hrvatje seveda za svojo, slovenske oči vendarle zaznajo, da je povsod podpisana kot Kristina Kuzmič. "Moj oče je Slovenec, in sicer iz Prekmurja. Tako sem kot otrok veliko časa preživela tam, tam imam strica, bratrance in sestrične, vsako poletje smo preživeli tam in mislim, da je Slovenija ena najlepših držav, v katerih sem bila. Tudi ko smo se preselili v Ameriko, smo se tja vračali, nazadnje sem bila tam 2019."

V Združene države Amerike so se preselili med vojno, v kateri je bila poškodovana tudi njihova hiša v Osijeku. Kristinin oče je kot predavatelj, ki je že pred tem predaval po svetu, dobil ponudbo za delo, ki jo je sprejel predvsem zaradi vojne. Pravi, da je sicer prvih nekaj let imela neizmeren občutek krivde, češ da brezskrbno živi v bogati državi in miru, medtem ko so njeni prijatelji in bližnji v vojni. Družina se je v Ameriko preselila z jasnim ciljem, da se na Hrvaško vrnejo takoj, ko bo mogoče.

To so nekaj let po koncu vojne tudi storili, le Kristina je zaradi študija ostala v Ameriki. In se le nekaj tednov po diplomi tam tudi poročila. "V knjigi sem napisala, da sem se hotela ločiti že takoj po prvem letu zakona, a sem prav takrat ugotovila, da sem noseča. In v tistih časih sem bila prepričana, da moj otrok nikakor ne sme odraščati v razpadlem zakonu, ta možnost zame sploh ni obstajala! Nato se je rodila še hči in šele po petih letih sem si priznala, da moram oditi. Bilo je zelo težko, nisem imela nikakršne podpore, nisem želela na sodišče, nisem terjala preživnine, nisem prosila za nikakršno pomoč. Dobivali smo le socialne bone za hrano. Živeli smo v majhni sobici v stanovanju z drugimi najemniki, v tej sobi nisem imela niti postelje, spala sem na tleh in delala v različnih službah, samo da bi imeli za stanovanje in za hrano. A to ni bilo najhuje. Najhuje je bilo to, kako sem se počutila v sebi. Resnično sem verjela, da bi bilo mojima otrokoma bolje brez mene. Taki občutki so grozljivi. Mislim, da vse, kar delam, od videozapisov do knjige in turneje po Ameriki, delam zato, ker želim za nekoga biti nekdo, kot sem ga potrebovala sama, ko sem bila na dnu. In ko mislim na kogar koli, ne nujno na matere, lahko gre tudi za samske osebe, ki o sebi razmišljajo tako negativno, kot sem jaz o sebi razmišljala takrat, me takoj oblijejo solze. Ne želim, da se še kdor koli tako počuti, ker vem, kakšna bolečina je to!"

"Moja ločitev ni uničila moje družine, pač pa jo je na neki način popravila"

Toda kako lahko nekdo z dvema ljubkima, zdravima otrokoma, ki ju ima neskončno rad, resnično misli, da bi bilo otrokoma bolje brez njega, da bi bilo bolje, če ga sploh ne bi bilo več? "Mislim, da gre za veliko stvari. Najprej: nenehno poslušamo, kdo moramo biti in kakšni moramo biti, kakšna je popolna mama in kakšna je popolna družina. In ko naše življenje ni natanko takšno, se počutimo, kot da nismo dovolj dobri, in izgubimo vero vase. Ob ločitvi mi je veliko ljudi očitalo, kako sem lahko kaj takega storila otrokom, da je treba ne glede na to, kako slab je zakon, v njem vztrajati zaradi otrok. In počutila sem se grozno, verjela sem jim, da sem slaba mama, ker bi morala vztrajati, pa nisem. Čeprav iskreno verjamem, da so moji otroci boljši ljudje prav zato, ker nisem vztrajala v tistem zakonu. Moja ločitev ni uničila moje družine, ampak jo je na neki način popravila. A takrat sem verjela vsem tistim, ki so mi govorili, da nisem dovolj dobra."

"Tako sem ju imela rada, da sem jima želela boljšo mamo od sebe"

"Tako sem bila negotova vase, da sem bila prepričana, da jima nisem sposobna zagotoviti normalnega življenja, da jima nisem sposobna niti pokazati, kako biti dober človek. Tako sem se sovražila, da sem bila prepričana, da sem najslabša mama in da sem popolnoma nesposobna. Hkrati pa sem ju imela tako zelo rada, da sem jima želela kaj boljšega, da bi lahko imela sposobno, pozitivno, pametno mamo. Vse to, kar jaz v svojih očeh takrat nisem bila."

