Če je 25-letni diplomirani igralec nov obraz na TV Slovenija, pa nikakor ni nov obraz z malih zaslonov. Mnogi so ga radi gledali v seriji Najini mostovi ali v celovečernih filmih Zgodovina ljubezni in Posledice, še dlje pa je poznan ljubiteljem gledaliških odrov, saj je bil sprva član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), oktobra lani pa se je pridružil Lutkovnemu gledališču Ljubljana. Na Dnevih komedije je leta 2019 postal žlahtni komedijant za vlogo Maksa v Predstavi, ki gre narobe.

Njegovo nadarjenost in karizmo so opazili tudi v ekipi jutranje televizijske oddaje Dobro jutro in ga povabili k sodelovanju. Skozi triurno oddajo, ki poteka v živo vsak delovnik od 7.00 do 10.00, Matej Zemljič krmari vsak četrtek. Kako zahtevni so bili začetki v novi vlogi, o ljubezni do kuhanja in vplivu koronske krize na igralce, pa v spodnjem pogovoru.

Ekipi Dobro jutro ste se pridružili decembra in dobili vodenje ob četrtkih. Ste si ta dan sami izbrali glede na igralske obveznosti ali vam je pripadel po kakšnem ključu?
Zdi se mi, da so mi četrtek kar v uredništvu dodelili. Ustrezal bi mi kateri koli dan, ker je oddaja ob taki uri, da imam od 7.00 do 10.00 kadar koli čas. Vesel sem, da ima oddaja tak termin, čeprav je včasih malo težko tako zgodaj vstati. A zgodnjega vstajanja sem se navadil že na snemanjih, saj se ob podobni uri začnejo tudi snemalni dnevi, včasih še celo prej. Vesel sem, ker zjutraj oddelam oddajo in nato hitim na vajo, ki se začne prav tako ob 10.00. Veliko igralcev bi mi verjetno reklo, da bi jim bilo zelo težko zjutraj vstati, saj se večerne vaje končajo ob 22.00, potem se pogosto še podružimo in pogovorimo, a meni jutranje vstajanje ni težko.

Potem za zdaj vabila za snemanje kakšne večerne oddaje ne bi mogli sprejeti?
Z veseljem bi kaj takega sprejel, a ob večerih imamo igralci vaje. Letošnja sezona je taka, da zvečer ni predstav, ker je zaradi koronavirusa vse zaprto, imamo pa večerne vaje.

Videli smo vas decembra, potem pa je bil kar dolg premor. Zakaj?
Tako je, prvič sem oddajo Dobro jutro vodil 18. decembra. Vesel sem bil, da so mi najprej za sovoditeljico dali Mojco Mavec in me niso takoj samega vrgli v vodenje triurne oddaje. Super je bilo, Mojca je bila kot neke vrste mentorica, razložila mi je veliko stvari, za kar sem ji zelo hvaležen. V načrtu je bilo, da bi teden dni pozneje, ravno na božič, znova vodil oddajo, a sem dan prej izvedel, da sem pozitiven na novi koronavirus. Oddaje seveda nisem vodil in zaradi covida sem imel nato tako dolg odmor. Imel sem precej hude simptome bolezni, en mesec sem ležal v postelji. Nato sem počasi prišel k sebi, a nisem bil še toliko stabilen, da bi lahko vodil oddajo. Ekipi sem se zato pridružil spet šele v sredini februarja. Veliko ljudi mi je pisalo, kaj se dogaja, mnogi, vključno z menoj, so bili tudi presenečeni, da sem imel tako hude simptome. Zdaj sem v redu, a še vedno čutim oteženo dihanje. Se pa že lahko spet ukvarjam s športom.

Kako je sploh prišlo do sodelovanja s TV Slovenija, po kateri poti so vas našli?
Ni bilo avdicije, v začetku poletja sem prejel povabilo, ali bi se za novo sezono, torej septembra, pridružil ekipi. A septembra sem v MGL-ju imel zahtevno vlogo v predstavi Ta obraz, zato sem prosil televizijsko ekipo, če me lahko malo počakajo. Želel sem si namreč res vzeti čas, saj se mi je zdel velik zalogaj iti v voditeljske vode. Želel sem biti nekaj časa prost, da se temeljito pripravim in naučim te obrti.

