Voditelj se na male zaslone vrača v soboto 10. marca, ko bo ob 20.00 na 1. programu Televizije Slovenija prvič stopil za voditeljski pult kviza z znanimi Slovenci. "V preteklosti sem večinoma vodil oddaje, kjer sem se lahko s svojimi gosti veliko pogovarjal: o njihovih življenjih, uspehih, vzponih in padcih. To pa ni pogovorna oddaja. V tej oddaji je v središču zabava, igra," je za MMC dejal Galunič. Ob njem bosta za zabavni del oddaje skrbela kapetana dveh ekip znanih Slovencev, Boris Kobal in Nina Valič (pogovora z njima bomo objavili v prihodnjih dneh).

Moja Slovenija je sicer nizozemska licenčna oddaja z izvirnim naslovom I love my country. Vsak teden se bosta v studiu oddaje Moja Slovenija v šestih igrah in eni finalni pomerili ekipi znanih Slovencev, v vsaki ekipi pa bodo trije tekmovalci.

Sinoči je v studiu 1 potekalo snemanje prve oddaje, ki bo na sporedu v soboto. V njej se bodo pomerili stand up komik Tin Vodopivec, voditeljica Jerneja P. Zhembrovskyy, plesalka Katarina Venturini, pevka Rebeka Dremelj Škaler, glasbenik Andrej Šifrer ter igralec in režiser Gašper Tič.

Več o sami oddaji in vrnitvi Galuniča na voditeljsko mesto si lahko preberete spodaj.

Gospod Galunič, znova vas bomo lahko spremljali na malih zaslonih. Ali je bila odločitev, da sprejmete tudi voditeljsko vlogo, za vas težka ali je bilo to nekaj čisto naravnega?
Ne. Zdaj se za sprejemanje voditeljskih vlog težje odločam, kot sem se pred recimo 10 leti. Ker človek je z leti bolj previden, manj zaletav, bolj se sprašuje, ali je to res prava stvar, ali je to v tem trenutku dobro ... Skratka več dvomov, kot jih je bilo nekdaj, ampak s to oddajo smo se kar nekaj časa ukvarjali, jo gledali in nekako sklenili, da jo bom lahko jaz v redu vodil. In oddaja je zdaj tu. Meni ni žal. Jaz uživam. Takšnega vzdušja v studiu nisem še imel v nobeni oddaji. Pa sem na televiziji že kar veliko let. To je takšen koncept oddaje, ki to omogoča: navijaško vzdušje, pozitivna energija, zadovoljni gledalci, veliko veselja ... Tako se mi zdi za te težke čase, prava stvar.

Kako - poleg občutka, ki vam ga daje občinstvo - se Moja Slovenija še razlikuje od oddaj, ki ste jih v preteklosti vodili?
Ja, v preteklosti sem večinoma vodil oddaje, kjer sem se lahko s svojimi gosti veliko pogovarjal o njihovih življenjih, uspehih, vzponih in padcih. To pa ni pogovorna oddaja. V tej oddaji je v središču zabava, igra. Vrstni red iger je določen, potujemo od ene igre do druge in se poskušamo ob tem čim bolje zabavati. Gostje so znani Slovenci z najrazličnejših področij, kar jih poznamo: od estrade do znanosti. Pomembno je, da se želijo zabavati, da se znajo sprostiti, in bistvo oziroma rdeča nit oddaje so igre in zabava, ki nam jo te igre omogočajo. Vse ostalo, kar sem počel prej - glasbene točke in razglabljanja - zdaj odpade. To je drug tip oddaje. To je zdaj kviz.

Prvič se zdaj preizkušate v vlogi voditelja kviza. Kakšna sprememba je to za vas? Je za tovrstno voditeljstvo potrebno morda manj priprave, glede na to, da ne kramljate s svojimi gosti v tolikšnem obsegu, kot ste v preteklosti?
Priprava na to oddajo je zelo drugačna od priprav na oddaje, ki sem jih vodil doslej. Prej sem se ukvarjal z življenjem svojih gostov in sem hotel biti čim bolj informiran. Zdaj moram biti zelo skoncentriran in pripravljen na vsa vprašanja, na zaporedje, na pravila, na točke, na vrstni red, na prednost, skratka - voditelj mora poznati oddajo do potankosti. Tudi vaje imamo, ki so dolge prav toliko kot oddaja. Na njih gremo skozi vse, da ni nobenih presenečenj. Pa še vedno se kaj zgodi. Tako da zahteva ta oddaja od mene poleg motiviranja in dobre volje - tudi sam se moram vživeti in biti dober zgled za ljudi na tribuni - res veliko koncentracije in zbranosti od prve minute do konca. To mislim, da je največja razlika.

Ali pri vas še vedno velja, da ko stopite pred kamere, postanete drug človek?
Ja, ko stopim pred kamere ... Še posebej sem opazil danes, ko sem stopil v ta studio, kjer je bilo 200 ljudi, ki so bili že čisto razgreti in navijaško razpoloženi, da te ta moč, ki jo da publika - to je treba poskusiti in ko boste, boste vedeli, o čem govorim - požene tako, da moraš paziti, da nisi preveč evforičen in preveč glasen itd. Prav ta mera energije je neverjetno velika. In nimam s tem (vživetjem v atmosfero op. a.) težav. V tej oddaji s tem ne bo težav.