"Ko zdaj gledam za nazaj, si mislim, vau, super si bila! Resno, ko zdaj gledam tisto moč, pogum in vztrajnost, postanem kar solzna! Zares občudujem žensko, kakršna sem bila takrat! A takrat vsega tega nisem bila sposobna uvideti. Tudi v svojih videozgodbah skušam ljudem to vselej dopovedati – vi imate to moč, imate ta pogum, to vztrajnost! Poglejte, kaj vse postorite vsak dan, a si za to ne daste nikakršnega priznanja. Osredinjeni ste zgolj na tisto, česar niste postorili in česar nimate."

In kako starejša otroka zdaj, več kot desetletje pozneje, ko sta že skoraj odrasla, dojemata to, za njihovo mamo tako izjemno težko obdobje? "Zdaj, ko sta stara 17 in 19 let, me sprašujeta, kako sem to zmogla? Ponosna sta name, kar mi veliko pomeni! Nekoč sta mi povedala, da je njun najlepši spomin na otroštvo to, da smo odhajali v park, kjer sta jedla sendviče, ki so bili razrezani tako, da sta z njimi sestavljala neke vrste sestavljanko. In to jima je bilo tako všeč! Čeprav nista vedela, da sem jima to pripravljala v času, ko so njuni prijatelji odhajali v Disneyland in na drage počitnice, za katere jaz seveda nisem imela denarja. To sem jima skušala to nekako nadomestiti s pikniki v parku. In bila ob tem prepričana, da sem obupna mama, saj imajo drugi otroci toliko več. In leta pozneje mi otroka povesta, da so to njuni najlepši spomini. Nisem si mislila, da jima bo to v spominu ostalo kot nekaj lepega."

Sami so jedli donirano hrano, a je prav kuhanje za druge prineslo prelomni trenutek

Čeprav so to bili dejansko težki časi. Kristina je večinoma delala kot natakarica, kar je slabo plačano delo, ki temelji predvsem na napitninah. Del hrane so dobili prek kuponov za socialno pomoč. Da bi lažje preživeli, ji je prijatelj, ki je delal v znani verigi ameriških kavarn, ob koncih tedna prinašal pecivo, solate in sendviče, ki jih niso prodali, kar je bil za družinico pomemben vir hrane. Za to je bila seveda hvaležna, a je prav ta hrana hkrati le utrjevala prepričanje, kako slaba mama je, in to je le še le poglabljalo njeno depresivnost.

Toda, čeprav so celo zase komaj lahko kupili hrano, je bila prav hrana, ki jo je sama podarila neznancem, njen vir moči in razlog za dvig iz mentalnega dna: "Z babico sva si bili zelo blizu in že od malega me je učila kuhanja, kuhati sem znala že od 5. leta starosti in kuhanje je bilo med redkimi stvarmi, o katerih sem bila prepričana, da jih znam početi. In neko noč, ko sem sama sebe še posebej močno prezirala, sem dojela, da bi ta prezir morda lahko nekoliko zmanjšala vsaj s tem, da bi bila nekje prostovoljka, da bi nekomu pomagala. Klicarila sem v bolnišnice in druge ustanove, a ker sem želela s seboj pripeljati tudi otroka, ki ju nisem imela komu dati v varstvo, so me seveda prijazno odklanjali. Nato sem tuhtala, kaj bi vsemu navkljub lahko počela in sem pomislila, da je to lahko kuhanje. Poslala sem elektronsko pošto vsem, ki sem jih poznala, da vabim na večerjo kogar koli, ki bi potreboval obrok. Morda zato, ker si ga ne morejo privoščiti, morda imajo veliko denarja, a so novi v mestu in želijo koga spoznati, razlog me sploh ne zanima, zanima me le, ali si želijo moj obrok."

"Povabila sem jih v naše res majhno stanovanje, za dovoljenje sem morala prositi sostanovalko, živila sem lahko kupila le v nadvse cenenem diskontu, sama sem pekla kruh, kot me je naučila babica. Šlo je za res poceni hrano, za meso nisem imela denarja, a sem znala iz cenenih živil pripraviti okusne obroke. In že to prvo sredo je v naše malo stanovanje prišlo več kot 30 ljudi! Bilo jih je toliko, da smo pustili odprta vrata in so jedli stoje na hodniku. In to je zame bila točka preloma. Saj ne, da je življenje kar naenkrat postalo čudovito, kot si radi predstavljamo, ne, to gre vse zelo počasi in je izčrpavajoče. A bil je večer, v katerem sem spoznala, da če se neham osredinjati na vse, česar nimam in česar ne morem – in če smo iskreni, za vse nas bo seznam tega, česa nimamo in ne moremo vselej veliko daljši kot seznam tega, kar imamo – in se osredotočim na to, kar imam in kar zmorem, bom lahko korak za korakom stopala naprej. In tudi jaz sem sprva mislila, pa kaj, saj vsak človek zna kaj skuhati, nisi nič posebnega. In pogosto ljudje česa ne naredijo zgolj zato, ker se jim zdi, da ne bi storili nič posebnega, nič velikega. Toda zadostovalo je tako malo – samo to, da sem znala kuhati – da me je lahko rešilo iz depresije."

