TV Slovenija je začel, ko je bila to še edina televizija pri nas. Sčasoma je postal eden najprepoznavnejših obrazov razvedrilnega programa, 1. junija pa tudi njegov urednik.

"Mislim, da se gledalci ne obremenjujejo s tem, kdo je odgovorni urednik, ko gledajo oddaje," svojo odločitev, da bo Mojo Slovenijo vodil še jeseni, pojasnjuje novi odgovorni urednik razvedrilnega programa. Do takrat ga čakata še dve - že prej dogovorjeni - obveznosti: vodenje festivala Melodije morja in sonca, ki bo potekal v nedeljo, in Slovenske popevke, ki bo jeseni v Križankah.

Z Mariem Galuničem smo se pogovarjali o skoraj vsem. Kritičen je do prevelike sproščenosti mladih voditeljev, odločen, ko beseda nanese na jezik na nacionalki, in vznemirjeno navdušen, ko začneva govoriti o njegovi veliki strasti - potovanjih.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Televizijski voditelj in urednik ste že več kot 20 let. Zato je nov izziv, vodenje razvedrilnega programa, po eni strani logično nadaljevanje kariere, po drugi pa prestop na drugo stran, stran odločevalcev - o proračunu in podobnem. Kako vi gledate na to?
Seveda, sliši se kot logično nadaljevanje vsega, kar sem do zdaj počel. A ni tako enostavno biti na 'drugi strani'. S tem so povezane pasti, ki jih ni malo in jih tudi že opažam. Moja nova funkcija pač pomeni, da se je treba odločati. Ko se odločaš, to pomeni, da izbiraš. In ko izbiraš, to pomeni, da si samo korak stran od zamer, slabe volje, neodobravanja. Temu se ne da izogniti.

Vsekakor je lagodneje biti voditelj, tam so druge, slajše skrbi. A tudi ta izkušnja mi bo gotovo veliko povedala, šele nekaj tednov je za mano in za mano so šele prvi vtisi, še zmeraj mi je to velikanski izziv. Za zdaj vem samo to, da se mi je vsakdanji urnik bistveno spremenil, bolj sem zaskrbljen, službo nosim domov, težko se odklopim, ves čas razmišljam o uredniških rečeh.

Letošnji programsko-produkcijski načrt (PPN) je predvideval več novih oddaj. Danes, na zadnji dan junija, na nekatere še čakamo. Bo zastavljene projekte sploh mogoče uresničiti?
Velika večina predvidenih oddaj iz PPN-ja se bo uresničila, nekatere pač ne. Te reči sem podedoval in jih rešujem, kakor mislim, da je prav. Namesto oddaje Moja Slovenija naj bi se jeseni začele štiri nove mesečne oddaje, to je res. A stvari niso (bile) pripravljene do te mere, da bi se to lahko zgodilo, zato bo oddaja Moja Slovenija na sporedu še eno sezono. V veselje gledalcev, lahko dodam.

In oddajo Mojo Slovenijo boste še naprej vodili vi?
To sem povedal že ob svojem imenovanju v prvi (in edini) izjavi za javnost. Da bom moral vse obveznosti, ki sem jih prevzel še pred prevzemom te funkcije, opraviti. Vodil bom oddajo Moja Slovenija še zadnjo sezono ter festival Melodije morja in sonca in Slovensko popevko.

Ste ob imenovanju pomislili: Ojoj, kaj pa zdaj, sam svoj šef bom?
Morda se res tako sliši za projekte, ki sem jih omenil, sicer bo moje voditeljsko delo v prihodnosti zelo omejeno. Mislim, da to potrebujem, občasno bom še stal pred kamero, a takrat bom samo človek, ki tu in tam poskrbi, da ne pade iz voditeljske forme.

Tudi gledalci to pričakujejo.
Mislim, da se gledalci ne obremenjujejo s tem, kdo je odgovorni urednik, ko gledajo oddaje. V nedeljo, ko snemamo, v službo ne bom prišel kot odgovorni urednik, pač pa kot voditelj te oddaje. Mislim, da sem to sposoben izpeljati.

