Legendarni pevec meni, da danes ni več pravih vrednot. Politiki so večinoma prevaranti, besedila popevk pa neumna. Tudi zato se danes radi zatekamo k starim slovenskim popevkam. Ljudje v kriznih časih pač vlagajo v zlato.

Nekoč je v uglasbeni Ježkovi pesmi Zakaj? vprašujočemu sinu pojasnjeval, "kaj vem, zakaj to tako je, vendar živeti lepo je". V resnici Lado Leskovar na vprašanja dandanes odgovarja bolj konkretno. Pravzaprav ga veliko stvari jezi in to tudi pove. Osiromašenje slovenskega jezika, na primer. Ali pa politika. Pa pomanjkanje pravih vrednot. Vseeno priznava, da z leti nima več tolikšne potrebe, da bi vsakemu povedal, kar mu gre.

Pevec je v svoji karieri posnel več kot tristo popevk in šansonov, se štirikrat poročil, sodeloval in zmagoval na neštetih domačih in mednarodnih festivalih, leta 1967 zastopal jugoslovanske barve na Evroviziji, vrsto let delal kot radijski urednik, med svoje prijatelje pa prišteva tudi nekatere filmske zvezdnike svetovnega kova.

V glasbi je pri svojih sedemdesetih še vedno aktiven, nedavno se je s skladbo Naramnici udeležil slovenskega Festivala šansona. Nekaj dni za tem smo se sestali v kavarni v središču prestolnice. Je eden izmed tistih gospodov, ki ženskam še vedno odpirajo vrata in pridržijo plašč.

Za vami je sodelovanje na Festivalu šansona. Kakšen se vam zdi zmagovalni šanson Tadeje Fatur?
Veste, mene kot tekmovalca tega ne morete vprašati. Ne morem soditi svojih kolegov. Če ne bi sodeloval, bi na to lahko odgovarjal. Mislim, da sem imel sam zelo zanimivo besedilo, napisal ga je Andrej Rozman - Roza. Če bi zmagal jaz, bi lahko povedal, zakaj se mi zdi izbor pravilen.

Lahko ocenite samo tekmovanje? Kot nekdo, ki se ga je udeležil že velikokrat, kako gledate na njegov razvoj?
Saj to v resnici ni tekmovanje, gre bolj za to, da se pokaže, kaj se je v zadnjem času naredilo, izbor pa naredi žirija. Mene lahko sprašujete o drugih stvareh. Kaj mi je všeč, na primer. Celo več, lahko me vprašate, kaj je dobro ali slabo, saj sem v poslu že tako dolgo, da si to oceno lahko privoščim. Dejstvo je tudi, da mi je lahko všeč ena stvar, ki je slaba, oziroma mi ni všeč stvar, ki je odlična.

Kaj vam je torej všeč?
Všeč mi je, da se nekaj takšnega, kot je ta festival, dogaja. Se mi pa zdi, da je bilo dosti popevkarskega zraven, kar pri šansonu ni potrebno.

Na eni strani ste popevkar, na drugi šansonjer. Se to čuti pri vašem delu? So šansoni bolj popevkarski in popevke bolj šansonjerske?
To imate morda prav. Jaz sem vedno gledal na to, da so bila besedila popevk, če ne odlična, vsaj pametna. Imel sem srečo, da so besedila pisali pravi ljudje. Pel sem prevode Strniše, popevke Frana Milčinskega - Ježka – ti so bili pravzaprav že kar šansoni. Pazil sem tudi na dikcijo. Saj veste, pri nas se zdaj dogaja to, da slovenščine več ni, ogromno pevcev se sploh ne razume več, kaj pojejo.

Večkrat slišim, da se precej razburjate zaradi osiromašenja slovenskega jezika. Predstavljam si, da vas potem dnevno zmoti ogromno stvari, glede na to, da živimo v svetu, preplavljenem s slengizmi in tujkami.
Ta svet meni ni všeč in ta svet gre k hudiču. Ni več kakovosti! Ne samo to, ni več vrednot. Danes, če ne kradeš, nisi normalen.

