Energična svetlolaska v delu v informativnem programu uživa 15 let, in kot je dejala za MMC, si le na kakšen res zelo naporen dan pravi: "V naslednjem življenju bom knjižničarka.« Zdaj jo čaka še nekaj delovnih dni, potem pa odhaja na teden dni počitnic: "Najprej v Firence, kjer bom najprej sedla pred kip Davida in ga pet minut v miru gledala. Ker bova z možem brez otrok, mi bo to morda celo uspelo."

Kako vas je, glede na to, da ste po izobrazbi francistka, zaneslo v novinarske vode?
Po izobrazbi sem francistka in novinarka in že kar zgodaj sem vedela, da bi se rada ukvarjala z novinarstvom. Med študijem sem začela delati v desku TV Dnevnika, torej tam, kjer nastajajo dnevnoinformativne oddaje Televizije Slovenija. In v tistem živahnem prostoru, ki se umiri šele pozno v noč, delam že 15 let. Ne vem, ali bi sploh znala opravljati kakšno malo manj dinamično delo; verjetno bi se hitro dolgočasila. A včasih, po kakšnem res napornem dnevu, kot je bil, recimo, dan aretacije Radovana Karadžića, si rečem: » V naslednjem življenju bom knjižničarka.« Seveda mi znanje francoščine pri mojem delu pride zelo prav. Zadnjič denimo pri intervjuju s francoskim zunanjim ministrom Bernardom Kouchnerjem na vroč dan v Goriških brdih. To je bil zadnji dan slovenskega predsedovanja Evropski uniji in sogovornik je zanimiv in iskriv človek. Še posebej v francoščini.

Kakšen je vaš "tipični" delovni dan? Kdaj vstanete in pridete v službo, glede na to, da so vaše oddaje na sporedu predvsem v večernih urah?
Kadar delam Dnevnik, sem do enajstih dopoldne doma. To so minute, ki jih preživim z otrokoma, likam, perem, berem, grem v trgovino, po opravkih, morda s prijateljico, ki je ne zanima politika, na prijetno sproščeno kavo. To je moj mirni del dneva.

Opoldne se sestanemo ustvarjalci Dnevnika in Odmevov, (pravkar prihajam s takšnega sestanka), se pogovorimo o planu obeh oddaj, kaj predlagamo, nekaj se bo morda še zgodilo, pa ne vemo, kdaj, nekega dogodka morda sploh ne bo. Prav v teh dneh smo pričakovali predajo Karadžića haaškemu sodišču. Ker je to velika stvar, smo nanjo morali biti pripravljeni.

Popoldne ob 15.15 imamo še en sestanek ustvarjalcev Dnevnika, potem pa do 18. ure pišem napovedi. Sledi maska in ob 18.45 tečem v studio. Po oddaji domov.

Kaj pa družina, kako vaša otroka dojemata to, da mamico zvečer lahko vidita na tv-ekranu?
Anže in Julija po navadi ne gledata Dnevnika in ju moje pojavljanje na televiziji ne vznemirja. Dnevnik je v njunih glavah po navadi tisti trenutek dneva, ko bo mami kmalu doma. Moja služba ju še najbolj moti kakšno nedeljo ali pa praznik, ko so vse druge mame doma, jaz pa hitim s kosilom, ker moram potem v službo. Anže pravi, da bi si včasih želel, da bi mami imela kakšno bolj normalno službo in da bi bila na primer gasilka. Ne vem, ali bi bila dobra gasilka, mu pravim jaz, je pa res, da ima moj delovni ritem tudi prednosti. Ko imam prost dan, gre lahko Anže takoj po kosilu iz šole in takrat je važen kot marela.

Kakšno oddajo bi vodili, če bi vam dali popolnoma proste roke in bi lahko sami odločali o vsem?
Letos sem delala tri takšne oddaje; bila sem voditeljica in urednica treh oddaj Slovenija predseduje. Želela sem narediti čim bolj dinamične oddaje in to je po moje tudi prihodnost televizije. Prispevek, gost v studio, dober večer v Bruselj, z nami je predsednik Evropske komisije, nazaj v studio, nova tema, zanimivi podatki, nov gost, še mnenje iz Berlina, kako o tem razmišljajo v Lizboni.

Čez nekaj let vidim še bolj dinamično televizijo, kot voditeljica razmišljam o izzivu okroglega studia, ki bi mi omogočal nešteto možnosti (ob njem se mi pocedijo sline na francoski televiziji), želim oddaje z dobrimi temami, o katerih razpravljajo sogovorniki doma in tujem, z dobro, pregledno in všečno grafiko.

Kje ste dopustovali oziroma kam se odpravljate na počitnice?
Takoj po finalni oddaji Slovenija predseduje sem se za deset dni odpravila na Pag, izklopila telefon in pod oljko brala knjige. Kolikor sta mi Anže in Julija dovolila. Avgusta grem še za en teden na počitnice. Najprej v Firence, kjer bom najprej sedla pred kip Davida in ga pet minut v miru gledala. Ker bova z možem brez otrok, mi bo to morda celo uspelo. Pa izleti po Sloveniji. Jutri na primer otroke peljem v rojstno hišo Trubarja na Rašico. Želeli smo tudi na razstavo o Trubarju na Turjaški grad, pa je čez teden zaprta, mi je povedal danes glas po telefonu. Pa malo bomo doma, v ljubem miru.