Ko ste ravno omenili nedeljo. To nedeljo boste vodili Melodije morja in sonca. Kaj lahko gledalci pričakujejo od tokratne prireditve?
Z velikim veseljem sem se tega projekta lotil že pred meseci, ko sem izvedel, da sem končno po mnogih letih na dan festivala v Sloveniji. Nazadnje sem ta festival vodil pred 11 leti z Lorello (Flego, op. a.), velikokrat po letu 2003 sem dobil povabilo, a sem bil julija običajno na potovanju, ki ga nisem mogel prestaviti, ker sem letalsko vozovnico pač kupil že vsaj pol leta prej. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko mi je Lorella nekje pozimi poslala SMS: "6. julij. Kje si?", in sem ji lahko odgovoril, da nikjer, da sem prost in bom očitno v Portorožu. To delo sem sprejel z velikim veseljem, veliko nostalgijo, da bom končno spet lahko vodil ta festival, ki mi je zelo ljub. Zelo drugačen je od katerega koli drugega festivala. Tudi z voditeljskega vidika.

Zakaj?
Gre za več reči. Mislim pa predvsem na energijo, na vzdušje, ambient. Greš na morje, kjer Primorci vse delajo bolj sproščeno, z manj stresa, z več veselja, nekako lažje je delati. Tudi 'Ljubljančani' delamo tam drugače. Tudi voditelj je lahko pred kamero bolj sproščen, klepetav, 'dopustniški', tega se veselim.

Skladbe sem že slišal, večkrat. Z Lorello si morava pripraviti besedilo, zdaj piliva besede, a nekaj bova prepustila navdihu, situaciji, ni nujno, da je vse dogovorjeno. Samo še vreme potrebujemo ... Kaj pravi vreme? (Začne brskati po spletu.) Če bo še vreme pravo, smo zmagali.

Skoraj vsako glasbeno prireditev spremljajo zapleti. Jih je bilo tudi tokrat kaj?
Zapleti. (Premislek.) Razmišljam, če je že kdo odstopil, če je že kak škandal v zraku. Ni še. Za zdaj kaže, moram potrkati (potrka po mizi), da jih ne bo. No, kaj se bo že našlo, da ne bom naiven.

Če bo še vreme zdržalo, bo vse v redu.
(Smeh.) Ja, vreme. Bom preveril še na svoji aplikaciji na telefončku. Evo. Petek, sobota, nedelja: 30 stopinj in sonce. Super.

Tokrat imamo sicer prvič festival povsem v živo. Ne samo, da izvajalci pojejo v živo, tudi band bo igral v živo, nobenih matric. To bo res fino festivalsko vzdušje. Oder Avditorija dobro poznam, petkrat sem bil že tam na MMS-u, dvakrat s svojimi oddajami.

Tudi ena najbolj znanih oddaj Spet doma je potekala tam.
Ja, tam je bila sklepna oddaja ob koncu sezone Spet doma, pa zadnja, 200. oddaja Zooma, pa tudi nekaj drugih prireditev sem tam vodil. Dejansko ima tisti prostor posebno energijo. Obstajajo odri, na katerih je težko voditi, in so prizorišča, ki te preprosto "potegnejo". Avditorij je med njimi, pa Križanke tudi. Tam bom septembra s Popevko.

Slovenska popevka bo v bistvu pravo nasprotje MMS-a: resnejša.
Seveda, že priložnost je resnejša, skladbe so drugačne ... Tam je orkester, sedemdeset ljudi na odru ... Že samo to dejstvo nekaj pove. Pa oblečena bova drugače z Blažko (Slovensko popevko bo Mario vodil skupaj z Blažko Müller Pograjc, op. a.). To je bolj ... kako naj rečem ... bolj privzdignjeno vzdušje, fina prireditev. Tudi pričakovanja so drugačna, tudi publika. To ne bo večer lahkotnih, celo zafrkljivih melodij. To so slovenske popevke, žanr, ki nosi s sabo neko težo, tradicijo. Pristop in način vodenja je tukaj drugačen. Hvala bogu sem tip voditelja, ki zmore eno in drugo. In oboje imam rad.

