Ne velja za milozvočnega govorca, a njegov večno navdušeni raskavi glas je v zadnjih dvajsetih letih za mnoge postal nepogrešljivi dodatek za spremljanje tudi sicer najglasnejšega in najhitrejšega športa, ki pa nikoli ni imel slovenskih predstavnikov.

Novinar, komentator in nekdanji urednik slovenske izdaje Playboya, je trenutno sredi dirkaške sezone, delno pa živi tudi v Švici, zato smo ga v naši prestolnici ujeli skoraj po nesreči.

Povabil nas je v svojo podstrešno pisarno sredi centra Ljubljane. Neklimatizirana. »Za ta dva meseca, ko je vroče, se pač ne splača«, pove Ališič, ki tako ali tako ne deluje kot človek, ki bi, ne glede na obveznosti, lahko osem ur preživel v zaprti pisarni. Po omarah svetlega belega prostora so razstavljene miniaturne makete najrazličnejših znamk avtomobilov. Volkswagen, porsche, BMW-in celo fiat, za katerega pravi, da mu je bil vedno pri srcu.

Dosledno vztraja pri tikanju, led pa prebijava s pogovorom o medijih, novinarstvu. Zdi se mu, da je mladim preveč do zaslužka, ne pa do razkrivanja zgodb. »Seveda rabiš denar, da greš na morje in tako. A vedno je prva zgodba. Pri nas je bil motiv nekaj narediti. Jaz bi se peljal v Rim, tudi zastonj, samo da se dokažem.«

Ker zadeva hitro spominja na nerganje (jaz) in klasične medgeneracijske očitke v slogu »kakšna je današnja mladina« (on), se lotiva bolj veselih tem. Na primer Slovencev, ki od vsepovsod poberejo le najslabše, objestnosti na cestah in v intervjujih vedno dobrodošlega Tita. Ironično, prideva tudi do slovenskega nergaštva.

Kaj rečete človeku, ki vam pove, da ne razume smisla glasnega nabijanja krogov dirkalnih avtomobilov, za povrh niti ne v imenu neke države, ampak v imenu podjetij? Bi rekli, da nima pojma?
Se pač ne zanima, to je njegova legitimna pravica. Za moštva, ki niso vezana na države, to so pa želeli uvesti tudi v vsem tako priljubljeni smučariji, morda nas to še čaka. Je pa res, da gre tudi formula 1 zdaj skozi neko fazo, ko je vsesplošnega navdušenja manj. V mojem otroštvu je bil pač avto že sam po sebi večja fascinacija, kot je danes.

Glede nato, da je bilo treba pred tridesetimi leti na družinski avto čakati pol leta …
Pol leta je še malo. Tam na Avtotehni so se tepli za vrstni red, kdo ga dobi prej. Avto je bil takrat še v začetnem razvoju v smislu množične uporabe. Če zdaj pogledamo vse te tehnološke naprave, nad katerimi se navdušujemo, mobiteli, tablični računalniki … Mislim, da je to tudi zaradi začetne faze. Če se samo spomim svojega študija pred več kot dvajsetimi leti. Pred študentskim naseljem smo imeli veliko parkirišče, na katerem so bili morda parkirani trije avtomobili. Mislim, da je bila fascinacija nad tem neprimerno večja in formula je bila podaljšana roka tega.

Se za formulo 1 res zanimajo ljudje, ki jih fascinirajo avtomobili na splošno?
Zdaj pa sva prišla na temo, ki jo želim izpostaviti. Sprašujejo, kakšen pomen sploh ima predvajanje tega športa na nacionalni televiziji? Zakaj bi to kazali in popularizirali, ko pa niti slovenskih dirkačev nimamo? Napaka. Bistvo je, da je to šport najbolj razvitih držav sveta, saj je tam visoka tehnologija. Tam imajo za to usposobljen kader. Ves čas poslušam, kako želimo imeti bolj razvito državo, hkrati pa to, kako je premalo zanimanja za tehnične poklice, premalo vpisov na strojništvo in matematiko. Na formulo 1 lahko mlade priklopimo, da se za to začnejo zanimati. Vrhunski moto šport je tako nekaj, kar bi morali promovirati kot družba. Naš direktor bi moral reči, da je to v našem jasnem nacionalnem interesu. Moramo razmišljati v vzgojni vlogi. Ne pa, da poudarjamo samo brcanje žoge.