Med 20.000 kandidati je slavna Oprah v njej prepoznala bodočo zvezdo

Prav njena avtentičnost je prepričala eno najslavnejših voditeljic na ameriških televizijah Oprah Winfrey, da bi Kristina Kuzmič lahko bila ena njenih naslednic: "Ko sem po nekaj letih spoznala sedanjega soproga, me je po poroki vprašal, kaj si ob vseh talentih dejansko želim početi. Vprašanje me je presenetilo, saj sem tako zelo dolgo živela zgolj za preživetje, da o čemer koli drugem sploh nisem razmišljala. Toda on, ki je res krasen človek, je želel, da bi si končno dovolila imeti sanje. In ker je bilo tisto kuhanje ob sredah, ki je trajalo leto dni, zame taka prelomnica, sem si rekla, da bi rada pripravljala kratke videozapise, predstavljala recepte, tudi moje babice. Še vedno sem delala kot natakarica, snemati sem želela le za svoj mali ustvarjalni konjiček. Kmalu zatem sem videla razpis, v katerem Oprah išče bodočo TV-zvezdo in mož me je spodbujal, naj se prijavim. Producenti so me poklicali tako rekoč takoj, ko so prejeli moj kratki video."

"Sledilo je nekaj intervjujev in na koncu me je Oprah izbrala izmed deseterico finalistov za ta resničnostni šov. Bila sem povsem šokirana, sploh nisem pričakovala, zame je bila zmaga že to, da je Oprah, kraljica televizije, videla nekaj v meni! Dve, tri leta prej sem spala na tleh, zdaj pa mi Oprah ponuja svoj lastni TV-šov, avto in še kaj! Počutila sem se kot Pepelka, le da sem namesto čeveljčka dobila avto!"

A čeprav je šlo za neverjeten uspeh, se sanje o uspešnem šovu žal niso uresničile po njenih zamislih: "Oprah je šla na snemanje nekega filma in pri nastajanju moje oddaje ni bila navzoča. Producenti pa so se odločili, da moram biti popolna, saj sem vendar na televiziji in televizijske zvezde so popolne! In če sem bila malo preveč sproščena, če sem povzročila kakšen nered in packarijo v kuhinji, sem rekla super, tako to mora biti. Oni pa so hoteli to znova posneti, tako da bi bilo vse čisto in popolno. Videti sem morala popolno, kuhala sem v kuhinji, vredni milijon dolarjev. Predlagala sem, da bi v eni epizodi nastopili tudi moji otroci, ki kričijo in me motijo, ko poskušam kuhati in sem še v pižami in z včerajšnjimi ličili na obrazu. Vsak starš se bo lahko poistovetil in si bo mislil, končno nekaj resničnega na televiziji!"

"A producenti so vztrajali, da nikakor, da mora biti vse popolno, tudi otroci lahko nastopajo le, če bodo popolni. Kar me je izjemno motilo, saj sem ob tem nenehno imela v mislih sebe v času, ko sem zelo trpela. Če bi takrat vklopila televizor in gledala kaj takega, bi se počutila še bolj obupno, češ: nikoli ne bom videti tako popolno, nikoli ne bom imela tako lepe kuhinje. In res si nisem želela, da bi se gledalci počutili slabo …. Joj, spet bom jokala … Če bodo ljudje na televiziji ali na spletu gledali mene, želim, da se počutijo bolje, ne slabše! Zdaj tistih epizod sploh ne morem gledati. Gledala sem jih, ko so bile objavljene prvič in sem si mislila, to je vse tako izumetničeno, moja kuhinja ni bila videti tako in moje življenje tudi ne! Niso mi dovolili, da vključim šale, da bi bila reč zabavna. Meni pa je humor tako zelo pomemben! To je zame življenjsko zdravilo! Zato sem se po prvi sezoni odločila, da se ne bom pretvarjala, da sem nekdo drug. Konec, nikoli več!"

Zanimivo je, da so bili prav to, česar ji producenti niso dovolili snemati, med pomembnejšimi argumenti, zakaj jo je Oprah izbrala. Ko sta se pozneje pogovarjali, je Oprah zelo obžalovala, da se je tako izšlo: "Rekla mi je, da je bil eden od razlogov, zakaj me je izbrala, prav avtentičnost. 'Všeč mi je, da se ne pretvarjaš, da si popolna. Odkrito govoriš o svojih slabih dnevih, iskrena si.' In vedela je, da tak šov ni bil zame."