Kaj pa to pomeni za voditelja? Vi ste vajeni vodenja takih in drugačnih prireditev, zato verjetno posebnih priprav ne potrebujete. Ali pač?
Gre za to, da se na vodenje dveh tako različnih festivalov že pripravljaš z drugačnim odnosom. Pa ne mislim vrednostno, nobena prireditev ni nič slabša od druge. Ampak samo drugačna. "Naštelan" si na neke druge obrate in letos bo prvič, ko bom v razmiku dveh mesecev okusil slast obeh festivalov. Vprašajte me po Slovenski popevki, takrat bom lažje stvari ločil in primerjal. Se mi pa zdi zanimiva ena stvar. Na MMS-u najdem skladbe, ki bi lahko mirno bile del popevke, obratno pa skoraj ne.

Če gledalec primerja slovenske televizije in njihove formate v razvedrilnih oddaj, si ne more kaj, da ne bi opazil, kako zastarele so. Samo resničnostne oddaje, komiki in kuhanje. Vem, da ste že tradicionalno na tekočem s smernicami, zato me zanima, kako gledate na to pustost slovenske razvedrilne krajine.
Glede zastarelosti bi se težko strinjal, razen če presodimo, da je stara dobra televizija že zastarela sama po sebi. Trenutno je tako, da v razvedrilu po vsej Evropi, na javnih in komercialnih televizijah, vladajo formati, če govorimo o najudarnejših oddajah. Formati so samo recepti za izdelavo razvedrilnih oddaj, ki jih razvijajo ekipe po vsem svetu in jih nato prodajajo. Obstajajo žanri, formati, ki so v vzponu, drugi so zimzeleni, a še vedno delujejo, obstajajo polja novih formatov, ki se jih še nismo lotili, pa nas morda čakajo. Področje resničnostne televizije je še vedno velik izziv, tudi za nas. Pa oddaje, ki se dogajajo na različnih platformah hkrati. Meni se na področju razvedrila dogajanje v Sloveniji v bistvu sploh ne zdi pusto.

Sicer pa dvomim, da bo uspelo nam v Sloveniji oz. na Televiziji Slovenija izumiti kakšne nove žanre, ki jih še nihče drug ni. Je pa zelo pomembno, da gledamo, kaj delajo drugi, oz. da spremljamo, kaj se dogaja po svetu, in se ne delamo, kot da se to nas ne tiče. Saj imamo, vendar iste gledalce, imamo pa tudi televizijo z drugačnim poslanstvom. Vse, kar počnemo, moramo presejati skozi gosto sito javne televizije. To je dejstvo, ki prinaša tudi pozitivne lastnosti. Še vedno lahko delamo oddaje neodvisno od tega, kdo bo v njih oglaševal. In to se mi zdi velika svoboda za ustvarjalce. Oglaševalci ne naročajo in ne oblikujejo naše vsebine.

Zadnja leta ni ravno veliko razvedrilnih oddaj na TV Slovenija.
Ne, zadnja leta smo priča osipu - tako malo oddaj že dolgo nismo imeli. Govorim o rednih oddajah, po katerih ljudje prepoznajo program. Ostali smo brez nedeljske večerne oddaje, brez sobotnega popoldneva, brez vsakodnevnih igric, kvizov. Bilo je obdobje, ko smo imeli oddaje vsak dan v tednu. Upam, da bo kmalu spet tako, ni razloga, da nam ne bi uspelo.

Že jeseni?
Ne, to pa ne. PPN, ki ste ga že omenili, je treba nekako spraviti pod streho, med letom se velike programske spremembe ne delajo. Tudi si ne predstavljam, da bi lahko do septembra kaj spremenil. Oddajo med dopusti je težko narediti, med dopusti se oddaje praviloma ne postavljajo. Televizijska sezona, kot jo sprejema naš programski svet, traja od januarja do decembra. In to bomo skušali izpolniti, kar se da v polni meri. Leto 2015 pa bo prvo moje leto, če lahko tako rečem.

So ideje že oblikovane?
No, nekaj idej seveda imam, z njimi sem se tudi potegoval za to funkcijo. O vsaki ideji, oddaji, bomo pa govorili takrat, ko bo čas za to. Zdaj se PPN šele začenja sprejemati, smo v prvi fazi.

Fazi zbiranja predlogov?
Bolj kot ne zbiranje želja.

Ko (kot povsem povprečni gledalec) gledam razvedrilne oddaje in prireditve, me pogosto zmoti mlad voditeljski kader in njihova prevelika sproščenost.
To vas moti?