Mislite, da bi bil odstotek navdušenih nad tehniko res tako visok, da lahko govorimo o nacionalnem interesu? Večina verjetno samo rada gleda dirkanje hitrih avtomobilov.
Povedal bom na svojem primeru. Postal sem ljubitelj, ker sem pri enajstih letih začel s prijateljem spremljati formulo 1 na televiziji. Če s svojimi prenosi deset otrok navdušimo, da bodo šli študirat kaj v tej smeri, smo naredili že veliko. Prevečkrat slišim, da je formula nepotreben balast zahodnega kapitalističnega ustroja.Če bi vodilni ljudje to bolj razumeli …, poglejte Avstrijce. To so v resnici planšarji. Vsi se norčujemo iz njih, pa zmagujejo na dirkah.

Smo Slovenci po miselnosti podobni Avstrijcem?
Mislim, da se z Avstrijci razlikujemo po tem, da kot narod ne razumemo bistva, od vsepovsod vedno poberemo najslabše. V trenutnem položaju tukaj lebdimo na neki zemlji in ne vemo, kaj bi sami s sabo, nimamo pogledov, kam bi šli, ali kakšna družba bi radi postali. Gledamo se, prerekamo in propadamo. Ko se zapelješ na drugo stran Mure ali Drave, vidiš, da je vse drugače. Ljudje smo si pa v resnici zelo podobni. Alpski dolgočasneži, pač. Mi ne znamo presekati z Balkanom, pa bi morali, ker nam njihove vrednote samo škodijo. Lopovščina, kraja, laž, nateg.

Kar malo ste me šokirali. Resno sprejemate tako stereotipe?
Absolutno. Zakaj pa je Balkan črna ovca Evrope? Vojna, sranje, problemi. A nič hudega, tudi to mora biti. Vse celine potrebujejo svoje hajduke.

Pa saj imate tudi vi najverjetneje korenine pri naših južnih sosedih?
To sploh ni pomembno.

Vseeno, če nadaljujemo s stereotipi. Naj ne bi bilo ravno za Slovence značilno, da se želijo vzvišeno distancirati od vsega, kar je južno od njih, in se poistovetiti z vsem, kar pride s severa ali z zaahoda?
Dokler vsi poslušamo Severino in Joksimovića, se po mojem mnenju ne moremo. V nasprotnem primeru bi hodili v Avstrijo ali Nemčjijo na koncerte, a to se nam vsem gnusi. Moja teza je, da smo pobrali najslabše od povsod.

Tudi s severa in zahoda?
Absolutno.

Kaj je po vaše torej najboljše, kar lahko poberemo od južnih sosedov?
Iznajdljivost, spretnost, šarmantnost, odprtost, vse to je v redu. A mora imeti svoje meje. V Švici je znak za omejitev hitrosti 70, in se vsi peljejo toliko. Tukaj pa pri isti omejitvi vozim 80 in sem najbolj počasen, ker vsi vozijo 100. Lahko se večinsko dogovorimo, da je 70 brez zveze, pa vozimo 100 in se tega držimo.