Od voditeljice samostojne oddaje spet le med gospodinje …

"Vabili so me tudi druge televizije, kot je 'Food network', a povsod so zahtevali, da nastopam kot strokovnjakinja, kar nikoli nisem bila, za to se nikoli nisem šolala. Želela sem pokazati svoje napake, da se lahko kaj, recimo, tudi prismodi, meni se to zdi pomembno priznati. In ker nismo našli skupnega jezika, sem povsem prenehala snemati, niti zasebno nisem nič objavljala, bila sem prepričana, da je to obdobje za vselej za menoj."

"Nato sem rodila tretjega otroka in ostala doma, a še vedno sem imela veliko željo biti v pomoč tistim, ki so v takšnih stiskah, kot sem bila jaz, ko sem bila na dnu. In tako sem spet začela nekaj malega snemati, znova brez pričakovanj. Nisem imela veliko sledilcev na družabnih omrežjih, namenjeno je bilo bolj prijateljem, da se razvedrijo in se morda bolje počutijo. Prvi video sem posnela, medtem ko sem dojila in gledala v svoj trebuh, poln strij ter se spraševala, koliko žensk se še sramuje svojega telesa, ker ne dosega najvišjih estetskih standardov, namesto da bi bile ponosne nanj? In potem spet šok, mislim, da je bil četrti tak video. V njem govorim o zgražanju nad dojenjem v javnosti, opazil ga je znani igralec Ashton Kucher in ga poobjavil, naenkrat je število ogledov preseglo milijon! Opazili so me mediji in me povabili in tako je znova konjiček postal kariera." (smeh)

Čeprav so njeni videi tudi polni humorja, pa vendar razgaljajo realne težave. Kako je mogoče, da je razkrita dojka lahko moralni problem v domnevno napredni državi? Kako je mogoče, da se neenakosti še vedno tako krepijo, da so ženske še vedno v tako podrejenem položaju, da se pravice manjšajo in svobode krčijo in ne nazadnje, da je zdavnaj priborjena pravica do splava v času najinega intervjuja še visela na nitki in pred dnevi strmoglavila v prejšnje stoletje?

Kako sama doživlja Ameriko skozi te probleme? "Imam veliko težav z različnimi stvarmi v Ameriki, zadnje čase predvsem z zakonodajo o orožju. Ženske še vedno močno zaostajajo, še vedno so na mnogih delovnih mestih za isto delo plačane manj kot moški. ZDA imamo za napredno državo, a glede pravic žensk smo res daleč zadaj. Da je uspeh video, ki govori o tem, da je dojenje normalno? Pogosto v svojih videozapisih govorim o temah, ki so zame osebno 'zdrava pamet', a če bi vedeli, koliko gneva in mržnje se je zlilo name zaradi tega videa! Češ da je to nekaj, kar sodi v zasebnost in se ne sme razkazovati! Govorili so mi, da sem vlačuga, čeprav se mi zdi nekaj najbolj normalnega – če je otrok lačen in imam jaz za to dojke, čemu je to tak šok? Ali mislijo, da so dojke namenjene moškim, ne pa mojemu otroku?" (smeh)

Tudi spolne zlorabe ne smejo biti tabu

V svoji knjigi je zelo iskreno spregovorila tudi o spolnih zlorabah, ki jih je doživela kot otrok, a tudi že kot odrasla ženska. Kako je javnost, ki ima težavo že s pogledom na dojko med dojenjem, sprejela tako odkritost? "To je bilo zame pomembno, saj želim govoriti o temah, o katerih se ljudje bojijo govoriti ali jih je sram. Mislim, da če se želimo znebiti sramu, ki je zame eno najbolj groznih čustev in ki nas pogosto ubija, se moramo o njem odkrito pogovarjati. To je namreč imelo velik vpliv na moje otroštvo in morda bo komu v pomoč, če o tem spregovorim. Dobivala sem sporočila o tem, da so se ženske prav zaradi mojih sporočil odločile poiskati pomoč, da so o zlorabi spregovorile s svojimi bližnjimi, zdravnikom. Sporočale so, da jih je bilo tako sram, da so to dolga leta držale v sebi. Čeprav je bolečina prav zato težja, ker so jo držale v sebi. Mi potrebujemo druge, potrebujemo podporo drugih."

Taka stališča se v Ameriki spreminjajo, a zelo počasi in ne vedno na bolje, priznava Kristina Kuzmič: "Kadar koli mislim, da že gre na bolje, nekako spet gremo nazaj (smeh). Amerika ima, še posebej od Trumpa naprej, samo še skrajnosti, zdi se, kot da sredine sploh ni. Tudi srednji sloj vse bolj izgineva, vse več je brezdomnih ljudi, hkrati pa vse več bogatih, ki davkov skoraj ne plačujejo več. Revni pa jih. V času korone je veliko ljudi izgubilo službe, postali so odvisni od socialnih bonov za hrano. Ko sem jih prejemala jaz, nisem poznala nikogar, ki bi jih prejemal. Zelo mi je hudo za vsakogar, ki trpi, še posebej, ker na te stiske gledam tudi večplastno. Ne le, da neka mama nima za hrano, pač pa tudi, kako se ob tem počuti? To ni le problem pomanjkanja denarja, pač pa tudi, kako to deluje na ljudi čustveno, psihično, ker brez pomoči ne morejo nahraniti otrok?"