Ja, mene osebno. Pa očitno tudi naše gledalce - sodeč po komentarjih pod prispevki.
Njih pa sploh (smeh).

Vi sami ste sinonim za sproščenega voditelja, ki pa še vedno drži prav vse vajeti v rokah. Je to nekaj, česar se da naučiti z leti - torej, imajo tudi ti mladi še možnost, da se naučijo -, ali so zdaj pač standardi pri izbiri voditeljev drugačni?
Najprej o standardih pri izbiri voditeljev. Imam občutek, da je bilo včasih veliko težje priti na ekran kot danes. Selekcija je bila ostrejša. Danes se za iste obraze poteguje več televizij in ni nujno, da ti ostane najboljši. Težje je najti pravega. Ampak naj to ne bo izgovor. S temi rečmi se ne ukvarjamo sistematično, in zato so pogosto izbire prehitre in celo neprofesionalne.

Še o preveliki sproščenosti ... v jeziku, v obnašanju, v privatiziranju prostora pred kamero. Mislim, da je treba biti na to občutljiv, še posebej na javni televiziji. Naši gledalci so zelo pozorni na to, bolj kot bi mi hoteli. A vendarle živimo v 21. stoletju, ko ni mogoče biti zategnjen, zadržan, pretirano korekten, kot je bila včasih navada. Treba je najti vmesno pot in vsak voditelj jo mora ves čas iskati, seveda pa mu moramo pri tem pomagati. Postaviti norme in dajati povratne informacije.

Jaz sem imel to srečo, da sem začel delati še takrat, ko je bila pri nas samo ena televizija, v svojem voditeljskem razvoju sem se počasi spreminjal, prilagajal ... Ko gledam svoje posnetke, stare 20 let, sem bil bistveno bolj zadržan, nesproščen, bolj naučen oz. formalen. Seveda si takrat še nisem upal toliko kot zdaj. Zdaj sem sposoben iti pred kamero brez naučenega teksta. Vem približno, kaj moram govoriti, kako bom to povedal, pa si izmišljujem sproti. V vseh oddajah, ki sem jih vodil zadnjih 15 let, je bilo tako. Pisanje besedil sem kar hitro opustil, ker sem videl, da me to strašno omejuje. Seveda so priložnosti, ko se temu ne moreš izogniti. A če delaš oddaje vsak teden z isto ekipo, so v režiji ljudje, ki te poznajo, lahko bi ti brali misli. Režiser, tajnica, asistenti, vsi točno vedo, kaj bom naredil pred kamerami, in mi sledijo. Ampak to je mogoče res le pri rednih oddajah. Pri takih izrednih projektih pa se pripravim drugače, ne morem toliko tvegati.

Ampak, če se vrneva nazaj. Kot voditelj sem našel pot, ko sem v jeziku še vedno korekten, a ne dolgočasen, ampak življenjski, prepričljiv. Brez dialekta. Brez slenga. Se zelo trudim, da je tako.

Štajerščina se pri vašem govoru ne sliši.
Štajerščino sem zelo hitro umaknil iz svojih javnih nastopov. Že na fakulteti. V bistvu mi nikoli ni bilo zelo všeč v javnosti govoriti po mariborsko. Sicer mi je to simpatično, ko grem v Maribor in poslušam svoje sorodnike ali prijatelje. V bistvu mi je to všeč pri drugih, nič me ne moti, celo nostalgično doživljam njihov govor. Tudi sam v Mariboru še vedno "potegnem" po štajersko, na televiziji pa res ne. In mislim, da bi morali biti javni govorci sposobni nevtralizirati svoje narečje. Tudi tega se da naučiti.