Dobro jutro je ena najbolj gledanih oddaj na TV Slovenija in glede na to, da je tri ure, se v njej zvrsti veliko zelo različnih tem – o moki, činčilah, spomladanski utrujenosti, če naštejem samo teme, o katerih ste se z gosti pogovarjali minuli četrtek. To niso stvari, ki bi zanimale povprečnega 25-letnika. Kako se "spopadate" z njimi?
Meni so teme precej blizu, saj sem zelo radoveden človek in sem vesel, da spoznavam različne stvari. Oddaja Dobro jutro je morda res bolj namenjena starejšim, tudi statistika pravi tako, a meni so te četrtkove teme vse zelo zanimive, vidim se v njih. Živali imam zelo rad, rad sem v njihovi družbi. Spekter tem je tako širok, da si lahko samo razširim obzorja in pridobim razgledanost ter osvojim še kaj, česar ne vem oziroma ne znam. To se mi zdi res super, poleg tega skozi vodenje oddaje v živo lahko začutim "pravo televizijo", saj res malo oddaj še poteka v živo. Občutek imam, da vseeno ni toliko pritiska, vendarle gre za jutranjo oddajo, zato je vse bolj sproščeno. Zame je to idealna oddaja. Ker traja toliko časa in je v njej veliko rubrik, tudi v primeru, da se pri eni kaj zmotim ali nisem tako suveren, pride druga rubrika, pri kateri lahko napako popravim. Poleg tega z vodenjem dobim ogromno kondicije, saj se gostje zelo hitro menjajo in je treba preklapljati s področja na področje. Spoznavam veliko zanimivih ljudi, strokovnjakov z različnih področij. Te teme me še bolj ohranjajo mladega, saj so zanimive, aktualne, življenjske. Ne bi rekel, da so namenjene le starejše populaciji, ampak vsem.

Kdo vam piše vprašanja za goste, vezno besedilo in kdo izbira teme in goste – sami ali ekipa?
Zdaj, ko sem še na začetku, imam urednico, včasih dve, ki mi pripravita vse goste in vprašanja, tako da že dobim okvirno postavljeno oddajo – sicer le en dan prej, kar mi je bilo na začetku morda malo prepozno. V sredo ob pol dveh popoldne imamo sestanek, takrat dobim okvirna vprašanja, a oddaja se sestavlja še vse do večera, včasih se kakšne stvari dogovarjajo tudi šele zjutraj. Na začetku me je to malo motilo, predvsem za to, ker bi rad bil dobro pripravljen in prepričano vsem, saj sem perfekcionist. A zdaj sem se naučil na tak način dela, zato me to ne moti več toliko. Zdi se mi, da bom skozi oddaje tudi vse manj časa porabil za pripravo. Čeprav imam že pripravljen okvir, pa lahko znotraj njega tudi sam kakšno vprašanje spremenim, dopolnim, črtam. Načeloma je oddaja zastavljena precej svobodno, uredništvo je naklonjeno temu, da smo samoiniciativni, tako da bom v prihodnje zagotovo tudi sam predlagal kakšno temo. Vse poteka prek dialoga, kar mi je res všeč.

Glede na to, da ste zaposleni v gledališču, imate klasičen igralski razbit urnik – dopoldne vaje, zvečer predstave. Ste si ogledali kakšen Dobro jutro, preden ste postali del redakcije?
Da, sem. Odvisno sicer od obdobja. V kakšnih obdobjih sem tako utrujen, da vstanem ob 8.00, telovadim, zajtrkujem in sem ob 10.00 na vaji. Pridejo pa tudi obdobja, ko vstajam zelo zgodaj. Rad imam jutra, če sem spočit, se mi zdi to res lep del dneva, vse je še mirno, vse se prebuja, smo v pričakovanju novih priložnosti. Dan rad začnem z res dobrim zajtrkom, sem človek, ki si za zajtrk vzame veliko časa, več kot pol ure. Rad pripravljam smutije, zelo rad imam omlete na različne načine – z zelenjavo, lososom. To je pravzaprav že bolj brunch kot zajtrk. Zajtrku namenim več pozornosti kot kosilu, saj kosilo vedno pripravim bolj na hitro. Dober zajtrk pa mi vedno naredi dober dan. Dopoldne moram res veliko pojesti, popoldne skoraj ne jem več. Zjutraj vedno tudi telovadim. Pogosto sem si med temi jutranjimi opravki prižgal oddajo Dobro jutro.

Boste skušali pri vodenju oddaje pustiti kakšen svoj pečat – morda z značilnim pozdravom, držo, modnim dodatkom?
Preden sem začel voditi oddajo, sem o tem razmišljal, a mi ni nič padlo na pamet, tako da se mi je zdelo brez zveze nekaj na silo ustvarjati. Bom videl skozi oddaje, saj se mi zdi zanimivo, da imaš neki svoj pečat. Pustimo času čas.

V oddaji Dobro jutro je tudi veliko kuhanja, zdi se, da zadnja leta vsi želijo biti za štedilnikom pred kamero. Vas bomo lahko kdaj videli tudi s predpasnikom?
So me že vabili, da kaj skuham tudi pred kamerami, ampak za zdaj še nisem tako pogumen, da bi si to upal. Zelo rad kuham, ampak za štirimi stenami. Med karanteno sem veliko kuhal, pripravljal kruh z drožmi, eksperimentiral. A za zdaj si pred občinstvo še ne upam. Če bi se, bi pripravljal bogate zajtrke, tortilje, smutije, za kosilo pa sta mi blizu morska hrana in žar.