Že dolgo gledate na to tako ali bolj v zadnjih letih?
Vam lahko povem, da je za mano že prvih sedemdeset let (smeh)? Malo pa že vem, za kaj v življenju gre. Tudi pri svojih prvih besedilih sem pazil, da niso neumna, kot je dandanes ogromno besedil pri nas. Namesto, da bi ljudje sprejeli besedila, ki bi sporočala kaj normalnega, pametnega, in melodije, ki bi bile več kot priredbe, ki te z ritmom tolčejo v trebuh, kaj drugega pa ne.

To so že različni žanri, glasna plesna glasba je nekaj drugega.
To je zelo enostavno. Je dobra in slaba glasba. Žanr ne pomeni nič.

Večkrat poveste, da vam ni všeč, kar se dogaja z Evrovizijio.
Seveda. A vi vse pevce razumete? Tudi telefonsko glasovanje je čista prevara. Vse se da kupiti. Z denarjem ali pa s prijatelji, ki so računalniško tako pismeni, da vam to uredijo.

Verjamete, da gre za vedno nepravičen rezultat?
Glejte, jaz ne morem biti najbolj pameten na svetu in misliti, da je vse, kar rečem, prav. V svetu zabavne glasbe sem pa že tako dolgo, da približno vem, zakaj gre. Predlani je na primer nafta kupila, da je bilo tekmovanje v Bakuju, prej pa so bile razne finančne mahinacije prisotne v drugih delih sveta.

V zadnjih, recimo desetih letih so znova postale priljubljene zlate slovenske popevke. Poslušajo jih tudi mladi. Zakaj?
Zato, ker se je občinstvo naveličalo poslušati neumnosti. Ljudje, posebej v kriznih časih, raje posegajo po kakovosti.

Zakaj? Menite, se ljudje v obdobju negotovosti zaradi kakovostne glasbe počutijo bolj varne?
Ne. Enostavno ni več vrednot, potem pa iščete vse tisto, kar ima v sebi te stvari. Dobra popevka z dobrim besedilom dobro odpeta, to so te stvari. Tako kot ljudje dandanes, ko bančni sistemi več ne delujejo, kot je treba, oziroma banke še bolj kradejo – nalagajo denar v zlato. Recimo, da so tudi te popevke naše zlato.

Kako se spominjate zlatega obdobja festivalskih časov? Brala sem knjigo Alenke Pintarič, kjer je opisano, da so se kolegi večkrat pošalili na vaš račun, a da se danes kljub vsemu dobro razumete.

Tega nisem bral. Slišal sem, da so notri napisane neke laži, to me pa ne zanima. Drugič, danes že vsi pišejo knjige. Naj jih pišejo tisti, ki znajo. To niso resne stvari. Osebno rad berem knjige pravih piscev.
Potem vas vsebina nikoli ni zanimala?
Ne, ker sem slišal, da so tam napisane laži, to me pa ne zanima. Enostavno. Ji je bilo verjetno dolgčas, pa se je spravila napisat to knjigo.

Imate sami namen napisati avtobiografijo?
Jaz osebno ne. Morda če bi kdo, ki se na te stvari spozna, želel od mene zvedeti kakšne stvari. Imam srečo, da je bilo moje življenje zanimivo in bo zanimivo.

Rekli ste, da vas v času socializma niso želeli toliko vrteti po radiu, saj ste bili preveč popularni, politiki pa so morali biti tisti najbolj priljubljeni.
Je danes kaj drugače? Kdo je največkrat na televiziji? Morda umetniki? Politiki, seveda. To so stvari, ki so tako zoprne in brezzvezne v našem življenju. Da nam neki prevaranti obljubljajo stvari, zato, da bi bili v parlamentu.

Vi se precej politično opredeljujete. Večina glasbenikov in medijskih osebnosti vztraja pri nevtralnosti. Vi pa ste pred leti pristali celo na listi stranke Zares.
Uporabljam glavo za prave stvari. Nisem kandidiral. Stranka me je predlagala. Ko so me vprašali, če me lahko, sem jim rekel, zakaj pa ne. To je vse.

Tudi to je nekaj.
Seveda je, zakaj pa ne. So nekateri le verjeli, da bi bilo lahko nekaj iz mene tudi v političnem svetu. Jaz bi delal drugače, če bi sploh lahko prišel skozi sito. Ah, ne bom o tem.