Po drugi strani pa gledalce precej bolj od mariborščine moti ...
... ljubljanščina. Seveda. To sem opazil. 90 odstotkov Slovenije ne živi v Ljubljani in so nanjo malo jezni. In jezik je odlična priložnost, da to jezo pokažeš. Verjetno si ljudje rečejo: a zdaj nam bodo pa še diktirali, kako naj govorimo. Mariborčani so pogosto "čisto penasti", ko slišijo ljubljanščino na televiziji. Verjetno tudi ostali. Nekdo, ki že vse življenje živi v Ljubljani in se mu ni bilo nikoli treba truditi, da takrat, ko javno nastopa, spremeni svoj jezik, potem pride pred kamero in govori, kot je bil navajen celo življenje - v šoli, doma, vsepovsod praktično enako -, se potem čudi, zakaj ljudje temu nasprotujejo. Saj sami veste, imamo primere kolegic in kolegov, ki tega preprosto ne razumejo in ne morejo sprejeti. Ne zmorejo se tega naučiti ali pa se nočejo, saj ne vem.

Se vam zdi, da bi morali tudi na televiziji pristopiti k tej težavi resneje? Na radiu na primer ne moreš biti voditelj, če ne opraviš govornega usposabljanja.
Na Radiu Slovenija odlično skrbijo za svoje govorce, še posebej za napovedovalce. Mi voditelji seveda nismo napovedovalci in ne potrebujemo strogega "drila", tega od voditelja ne pričakuje nihče. Od njega hočeš njegov karakter, osebnost, njegovo unikatnost. Mora ostati on. Šola govora pa vse malo uniformira. Ampak še zmeraj mora biti voditelj artikuliran, jezikovno izobražen, podkovan, ob tem še vedno lahko ostane samosvoj ... Skratka, jezik se mi zdi zelo pomemben. Pa ne zgolj zato, ker sem slovenist, ampak ker je to naše glavno orodje in orožje, s katerim voditelj stopi pred kamero. Če to "ne štima" ... marsikaj se lahko oprosti, tega pa ne.

Pa še ena stvar je težava pri mladih voditeljih. To je morda stvar našega časa, izobraževalnega sistema. Govorim o razgledanosti. Velikokrat, ko smo imeli avdicije, tudi za našo oddajo, sem bil presenečen nad tem, kako malo vedo mladi ljudje, tudi taki, ki prihajajo iz resnih šol. Na splošno o stvareh. So formalno izobraženi, niso pa razgledani. Če ti kot voditelju manjka razgledanost, radovednost, vedoželjnost, potem si ... oplel.
Užitek je delati s človekom, ki mu možgani delajo, ki ga vse zanima, ki vse ve. Med vodenjem v živo se ti lahko zgodi marsikaj. Hitro moraš reagirati, pripravljen moraš biti na pripombe, ki jih nisi načrtoval, in hitro se pokaže, iz kakšnega testa si.

Pred leti sem brala neki vaš intervju. Ne spomnim se točno, o čem je tekla beseda, se pa spomnim, da ste dejali, da si nekdo, ki je zaposlen na televiziji, težko privošči, da se pri političnih temah postavlja na eno ali drugo stran. V razvedrilnih oddajah je verjetno voditelju lažje, saj se redko znajde v takšnem položaju.
Redke so oddaje, ko se lahko voditelj popolnoma skrije in o sebi prav nič ne pove. Tudi v zabavnih oddajah. Voditelj zmeraj nastopa s svojim imenom in priimkom. Se ne skriva za nobeno vlogo. Tam si to, kar si. Kažeš čustva, smejiš se stvarem, ki so ti smešne, sprašuješ stvari, ki te zanimajo, vabiš ljudi, ki se ti zdijo zanimivi, gledaš na stvari s svojega zornega kota. Smisel za humor oz. to, kaj ti je smešno, zelo veliko pove o tebi. Kaj se ti zdi zanimivo in vredno predstaviti. Skozi vse te detajle, ki jih imaš kot voditelj na izbiro, vendarle nekaj pokažeš, spregovoriš med vrsticami.

Da bi odkrito izražal svoje politične simpatije, se mi pa zdi popolnoma neprimerno. Če kdo misli, da bo lahko zvečer nepristranski voditelj razvedrilne oddaje, ki ga bodo imeli vsi radi, v ponedeljek pa lahko gre na shod kakšne politične stranke, in se mu zdi to nepomembno za njegovo službo, se moti.