Več kot 30 držav je kupilo licenco za to oddajo, koliko dela pa je bilo vloženega v preoblikovanje oziroma prilagoditev formata?
Format smo res kupili od Nizozemcev. Tam smo dobili recept, kako narediti oddajo. Seveda smo morali oddajo prilagoditi našemu tržišču. Sami smo morali izbrati posnetke, vprašanja, goste ... Ogromno dela je ostalo na naši strani. Samo recept smo dobili. To je tako, kot dobiš kuharski recept, še vedno moraš sam skuhati stvar in tudi ni nujno, da bo uspelo. Pa če je recept dober ali ne. Skratka odgovornost in delo je še vedno v naši redakciji, tako da se bomo cel teden trudili, da bomo do sobote vse naredili.

Ime Moja Slovenija se morda na prvo žogo sliši malce domoljubno, ampak zakaj pravzaprav gre?
Tudi v originalnem naslovu, ki se mu reče Rad imam svojo deželo, je nekaj domoljubja. Namreč rdeča nit cele oddaje so igre, povezane s slovenskimi dosežki, značilnostmi, znanimi osebnostmi, nepozabnimi športnimi dosežki, našo televizijsko in filmsko zgodovino ter seveda zabavno glasbo - to so vse stvari, ki nas družijo, ob katerih se znamo zabavati in ki so vse zelo povezane s Slovenijo. Vsaka stvar v tej oddaji ima svoj razlog in diši po naši deželi. Ni pa oddaja domoljubna na takšen standardni način, da bi opevali folkloro, znamenitosti itd. Gre za zabavo, katere rdeča nit je Slovenija. Slovenija je nekje v zraku. Tega se nihče ne sramuje, to nas povezuje, ampak na neki nov, svež način.

Oddaja, če se ne motim, ne bo potekala v živo, je to dobro ali slabo za vas?
Oddaja ne poteka v živo, ker je tako narejena, da jo je treba v postprodukciji še malo skrajšati, brusiti, izpiliti, da je potem še boljša, ko pride pred ljudi, v soboto ob 20. uri. S tem bo zagotovo veliko dela. Že s samim snemanjem bo veliko dela, nato pa še veliko po snemanju. To je za takšne formate skoraj nujno. Mislim, da gre malokateri kviz v živo - tudi z namenom, če gre kaj narobe. Tu so pravila in oddaja v živo bi to težko prenesla. Čeprav smo kolegu iz Nizozemske, ki je tudi zdaj te dni tukaj, rekli, da smo sposobni to oddajo narediti tudi v živo, da si upamo ... Mogoče ne v tej prvi sezoni, ampak v drugi, ko bomo že utečen tim.

Z vami se je vrnil še en stari znanec televizijskih zaslonov - Boris Kobal. Kaj je tisto, kar vaju dela neuničljiv tandem?
Boris je res neverjetno nadarjen humorist. Človek z izjemno energijo, hitrimi mislimi. Skratka z njim je res odlično sodelovati in dobro delati, to mi je v užitek. In takoj ko sem videl ta format in se je ponudila priložnost, da izberemo kapetana, sem rekel, eden naj bo Boris. Nato pa smo rabili še eno žensko, ki bo antipol, ki bo nekaj drugega kot Boris. Borisu smo predlagali, da si izbere nekoga, ki ga pozna in s katerim bosta dobro delala, in začeli smo z Nino Valič.

Kako bo Ninin svež veter pripomogel k oddaji?
Ja, Nina bo morala biti tako kot Boris tekmovalna kapetanka svoje modre ekipe. Vsak teden se bo morala boriti za zmago. Na koncu pa vseeno odloči kolo sreče in ne gre tako zares. Pomembno je, da je dobra volja v vsaki ekipi tudi po zaslugi kapetana.

V oddaji se bodo znova zvrstili številni znani obrazi. Se morda bojite, da jih bo zmanjkalo?
Ja, šest ljudi na oddajo v Sloveniji ni mačji kašelj. To je naša težava v vsaki oddaji, tako da bomo morali zajemati širše, kot smo bili vajeni. Morda tudi manj znane, zanimive ljudi. Mlajše - tiste, ki se še uveljavljajo, in predvsem tiste, ki se radi zabavajo. Tako da bomo morali stisniti, zbrati vse moči, da za prvo sezono najdemo več kot 60 Slovencev, ki se bodo z nami igrali.

Za zaključek tega pogovora pa v stilu naslova oddaje: kateri je vaš najljubši del Slovenije?
Moj najljubši del Slovenije ... Seveda po eni strani moj rodni Maribor, ker me na njega vežejo mladostni spomini. Ko sem tam, občutim nekaj posebnega. Ampak ko tako potujem - za izlet - grem najraje na Kras. Tam se mi zdi, da je to pokrajina z neko čudežno energijo. Žal mi je, da ne stanujem tam. Mogoče kdaj bom. Tja grem najraje.