Rojeni ste leta 1995, član Mestnega gledališča Ljubljanskega ste bili od konca leta 2018, zdaj ste član Lutkovnega gledališča Ljubljana. Zaposlitev ste dobili praktično takoj po koncu študija, kar uspe le malokomu. Nimate torej izkušnje prekarnega dela, zaposlitve za določen čas ali začaranega kroga iskanja prve zaposlitve. Kako vam je to uspelo – ste že med študijem tako "štrleli" iz povprečja?
Moram kar potrkati na les, saj sem že zelo zgodaj dobil povabilo iz MGL-ja. Povabila kar prihajajo do mene, za kar sem hvaležen (smeh). Že v tretjem letniku študija so me povabili k predstavi, koprodukciji MGL-ja, Drame in Cankarjevega doma, Vojna in mir. To je bil moj prvi projekt zunaj akademije, na katerem sem doživel svoj debi. Super mi je bilo, zelo dragocena izkušnja, saj sem sodeloval z najboljšimi slovenskimi igralci iz obeh gledališč in s priznanim romunskim režiserjem Silviem Purcăretejem. Potem sem bil v MGL-ju redni sodelavec, vsako leto sem delal eno ali dve predstavi. Takoj, ko sem končal četrti letnik, sem v MGL-ju dobil zaposlitev. Izkušenj s prekarnim delom tako nimam, verjamem pa, da je za moje kolege, ki so trenutno prekarci, stanje zdaj res grozljivo. Ne predstavljam si, kako jim je, saj je zelo težko preživeti. Ne vemo, kdaj bodo gledališča spet odprta, možnosti za honorarne sodelavce so se zmanjšale. To, da imam zaposlitev, je velik plus, za to sem lahko samo hvaležen.

Igrate v gledališču, sodelovali ste že pri celovečernih in kratkih filmih ter nadaljevankah, zdaj še delate na TV. In vse to pri 25 letih! Ste morda tudi radijski voditelj, pišete kolumne, imate še kakšne druge talente?
V pisanju se ne vidim, radijske oddaje – mogoče. Star sem 25 let, toliko stvari se mi dogaja, toliko povabil prihaja do mene, da me že kar prehitevajo. Povabilo mi vedno sproži vprašanja: "Ali bi tudi to delal?" Premislim, če sem za, grem na polno v to. Ne delam si načrtov, saj so priložnosti hitrejše od mojih načrtov. Zelo sem zadovoljen trenutno. Ne sprejmem vseh ponudb, če pa se odločim, da bom šel v nekaj, se temu skušam stoodstotno posvetiti. Rad delam, ničesar se ne sramujem, stojim za vsem, pri čemer sodelujem in ponosen sem na svoje projekte. Vem, da je veliko igralcev, ki tega ne morejo reči, sploh za nastopanje v kakšnih serijah. A meni se je sodelovanje v seriji zdela dragocena izkušnja in z veseljem bi še kdaj sodeloval pri čem takem. Če ne čutim projekta, ga sploh ne vzamem.

Po kom se na svoji igralski poti zgledujete? Glede na objave na Instagramu se zdi, da ste še posebej topel odnos med igralci razvili z Nino Ivanič ...
Zelo težko bi koga izpostavil – pa tudi, če bi ga, bi zagotovo koga drugega pozabil in mu naredil krivico. Z Nino sva se med snemanjem serije Najini mostovi res povezala, saj sva imela veliko skupnih prizorov. Zdi se mi, da sva imela zaradi kemije, ki je bila osebno med nama, posledično tudi igralsko veliko kemije. Naučila me je veliko stvari glede igranja pred kamero in načina snemanja serije. Kot igralko jo občudujem, saj se mi zdi, da je zmožna veliko preobrazb in da je v filmskem svetu precej spregledana. Z vlogo v filmu Outsider je vse prevzela, nato pa sem jo kar pogrešal, sam bi ji dal v slovenskih filmih glavne vloge. Vesel sem, da dobiva opazne vloge vsaj v serijah.

Zdi se mi, da so starejši slovenski igralci, s katerimi tudi sam sodelujem, zelo dobri. Veliko je igralcev, ki bi bili, če ne bi bila Slovenija tako majhna, še bolj uspešni in prodorni na evropskem ali celo svetovnem trgu. AGRFT nam da veliko znanja. Mislim, da slovenski igralci prav nič ne zaostajamo za tujimi. Imamo dobro mešanico – malo balkanskega pridiha in nonšalantnosti, hkrati smo precej povezani z nemškim teatrom. Vse skupaj se tako dobro prepleta, da smo lahko gnetljivi, hkrati pa zmožni mnogih preobrazb. Ogromno slovenskih igralcev ima veliko širino, v vsaki vlogi so čisto drugačni. To je kakovost slovenskega igralca.

So prišla do vas kakšna povabila tudi iz tujine?
Da, so, kar nekaj. A vedno je bilo tako, da so se mi prekrivala s službo, ki je seveda na prvem mestu. Tako da se mi za zdaj še ni uskladilo, da bi imel ravno takrat čas, kot so oni hoteli. Upam pa, da se v prihodnosti to kdaj spremeni.