Ali pa to jemljejo kot del službe, v smislu "Saj sem plačan, da opravim svoje delo, vodim neko prireditev"?
Aha, mislite na vodenje. No, jaz nisem nikoli v življenju vodil kakšne politične prireditve, shoda, kongresa. Nič, nič, nič, kar bi dišalo po politiki. In sem zaradi tega zelo vesel. Zelo zastrižem z ušesi, ko mi kdaj kakšna kolegica ali kolega reče: "To je pač denar." Tega argumenta ne sprejmem. Lahko, da je kdaj kdo v taki stiski, da mora početi tudi to. Ne bom sodil, a če je le mogoče, se je temu treba upreti.

Ste mnenja, da se na RTV-ju tudi drugi voditelji držijo podobnega načela?
Ne, mislim, da ne vsi. Ne, ne. Sem že videl svoje kolegice in kolege nastopati na raznih predvolilnih shodih. Tega jaz ne razumem, ampak to je moje osebno mnenje. Kaj jim uredniki in direktorji rečejo, pa ne vem.

Kolikor razumem, politiko kar precej spremljate.
Ja, ja. Jaz vse vem, sem na tekočem, ker me politika zanima. (Smeh.)

Vas kdaj prime, da bi se kot znana osebnost postavili na eno ali drugo stran?
Me je že nekajkrat prijelo, da bi javno povedal svoje mnenje. Ampak sem vedno prespal ta impulz in se naslednji dan odločil, da ne bom. Dokler sem voditelj razvedrilne oddaje, torej voditelj oddaje, ki nagovarja najširšo možno publiko (leve, desne, mlade, stare, rdeče, črne, partizane, domobrance, verne, neverne, komuniste – vse!), ko nagovarjam vse te ljudi, si enostavno ne morem privoščiti, da bi povedal svoje mnenje o politični zadevi in s tem razdelil 'svoje gledalce'. Zadržati ga moram zase, za svoj krog prijateljev, družine. Na srečo sem tudi tak človek, da nisem najbolj zanesljiv volivec, kar pomeni, da teh 25 let ali kolikor časa imam volilno pravico ne volim vedno iste stranke. Si dopuščam možnost, da si kdaj tudi premislim.

O RTV-ju velja splošno prepričanje, da je pod vplivom vsakokratne oblasti. Koliko je to res oz. koliko ste to vi (če sploh) občutili? Je bil kdaj kakšen pritisk, da morate povabiti koga v oddajo ali pa da koga res, res ne bi smeli?
Moram reči, da so mene, kar se tega tiče, precej pustili pri miru. Ne vem, ali zato, ker sem to jaz, ali pa puščajo vse pri miru. V razvedrilnem programu smo politično manj na udaru. Seveda se da skozi razvedrilo marsikaj sporočiti, ampak je bilo tudi meni vedno jasno, da pred volitvami v oddajo ne vabimo politikov, da se nikoli ne navija za nikogar, da nikoli ne vabiš samo tistih, ki so pristaši ene politične opcije. Vedno sem se trudil in izbiral goste. Saj vemo: en bolj tja "paše", drugi tja. In povabiš enkrat ene, enkrat druge. Ta uravnoteženost je v meni, zato meni ni bilo treba tega povedati. Ni razloga, da bi delil gledalce ali pa jih provociral s tem, da bi vabil kakšne zelo problematične ljudi iz političnega življenja. Raje jih pač ne povabiš in imaš mir.

Zato političnih pritiskov nisem nikoli čutil. Je pa res. Televizija Slovenija je javna ustanova, javni zavod. Kdo jo obvladuje, pa verjetno veva oba. Zakone so nam napisali politiki, prav tako določili sestavo Programskega sveta, ki je naš sogovornik pri programskih zadevah.

Jasno, saj velik del svetnikov imenujeta vlada in državni zbor.
In menda je javna skrivnost, kdo kam sodi, kdo za koga glasuje. Če boste šli na sejo Programskega sveta, vam bo vse jasno. Tako pač je. Morda se bo kdaj kdo našel, ki bo rekel, da to ni v redu, in spremenil zakone, bomo videli. Za razvedrilni program je pomembno, da opravljamo svoje poslanstvo razvedrila oz. zabave na nacionalni televiziji, kar ni politična tema številka ena. Zabava je tisto, kar nas druži ne glede na politično orientacijo.