Kaj si mislite o številnih nesrečah na slovenskih cestah?
V Nemčiji imajo polovico manj nesreč na prebivalca, pa nimajo splošne omejitve na avtocesti. Pri nas se zgodi nesreča in potem petnajst oslov želi spremeniti zakon, ne da bi se vprašali o vzrokih. Problem je v tem, da se objestnosti ne lotevamo na pravi način. Vsi vozimo malo prehitro, to je res, a ko vidiš dva nevzgojena obritoglava smrkavca v spuščenem BMV-ju, ki prehitevata 180 po odstavnem pasu … Takšnega v Švici za vedno izločijo iz prometa. Ker so se odločili za to kot družba. Včeraj sem videl dva, ki sta se v mopedu z bencinske črpalke odpeljala brez čelad. Sem ju opozoril, pa sta samo odmahnila z roko. V Avstriji in Švici imajo red, tam vedno deluje zdrava pamet na vseh ravneh. Pri nas premalo spodbujamo ljudi, da bi razmišljali s svojo glavo.

Pravijo, da obstoječi sistem to v resnici potrebuje. Kako bi pa sicer trošili denar, če bi kar začel vsak razmišljati s svojo glavo? Vam je blizu nostalgično obujanje socializma?
Sploh ne.

Pa vendar ste znani po tem, da ste Titov privrženec. Ga občudujete na neki drugi ravni?
Njega sploh ne razumemo. To je bil potreben korak v zgodovini, a ta zgodba je imela svoj čas in prostor. Naša narodnoosvobodilna borba je bila, kakršna je bila. Moja mama je bila najstnica na Štajerskem, kjer je bil velik teror. Danes jasno pove, da z okupatorjem preprosto nisi moral biti. Tisti, ki so bili na napačni strani, so bili po vojni zasluženo kaznovani. Zdaj pa bi bili za napačno odločitev radi rehabilitirani. Tukaj je pika, ni vejice. Svet, ki je premagal največje zlo, se je tako odločil. Vojna ni koncert Severine. Kaj se imamo o tem pogovarjati? Ne razumite me narobe, jaz sem bil svoj čas velik provokator. Titovo sliko smo že v šoli snemali s stene in smo jo zamenjali s sliko Franca Jožefa, vedno smo dobivali neke ukore. Takrat sem bil velik upornik, tudi povabilo v zvezo komunistov sem zavrnil. A ne gre za to. Treba je biti pošten do zgodovine in ljudi, ki so jo ustvarjali.

Nekoč ste jo snemali s stene, danes pa imate podobo Tita obešeno v pisarni. Kdaj se je zgodil ta preskok?
To je bolj nalašč. Da pokažem svoje mnenje, da je njegova ideja v tistem času narodu prinašala velik napredek. V teh časih bi se pa po mojem mnenju tudi Tito povsem drugače vedel.

Kako si ga predstavljate?
Ne vem, verjetno bi bil uspešen podjetnik. No, morda pa tudi politik. Taki ljudje bi bili v vsakem primeru vedno v ospredju. Kaj pa vem, morda sem bil preveč po svetu in vem, kaj vse sem v povezavi s Titom in Jugoslavijo slišal. Od Skandinavije, Japonske, pa do Čila. V glavnem ne slabih stvari.

Enkrat ste pripovedovali anekdoto o nergaštvu Slovencev. Baje ste nekoč vodili skupino turistov, kjer so bili Slovenci, Srbi in Italijani. Kot v kakšnem vicu. In Slovenci so se venomer pritoževali.
Absolutno so bili najhujši. Vedno nezadovoljni. Za sto evrov bi radi tisoč evrov. To ni dobro. Pri Srbih je bil kakšen zoprn vmes, Italijani so bili pa vsi zadovoljni s storitvijo. Slovenci pa »nadrkani«, da nočeš vedeti.

Zakaj menite, da je tako?
En del tega je dober, recimo, da nosi s sabo željo po napredku. Pri nas pa je samo nergaštvo in nerealna pričakovanja. Ne znamo si vzeti najboljšega zase. Sploh ne vemo, kaj bi sami s sabo. Ko pridem v Šico, v glavnem čutim neko pomirjenost in zadovoljstvo. V Švici živi 25 odstotkov tujcev z vsega sveta in tudi to je naredilo družbo bolj odprto.