Otroke lahko z visokimi pričakovanji in neuresničljivimi ideali trajno zaznamujemo

Kristina Kuzmič, ki je, kot zase pravi, zdravljena pesimistka, otroštvo razume kot posebej pomembno obdobje, ki otroke zaznamuje za vse življenje in v času katerega jih lahko močno poškodujemo tudi s previsokimi pričakovanji in zahtevami po popolnosti, pa čeprav verjamemo, da to počnemo v njihovo dobro: "Mislim, da so zelo škodljiva, in mislim, da je zelo pomembno, da jim starši pokažemo, da življenje ni popolno, da ne bodo mogli dobiti vsega, kar si želijo. In da tega ne potrebujejo, da bi lahko bili srečni. Ni ti treba imeti samih petic, ni nujno, da greš vsako leto v Disneyland. Ker če otroci odraščajo v prepričanju, da morajo biti popolni in da morajo imeti popolno življenje, ne bodo mogli biti zares srečni. Nenehno težiti k popolnosti je tako zelo nezdravo! Otroci na družabnih omrežjih so tudi vse mlajši in gledajo vse te popolne fotografije popolnih življenj, popolnih hiš, popolnih družin in popolnih zakonov. In ko tega ne zmorejo doseči sami, za to krivijo sebe! Kaj je z mano narobe, česa nisem naredil dovolj, zakaj ne morem tako biti tak in imeti takega življenja? Zato trdim, da to sprenevedanje, da je življenje vselej krasno, nikomur ne pomaga, prav tako ne pritisk, ki ga zato ljudje občutijo."

Toda iluzija izpolnitve "ameriškega sna" je prav to, da domnevno vsak lahko doseže kar koli, če se zares potrudi? "Nekateri ljudje ga razumejo kot cilj, do katerega bodo prišli. Sama razumem ameriški sen nekoliko drugače. Delala bom in dala vsak dan vse od sebe, (čeprav to ne bo vsak dan videti enako), in če najdem v vsem tem neki mir in izpolnitev – to je moj ameriški sen. Če imam zdravo družino, če imam dobre odnose z otroki, če sem dober človek, skušam narediti kaj dobrega, to je moj ameriški sen."

Slavne osebe s popolnimi življenji so premalo prepričane vase, da bi si o težavah drznile iskreno spregovoriti

Kristino Kuzmič prek različnih družabnih omrežij spremlja več kot 3 milijone sledilcev, njeni številni videozapisi imajo že več kot milijardo ogledov. Nanje prejme veliko odzivov, predvsem na to, da je iskrena in da v tem zlaganem virtualnem svetu še zdaleč ne hlini popolnosti: "Večinoma so hvaležni. Sporočajo mi, da se zaradi tega, kar so videli ali prebrali, počutijo bolje, manj osamljeno. In mislim, da je osamljenost eden najhujših občutkov. Vsi potrebujemo nekoga, ki nam reče: 'Tudi jaz. Tudi meni je težko. Tudi moji otroci so včasih nemogoči in me ne poslušajo. Tudi moj zakon ni popoln. Tudi jaz živim v stresu, v bolečini in me je strah.' Ko nam kdo to pove, pa čeprav le v videozapisu, občutimo: 'O, glej, nisem sama, nisem edina.' In to nam zelo pomaga. Seveda imam tudi nekaj takih, ki me ne marajo, ampak tudi to je dobro, to je njihov problem, ne moj."

V svojih videih Kristina Kuzmič nenehno poudarja, da je nizka samopodoba, samoobtoževanje in okrutnost do sebe, ker ne izpolnjujemo nekih abstraktnih družbenih norm, velika težava, ki tudi odraslim močno kroji življenja: "Zelo vpliva nanje, zato pogosto svetujem: 'Ne primerjajte se.' Saj imajo tudi te na videz popolne osebe, kot je denimo Kim Kardashian, osebe s popolnim zakonom, popolnim oprsjem in s popolnimi fotografijami na omrežjih, na katerih se vsi, vključno z otroki, prešerno smejijo, svoje težave, svoje bolečine, svoje strahove. A so premalo prepričane vase, da bi si drznile o tem iskreno spregovoriti. Vsak človek kdaj trpi, vsak ima tudi težke dni. In morda, če bi mi vedeli zanje, bi jim morda bili hvaležni, tudi za to, da ne živimo življenja, kot je njihovo. Ko se primerjamo, zmeraj izgubljamo. Zato se osredinite le na svojo pot, samo nanjo."