Ko sva se pred leti – ob slovesu oddaje Spet doma – pogovarjala o tem, kaj boste zdaj počeli ob nedeljah, ste dejali, da tisto, kar počne vsak navaden državljan – hodili na izlete in obiske. Vam je to uspelo?
Tudi oddajo Moja Slovenija sicer snemamo ob nedeljah, ampak vsako drugo nedeljo, in še to samo tri mesece v sezoni, zato sem se navadil živeti s prostimi vikendi. In jih imam zelo, zelo rad. Včasih mi je bilo nepojmljivo, kako se lahko ljudje v petek tako zelo veselijo vikenda, ki je meni prinašal samo delo, zdaj pa znam sprejeti to darilo. Da imam dva dneva prosta, da lahko grem na vikendizlete, da lenarim doma ali sem na svojem vikendu. To sploh vedno bolj cenim: da sem lahko blizu narave, v tišini. Malo je to povezano tudi z leti, se bojim. Ljubezen do hortikulture, do tišine, do mirne glasbe. Ali pa posledica mojega dela.

Hočem reči, da se med vikendi na vasi počutim super, sem pa še vedno mestni človek in neizmerno cenim vse to, kar prinaša mesto. Razen prvih šestih let življenja sem vedno živel nekje blizu asfalta, blizu knjižnic, gledališč, kafičev in trgovin.

Ja, na vasi ni gledališč.
No, so. Amaterska, seveda. To je neki drugi nivo, ki ga je pa včasih tudi treba videti. Nisem samo urbani človek, sploh pa je to dostikrat samo floskula, ki nas samo varuje pred tem, da ne bi bilo treba pogledati malo drugam, pogosto se s tem postavlja v pozicijo večvrednosti. A obstaja še neki drugi svet, ki ni urban. Ne vem, ali je ruralen, ker ima ta beseda pogosto slabšalni ton, je pa to vsekakor svet zunaj mest. Kjer ljudje drugače živijo, se drugače družijo, imajo v sebi več človeškega, več komunicirajo med sabo. No, zdaj govoriva o pozitivnih stvareh, čeprav so pa tudi minusi.

Vas na vasi bolj nadlegujejo, ker ste znana osebnost?
Na vasi prej pristopijo k meni kot pa v mestu. Zanimivo je to, da se isti ljudje v mestu drugače obnašajo do mene kot pa na vasi. Isti človek, ki me bo srečal na Prešernovem trgu, bo šel mimo mene kot vsi mimoidoči. Ampak ko me bo ta isti človek srečal nekje na hribu blizu Višnje Gore, me bo prijazno nagovoril. To mi je v bistvu všeč.

Podobno, ko Slovenci srečamo drugega Slovenca v tujini - takoj se začnemo družiti.
(Smeh.) Aha, si opazila. Kjer koli se Slovenci najdemo v tujini, se začnemo zbirati v trope. To je zanimivo. Tudi jaz se ujamem pri tem. Sicer nimam tako izrazito razvitega tega nagona. Ampak v daljnih deželah, ko me ljudje vidijo – jaz jih sicer navadno ne prepoznam, čeprav se da Slovenca pogosto prepoznati, še preden kaj reče –, pristopijo k meni. Čeprav v drugačni situaciji ne bi pristopili k meni. To naredi okolje. Enkrat sem bil na Kitajskem ... ne, v Vietnamu je bilo. V nekih hribih pri kitajski meji. Res odročno. Srečam neko skupino Korošcev. In mi je bilo kar všeč, da smo se srečali. Ne vem, kako bi to opisal. Načeloma si mislim: Pustite me pri miru. Tam mi pa ni bilo nič odveč, je bilo kar fino. Naj to razložijo psihologi.

Veljate tudi za velikega ljubitelja potovanj. Vsako leto si vzamete dva ali tri tedne samo zase. Ko ste vodili oddaje s poletnimi ali zimski odmori, je bilo verjetno lažje, kot bo zdaj, ko vas čaka služba brez odmora. Kako bo zdaj s potovanji?
Ne vem. Letos sem imel to srečo – nenačrtno –, da sem svoje dolgo potovanje že opravil. Aprila sem bil v Indiji. Kako bo v prihodnje, ne vem. Bom videl, kdaj bom imel največ dela, kdaj bom moral biti v pisarni, kdaj se stvari postavljajo ... Da bi se kar odklopil za tri tedne ... hmmmm ... trenutno si ne predstavljam, da bi se odklopil za en dan. Ne vem, kako bo, toda dopust si bom vseeno privoščil. Ker mi ta potovanja pomenijo ogromno. Zanje mi ni nikoli žal denarja ali časa. Vedno sem zelo vznemirjen, kadar kam potujem. Veselim se kot otrok.