Podprli ste tudi našega sedanjega predsednika v trenutni volilni kampanji.
Prosim vas, midva sva soseda! Torej?

In s sosedi je treba imeti dobre odnose?
Treba jih je podpirati, če živiš v neki skupnosti, kajne?

Predsednik ni edina eminentna oseba, pogosto se na primer izpostavlja vaše prijateljevanje s svetovno znanimi zvezdami, na primer z igralko Vanesso Redgrave.
Jaz tega ne izpostavljam. To počnejo tisti, ki me o tem sprašujejo. Midva se poznava že od leta 1967, ko sem bil njen partner v filmu Isadora. Takrat bi to vlogo moral baje dobiti neki zelo lep iranski igralec, v katerega naj bi bile zaljubljene vse tajnice.

Tudi v vas naj bi bile vse zaljubljene, ni res?
No, to ste vi rekli, ne jaz (smeh). V glavnem, on Vanessi ni bil všeč. Takrat smo z ekipo nastopali na popevkarskem festivalu v Opatiji in ona se je odločila, da hoče mene v filmu. Takrat smo se začeli družiti.

Kako to, da sta se tako ujela na platonski ravni? Je tako prijateljstvo med moškim in žensko mogoče? Je v ozadju vedno simpatija?
Saj ni nič narobe, če je simpatija. Jaz sem trikrat srečno ločen in zdaj srečno poročen. Vedno sem se ločeval, ker ni bilo več ljubezni. Z Vanesso sva prijatelja, ona je bila celo moja poročna priča, ko sem se drugič poročil. Pred nekaj leti je mene in družino povabila na božično kosilo k sebi domov. V Angliji je vabilo na božično kosilo največja čast, saj je namenjeno družini oziroma res najbližjim. Poleg tega je ambasadorka Unicefa, tako kot jaz in Roger Moore, s katerim se tudi družim. To so druženja, ki so za zmeraj.

Kako žena gleda na to prijateljstvo, je kdaj ljubosumna?
Ne, zakaj? Jaz imam to pri sebi zelo urejeno. Eno je prijateljstvo, eno so ljubezni. Jaz cenim prave ljudi, in s tem, ko jim daješ veljavo, jim daješ poseben prostor v življenju. To je pravo prijateljstvo.

Ste, kot pravite, trikrat srečno ločeni in zdaj srečno poročeni. Zdaj kaj drugače gledate na zakon, ko ste poročeni že štiriindvajset let?
Tako je to. Kdor išče, ta najde. Jaz sem dolgo iskal osebo, s katero sva res lahko skupaj v dobrem in slabem.

Se vam zdi, da ste se kaj spremenili, morda postali bolj popustljivi? Po horoskopu ste oven, pravijo, da so ovni izjemno brezkompromisni, da grejo "z glavo skozi zid"?
Seveda. Tudi moja soproga je oven. V te stvari sicer kaj dosti ne verjamem, kot tudi ne v vedeževanja in podobno. Človek se razvija in potem kasneje, z izkušnjami, prideš do drugih zaključkov. Čez čas vidiš, da nekatere stvari niso pomembne, da moraš iti enostavno prek njih. Upam si trditi, lahko vprašate tudi moje prijatelje in soprogo, da se pri svojih prvih sedemdesetih še vedno spreminjam in rastem. Seveda tudi moji pogledi niso vedno najboljši in pravilni.

Ste potem postali tudi do neumnosti z leti bolj strpni?
Tudi to verjetno, imate prav. Čeprav me še vedno ogromno stvari jezi.

Kaj pa današnja mladina? Imate dva sinova, eden je star osemnajst let, začenja odraslo življenje. Mu kaj svetujete?
Predvsem, da je treba vedeti, kaj so prave vrednote. Ker danes vrednot praktično ni več. So samo še vrednosti. Koliko kupiš in prodaš.

Katere pa so prave vrednote?
Vsekakor ne denar. So stvari, ki jih ima človek v sebi. Pa odnos do drugih ljudi. Odnos do umetnosti, ki ga je vedno manj. Ne samo, da zaslužiš za dober avto. Včasih nismo imeli dobrih avtomobilov, pa so bile okoli nas kljub temu lepe ženske.