Sinovo odvisnost in depresijo sem lažje preživela, ker se nisem več obsojala

Tudi Kristina Kuzmič ima za sabo izjemno težke čase, v katerih je njen starejši sin zapadel v droge, doma ga je aretirala policija in ga vklenjenega odpeljala, sledili so meseci iskanja ustrezne pomoči, farmacevtske terapije, menjave psihoterapevtov in psihiatrov, iskanja poti iz pekla drog in klinične depresije. Tudi o tem sta s sinom posnela iskren video, o tem je Kristina velikokrat govorila tudi iz svojega zornega kota: "Če teh zadnjih nekaj let primerjam s tistimi leti, ko sem bila v veliki stiski jaz sama, mi je bilo vendarle nekoliko lažje, ker nisem sovražila sebe, zmogla sem biti polna odpuščanja do same sebe, kadar sem kaj naredila narobe. Znala sem si oprostiti, nisem pričakovala, da bom imela odgovor na vsako vprašanje, da bom znala rešiti prav vsako težavo. Bila sem dobra do sebe, in to mi je bilo v neizmerno pomoč! Takrat sem si na list papirja izpisala stavek 'Okrutni dnevi so manj okrutni, če nismo okrutni do sebe.' In to sem prebrala prav vsak dan kot opomnik, da bodo moji težki dnevi vsaj malo lažji, če se le odločim, da ne bom tako okrutna do sebe. In to res pomaga! Zveni tako preprosto, a je za mnoge tako težko, ker smo tako negativni do sebe in se nenehno osredinjamo na vse svoje napake. Namesto da bi na koncu dneva legli k počitku in si zadali, da bomo razmišljali le o dobrih stvareh, ki smo jih naredili ta dan, ne pa le o napakah. To je tako močno! To vas bo ozdravilo!"

Veliko ameriške 'pozitivnosti' je čisti 'fejk'

Toda ali take nasvete potrebujejo tudi Američani, za katere se vendarle zdi, da so veliko bolj pozitivno naravnani in manj črnogledi od Evropejcev? "Zdaj, ko že skoraj 30 let živim v Ameriki, lahko rečem, da sem tam seveda spoznala pozitivno naravnane ljudi, kot sem jih spoznala tudi na Hrvaškem, a da je veliko te ameriške 'pozitivnosti' lažne, 'fejk'. Sprenevedanje, da je vse v življenju čudovito in pozitivno, se dogaja zaradi pritiskov družbe. Čeprav v sebi trpiš. In to je eden od razlogov, zakaj sem sama tako iskrena. Ljudje mi pišejo: 'Vsi okoli mene mislijo, da sem pozitivna oseba, da sem sonček in da je vse čudovito. A nihče ne ve, kako zelo v resnici trpim.' In to je pravzaprav najhuje, da to držiš v sebi, to je prava osamljenost. In tega ne moremo ozdraviti, če tega ne damo iz sebe, če to hranimo v sebi kot skrivnost."

V svoji knjigi z naslovom "Drži se" tudi zapiše, da je sama v najtežjih časih o vsem molčala ali pa lagala tudi zato, ker če bi si takrat dovolila najmanjšo razpoko v svojem oklepu, bi lahko poplava iskrenih čustev, ki jih je zadrževala, postala nezadržna in bi preplavila vse. Je to razlog, da nekateri ljudje prikrivajo in lažejo, morda celo vse življenje? "Da. A sama na neki način v tem čutim svobodo, ker mislim, da so skrivnosti nevarne. Jaz nimam več skrivnosti, o vsem govorim odkrito in se počutim tako svobodno! Nobenega strahu ne občutim, da bi kdo razkril kakšno mojo skrivnost in tako lepo je živeti v taki svobodi! In da, seveda te bodo ljudje kritizirali, češ, zakaj govoriš o tem. Ampak me ne skrbi, meni je pomembno le, da občutim svobodo in da bom vzor svojim otrokom, da se o težavah sme govoriti, da je to zdravo in da boš s tem morda pomagal komu drugemu, da se bo počutil manj osamljeno."

In kako osebno sprejema odzive svojih sledilcev, koliko ji pomeni, da morda s kratkim, celo zabavnim spotom, iskrenim zapisom, s svojo knjigo ljudem tako zelo pomaga? "To mi veliko pomeni, nenehno sem v solzah, ko berem taka sporočila. Toda vsakemu, ki mi piše, da sem mu rešila življenje, rečem: 'Počasi, počasi, ustavite se.' Želim jih spomniti, da jih nisem rešila jaz, ampak njihova moč, njihova vztrajnost, njihov pogum, morda sem jih s čim navdihnila, nisem pa jih rešila jaz ali moje besede ali moja zgodba. Sami so se morali odločiti, da bodo močni, vztrajni in da bodo delali majhne korake naprej. Sebi morajo biti hvaležni, vedno."