Nobene živčnosti pred potovanjem?
Sem bolj evforičen kot živčen, preden se odpravim na pot. Sem nestrpen, se veselim vsega, kar bom videl. Vsa potovanja si organiziram sam, brez agencije. In to je lahko tudi podvig, doslej je bilo najtežje priti v Tibet. Na srečo je z internetom vse lažje. Ampak vseeno te priprave trajajo nekaj mesecev, in ta proces je lahko prav tako zanimiv kot pot sama ...

Najljubša destinacija?
Uuuuf. To je pa težko. Verjetno mi je najljubša Latinska Amerika. Zdaj, ko gledam svetovno prvenstvo v nogometu v Braziliji, si kar zaželim, da bi šel še enkrat tja. Ko se spomnim, kako je v Riu, pa Manaus, pa Recife ... tja bi šel še enkrat. Ampak za zdaj se še ne ponavljam. Verjetno bom šel kmalu spet v Mehiko, ampak ne po isti turi, ki sem jo opravil pred leti.

Ste dobitnik številnih nagrad: petih viktorjev popularnosti, strokovnega viktorja, številnih gongov itd. Kolikšno pozornost jim posvečate? So kipci dobili častna mesta v vaši omari ali jih pač vzamete v zakup skupaj z delom?
Vsekakor so mi ta priznanja v trenutku, ko sem jih dobil, zelo veliko pomenila. Nikoli pa nisem tem priznanjem posvečal svoje totalne pozornosti. Iz več razlogov. Prvič: zelo hitro sem opazil, da se, ko dobiš nagrado, v tvojem življenju nič ne spremeni. Razen tega, da te tu in tam kdo kaj vpraša o tem. Nisem pa dobil več denarja, nisem dobil več gledalcev, nič se ni bistveno spremenilo. No, mogoče se je malo samozavest povečala. Ne bom rekel, da nimajo nagrade čisto nobenega učinka, sploh pri mladih ljudeh. Zadnja leta sploh ne hodim več na prireditve, kjer se ta priznanja delijo, ker ... ne vem ... enostavno se mi ne da. Zdi se mi, da je v teh 'tekmovanjih' toliko dodatnih elementov, toliko stvari, ki nimajo zveze s kakovostjo dela, s strokovnostjo, z merili, ki nekaj štejejo. In potem se raje ne grem tega.

V bistvu so bolj namenjeni samopromociji.
Tudi. Ali promociji stvari, ki nimajo zveze z resnim televizijskim delom. Čudna selekcija. Z mnogimi rečmi se niti ne strinjam, zato se s tem niti ne ukvarjam več. In je vse skupaj dosti lažje. Rečeš: "O, sem nominiram? Hvala lepa." Če dobiš, spet rečeš: "Hvala lepa." No, pa zadnje čase sem, če se prav spomnim, bolj samo nominiran. In greš naprej.

Se pa strinjam, da nagrade morajo biti. Tako je povsod. Nekateri na začetku kariere vzamejo te reči smrtno resno, češ kako je to pomembno, usodno. Ne vem, mogoče sem se tudi jaz pred leti, ko sem bil prvič nominiran, tako obnašal. Se pa spomnim, moram biti odkrit – ko sem prvič dobil viktorja, sem ga bil res vesel.

Ampak pred leti je imel viktor precej večjo težo, kot jo ima danes.
Brez zamere do organizatorjev, ampak nekoč so bil kriteriji izbora za npr. viktorja popularnosti jasnejši, realnejši, verjetnejši, drugačni. Ni se moglo zgoditi, da bi viktorja popularnosti dobil nekdo, ki ga skoraj nihče ne pozna. Pa se je to že zgodilo. Ali da dobi viktorja oddaja, ki je nihče ne gleda, tudi to se je že zgodilo. To so takšne čudne stvari, ki grenijo te reči. Zato se mi zdi, da se nima smisla preveč ukvarjati s tem.