Obenem pa velja za državo, kamor se hodi prat denar.
Absolutno, pa bodimo to. Bodimo država nizkih davčnih obremenitev. Naredimo posamezne dogovore za velika podjetja, recimo za Microsoft. Dajmo jim petodstotni davek, ampak naredimo okolje zanje. Koristilo bo celi družbi. Dajmo se spustiti v hladno Sočo in začnimo razmišljati. Pripeljimo pol milijona tujcev. Potem se bo tudi razbila ta povezanost in nepotizem. Prepričan sem, da potrebujemo tujce, da malo prevetrimo situacijo, ki je zavožena na vseh ravneh. Ker mi še vedno živimo v socializmu, čeprav malo jamramo. Cesta ob petkih proti morju je še vedno nečloveško polna.

To, da gremo lahko konec tedna na morje, je slabo in znak socializma?
Ja, vsi se zvalimo v neke svoje vikende, kjer uživamo. Tega v Švici ne opazim. Znebiti se moramo občutka, da greš lahko vsak vikend na dopust. Greš enkrat ali dvakrat na leto.

Zakaj?
Ker drugače ne bomo preživeli. Treba je delati, delati, delati. In biti pameten zraven.

Ste kdaj razmišljali, da bi šli v politiko?
V tejle naši greznici pa res ne. Prej sem bil pa premlad.

Zdaj vozite BMW-ja, boste čez leta zamenjali za mercedesa? Pravijo, da je to avto za starejše gospode.
V resnici zamenjam avto vsakih nekaj let, vse mogoče sem že imel. Mercedes mi v bistvu nikoli ni potegnil, ni avto za moj značaj, nikoli me ni vznemirjal. Morda bi imel porscheja.

Ste v vseh letih postali že kaj utrujeni od vseh potovanj na dirke formule 1?
Kdaj že, priznam. Ampak potem je vmes zimski odmor, ko se spočijem in ko pride nova sezona, že komaj čakam.

Imate v glavi okvirno začrtano, do kdaj bi to počeli?
Enkrat sem si rekel, da bom to počel do štiridesetega leta. Zdaj jih imam sedeminštirideset, tako da si morda lahko postavim nov mejnik pri petdesetih? A nekateri sloviti komentatorji so to počeli do osemdesetega leta.

Mislite, da bi v prihodnosti lahko sprejeli komentiranje iz Ljubljane? Vem, da tega sicer ne marate, da želite biti v središču dogajanja.
Ne, potem raje ne bi delal. To je razvrednotenje že tako nizkih standardov našega dela. Te razmere nazadnje niso zame, ampak za gledalce. Vem, da sem boljši, če se javljam od tam.

Pogosto vam očitajo, da med komentiranjem preveč obdelujete trače iz zakulisja. Bi ljudi res bolj zanimale tehnične podrobnosti?
Seveda ne. Cela paleta mora biti, ta program okoli dejanskega dirkanja mora biti dobro zastavljen.

Pravite, da razvratnih žurov kljub nasprotnemu vtisu, ki ga dajejo z lepimi dekleti in slavnostnim polivanjem s šampanjci, v resnici ni .
Punce pripelje in po koncu odpelje agencija, jih sploh ne vidiš. To žuranje in lepa dekleta, to je bilo pred tridesetimi leti. V enem segmentu je seveda še nekaj teh zabav, a na splošno je ves biznis bolj profesionalen.

Bi se kdaj radi ustalili s partnerico ali ste bili od nekdaj raje samotar?
Saj niti nisem samotar. Vedno sem v družbi. Nisem pa o tem nikoli razmišljal, ker to mora verjetno priti samo od sebe. Lahko načrtuješ, ampak tako zastavljena zadeva se po navadi ne obnese, kakor sem imel priložnost opazovati pri drugih.

Se pravi, ste romantik in želite, da vas usoda pripelje do prave ženske?
Tega pa ne vem, to ste pa vi rekli. Mogoče sem pa res.