Otrokom najbolj pomaga, če o podobnih težavah govorijo vrstniki, ne pa odrasli

Ko sediva v restavraciji v središču Zagreba, drobna, simpatična 43-letna spletna vplivnica nikakor ne deluje kot zvezdnica, ki s svojimi s humorjem, obarvanimi iskrenimi in življenjskimi videi svojim sledilcem pomaga postati to, kar so, in se znebiti okovov družbenih pričakovanj in prevelikih zahtev do sebe. Nekaj k njenemu skoraj milemu in zadržanemu načinu govora, precej drugačnem od tistih v videih, zagotovo prispeva to, da se pogovarjava v njeni materinščini, ki je v treh desetletjih bivanja v ZDA nekoliko okornejša, Nekaj prispeva utrujenost od dolgega potovanja iz Kalifornije, kjer z družino živi zadnje desetletje. In čeprav so teme njenih videozgdb zelo raznolike, je večina vendarle vezana na starševstvo. Snemane so na njenem domu in v njih pogosto nastopajo tudi otroci Luka, Matea in Ari. Njeni sledilci poznajo njihova imena, podobe, tudi v zelo intimnih trenutkih. Tega ni nikoli obžalovala, saj pravi, da je objavljala izključno z njihovo vsakokratno odobritvijo.

Je pa očitno s svojo odkritostjo in iskrenostjo okužila tudi starejšega sina Luko, ki je po koncu dramatičnega obdobja zasvojenosti in depresije o tem iskreno spregovoril sam: "Pravzaprav sem bila presenečena, ko mi je rekel, da bi to rad posnel, saj je sicer zelo zadržan človek, ki sploh ne uporablja družabnih omrežij. Spraševala sem ga, ali razume, kakšne negativne odzive prejemam sama? A je rekel, da otroci o takih izkušnjah praviloma poslušajo iz ust starejših ter da je njemu najbolj pomagalo, ko je o stiskah slišal govoriti vrstnike. Nato sem mu dala sedem mesecev, da premisli. In ga vsak mesec spraševala, ali je še vedno prepričan, on pa mi je vsakič rekel: 'Da, kdaj bova posnela? Ker mislim, da je to pomembno. Ne mislim nastopati v tvojih drugih videih, a mislim, da je to pomembno povedati.'"

"Tudi ni želel, da se kakor koli pripraviva na snemanje, hotel je, da naj bo vse spontano in naj ne bo prepovedanih vprašanj. Sprašujem se, ali je to zato, ker me je vse življenje gledal, kako sem iskrena in kako mi je to pomagalo? Tako sem ponosna nanj, saj nama je veliko ljudi pisalo, da so se znašli v podobnem položaju, morda ne z otrokom, pač pa s partnerjem, najboljšo prijateljico, mamo … Ne trpijo le otroci in vesela sem, da je ljudem to pomagalo. Prejela sva na tisoče komentarjev, nekaj sem jih izbrala in mu jih spela v simbolično knjižico, da bo videl, koliko je pomagal ljudem. Zdaj pa tudi sama pišem drugo knjigo o tem."

Nič ni hujšega kot nemoč, kadar trpi tvoj otrok

Obdobje, ki je zdaj že za njimi, si zagotovo zasluži posebno knjigo, pravi Kristina Kuzmič: "Grozno. Ko mi trpimo, je težko. A ko trpi naš otrok, je obupno. In pogosto si mislim, da je sreča, da znam biti zdaj bolj milostna do sebe. Ker če bi vse to doživljala v času, ko sem se sovražila in se nenehno samoobtoževala, ne vem, kako bi preživela, to bi bil obup. Luka je zdaj odlično, pred nekaj leti si nisem mogla predstavljati, da bo tako dobro, počuti se zdrav, še vedno sicer jemlje zdravila in hodi na terapije, ima delo, ki ga ima rad in že dve leti ima krasno dekle. Zelo sva si blizu in še zmeraj se odkrito pogovoriva, ko ima slab dan. To vselej pomaga."

Je taka izkušnja, občutek nemoči in dolgotrajno iskanje ustrezne pomoči kdaj tudi ogrozilo njeno samozaupanje v lastno vzgojo, se je preizpraševala, ali je kot mama storila kaj narobe? "Seveda in mislim, da je to normalno, če si ne bi zastavljala takih vprašanj, bi najbrž imela narcisistično motnjo (smeh) . Toda, zdaj sem si znala reči: 'Kristina, ne moreš biti kruta do sebe zato, ker nečesa nisi vedela in nisi znala rešiti problema. Odpusti si in si dovoli naučiti se.' Zato si nisem očitala, da sem bila neuspešna, pač pa, da se moram tega še naučiti. Zato sem si kmalu zmogla reči: ' V redu je!' Je pa težko, ker svoje otroke ljubimo bolj kot sebe, in ko vidiš, da otrok trpi, pa mu ne moreš pomagati, je najtežje. Težko je spoznati, nad koliko stvarmi v resnici kot starši nimamo nikakršnega nadzora. Jaz pa sem želela nadzirati vse!"

Nihče nam ne pove, da je starševstvo tako čustveno izčrpavajoče

"Ko se pripravljamo na starševstvo, dobivamo nasvete o tem, katere pleničke kupiti in kako naj otroka vzgajamo. Nihče pa nas ne opozori, kako čustveno izčrpavajoče je biti starš, da nas nenehno kaj skrbi, nenehno nas je strah in si očitamo, da ne vemo dovolj. Jaz pa bi rekla, da je v redu, če nimaš vseh odgovorov, da si temu navkljub dovolj dober starš. Če nisi popoln, si v redu. Če si kak dan popolnoma izgubil potrpljenje, je tudi v redu. Ne pričakuj, da boš popoln, samo človek si in noben človek ni popoln. Ljubi svoje otroke, a ne pozabi ljubiti tudi samega sebe!"

"Vem, da to zveni sluzasto in sladkobno, a drži! In otroci se bodo veliko več naučili iz naših ravnanj, iz tega, kako ravnamo s seboj in kako si pomagamo, kot pa iz naših napotkov, kako da naj ravnajo oni. Opazovali nas bodo, ali smo prijazni do sebe, si znamo oprostiti ali pa se nenehno obkladamo s tem, kako neumni da smo? Bodite dobri do sebe in boste otrokom zgled, da bodo tudi sami zmogli biti dobri do sebe, ko bodo njihova življenja postala težka. In vedno bodite avtentični. Vedite pa tudi, da veliko ljudem ne boste všeč, ker je to normalno. Sama sem avtentična, nekateri me imajo radi, drugi pač ne, in to je v redu. Veste kaj, tudi bureka nima vsakdo rad, pa to ne pomeni, da je z njim kaj narobe, odličen je, najraje ga imam! Bodite burek!" (smeh)

Od videozapisov, ki jih je v svojih hiši sprva snemala sama na svoj mobilni telefon, je njena produkcija zrasla v tim profesionalnih snemalcev, po ameriških gledališčih je opravila tudi turnejo z uro in pol dolgo predstavo o vzponih in padcih v svojem življenju. Napisala je knjigo, ki je po prevodih v hrvaščino, bolgarščino in romunščino pred dnevi izšla tudi v slovenščini in kot pravi, ne more verjeti, da od vsega naštetega zdaj lahko spodobno živi.

Rada bi razvajala vsaj vnuke, če otrok ni mogla

Vsemu uspehu na ameriških tleh navkljub je Hrvaška še vedno pomemben del njene identitete, čeprav otroci, kot pravi, po njeni krivdi, hrvaško slabo govorijo. "Hrvaška bo vedno moj dom, čeprav sem tukaj živela le 14 let in v ZDA kar 29 let. A ko pridem sem, je to moj dom. In tudi Slovenijo čutim kot svoj dom, moji bratranci in sestrične v Prekmurju so mi bili bolj kot bratje in sestre, prečudovite spomine iz otroštva imam od tam!"

Včasih se igra z mislijo, da bi se morda kdaj na Hrvaško vrnila za stalno, a pravi, da bo pri tem odločilno, kje bodo živeli njeni otroci, saj želi biti zelo vključena v njihova življenja in razvajati vsaj vnuke, če že otrok ni mogla.

V denarnici še zmeraj nosim kartico za socialne bone za hrano iz hudih časov

Dan po najinem intervjuju je prvič po vojni odpotovala v Novi Sad, v ulico, v kateri je njena babica nekoč imela hišo in ki je bila pomemben del njenega otroštva. Potem ko je babica postala begunka, je hišo kar po telefonu prodala neznancem. 30 let pozneje je Kristina Kuzmič z obiskom te ulice simbolično zaprla to poglavje svojega otroštva. Poglavja revščine, negotovosti, strahu in samoobsojanja z začetka starševstva pa ne želi zapreti. "Še vedno nosim v denarnici nekdanjo kartico za socialne bone za hrano. In vsakič, ko od tam vzamem svojo plačilno kartico, da bi kar koli kupila – joj, spet bom jokala – jo hočem vedno uzreti, da me opomni, kje sem bila in kje sem zdaj. Ne le v finančnem smislu, pač pa – še pomembneje – kje sem v čustvenem smislu zdaj. Tudi ko pridejo težki časi, kot so bili tisti s sinom, ko sicer nisem imela finančnih težav, sem se ob pogledu na tisto kartico opomnila: 'Imela si že težke dni, a korak za korakom si našla boljše mesto. Znova ga boš'!"