O poslovilnem koncertu, ki to v resnici ni, in o tem, da se z Vilijem Resnikom niti pozdravita ne. Največ pa seveda o škandalih in tragičnih zgodbah, ki spremljajo njegovo ime. Pravi, da mediji niso na njegovi strani.
Ob vsej novejši zgodovini Rudanovega medijskega pojavljanja se je nemogoče osredotočati predvsem na vprašanja o, v primerjavi z vsem drugim, tako banalni tematiki, kot je zdaj že pretekli poslovilni koncert skupine Pop design v Križankah. Zato se ni zdelo smiselno niti truditi.

Spletni brskalnik hitro ponudi novice o pravdanju okoli smrtne nesreče s kolesarko, ki naj bi se pred trinajstimi leti zabila v odprta vrata njegovega avtomobila, on pa naj bi s kraja nesreče pobegnil. Vsa ta leta kljub pravnomočnim obsodbam zatrjuje, da ni kriv. Potem je tu njegova nesreča z motorjem, ki ga je le nekaj mesecev predtem spravila v komo. Navsezadnje so tu še zgodbe, povezane z avtorskimi pravicami oziroma očitki plagiatorstva pri popevkah "Laure ni več" in "Na božično noč". Potencialna neprijetna vprašanja se kar vrstijo.

Na prošnjo za intervju se kljub vsemu odzove brez obotavljanja. Izkaže se, da rad pripoveduje svojo plat zgodbe. Izčrpno, zavzeto in pokončno, saj sogovornika ves čas gleda naravnost v oči.
S pevcem se sestanemo jutro pred tako imenovanim poslovilnim koncertom zasedbe Pop Design, katere član je po sedemnajstih letih samostojne kariere znova od leta 2007 (prvič pa v letih 1988-1990).

Brez zamere, ampak presenetilo me je, da ste brez obotavljanja privolili v intervju. Mislili bi si, da ste človek, ki se novinarjev raje izogiba.
Zakaj?
Saj veste, na katerih zadevah temelji vaše pojavljanje v medijih. Se ne želite izogibati neprijetnim vprašanjem?
Ne, ne. Jaz sem bil vedno obtožen česa takega, da je bilo skoraj nemogoče, da bi na koncu izpadel kot heroj. Žal mi je, da moramo to reševati drugače, ker imam Slovenijo za eno veliko in lepo državo, pa tudi njene ljudi, ampak me je vse, kar se je meni dogajalo, zelo razočaralo. Tudi če bi zmagal na sodišču v primeru kolesarke …

Bi se vas ta črn madež še vedno držal?
V vsej stvari je najhujši tisti občutek, da so vsi proti tebi in mislijo, da si velik zločinec, medtem pa svoje resnice ne moreš dokazovati. Pri nas imamo instance, kot je sodišče in tako naprej, ampak to se ni in ni dalo, zato se je stvar dolgo vlekla. No, uradno se je stvar končala, ampak s tem so naredili veliko napako. S tem so me samo razdražili, da enkrat ljudem povem resnico in jo pokažem v papirjih.
Pa ne samo dogajanje ob smrtni nesreči s kolesarko, že prej so vam kaj očitali. Na primer nepravilnosti glede avtorskih pravic pri skladbi Laure ni več, pred nekaj leti pa je vzniknil škandal glede plagiatorstva popevke Na božično noč. Bi rekli, da se vas drži smola?
Ne, ne. Mislim, da sem enostavno pošten človek in da ni človeka na svetu, ki sem mu ostal kaj dolžan ali mu naredil kaj grdega. Mislim pa, da me mediji nimajo radi.
Leti 1998 in 1999 sta se za vas sprva zdeli najuspešnejši leti, na glasbenih odrih ste se z glasbenimi uspešnicami uveljavljali kot solist, potem pa je šlo vse narobe. Ločitev od žene, nesreča, ki vas je spravila v komo, potem pa še tragedija s kolesarko … kaj od vsega tega vas je najbolj zaznamovalo?
Večinoma se na te stvari sploh ne obračam, glasba mi je najpomembnejša. No, sicer nisem želel povedati, ampak bom vseeno. V prihodnjem letu, predvidoma poleti, bom izdal knjigo o sebi. Zato, da gre vse to ven iz moje duše in srca. Da ljudem enkrat za vselej povem, kakšen človek sem.

Od začetka trdite, da nesreče s kolesarko niste zakrivili, da se vam godi krivica. Predstavljam si, da to človeka čisto zamori in uniči, posebej če traja že trinajst let …
Glasba mi daje mir in nekako pozabim. Si rečem, da vendar niso vsi ljudje takšni. Če bi nesrečo res zakrivil, bi pri sebi, v svojem srcu to vedel. Če sem nekomu res povzročil zlo, zakaj se to ni končalo v dveh, treh, štirih letih? Ker niso imeli konkretnega močnega dokaza. Še vedno mi je žal za tega človeka, ki krivi mene. Ni lahko, včasih imam zaradi poškodovane glave tudi čudne misli, lahko trajajo tudi ves teden. Na primer, kako bi se maščeval, čeprav jih ne poznam osebno. Včasih si mislim, da bi kar ustrelil brez usmiljenja, če bi imel pištolo.
Kar drzno in iskreno, da v diktafon v intervjuju poveste, da imate včasih, kot pravite, "čudne" misli, da bi komu kaj naredili …
Zato, ker sem iskren človek. In prav je, da to tudi zapišete. Seveda tega ne bi in ne bom naredil. Hočem le, da razumete, kakšne posledice pusti takšna nesreča. Tudi epileptični napadi so se začeli in vozniško dovoljenje moram sproti obnavljati, kar pa je tudi prav. Glava ni več ista kot prej. Nisem zločinec in nikoli ne bi storil česa takega. Sicer pa imam doma veliko boksarsko vrečo in rokavice.
Omenjate, da je nesreča, ki vas je spravila v komo, pustila posledice v vaši glavi. Imate kakšne težave?
Pogosto se slabo počutim, včasih se mi vrti, počutje je smešno. Ampak to me spremlja že trinajst let. Včasih kakšen mesec ni nič. Ko pa že mislim, da je vse v redu, se mi spet zavrti ali pa ne vidim dobro. Glava več ne dela tako, kot je včasih, mislim, da je morda prisotna tudi nekakšna psihična motnja. Sicer pa sem imel zelo uspešno rehabilitacijo, držim pa se tudi tega, da ne kadim in ne pijem alkohola.
Prej pa ste kadili in pili alkohol?
Veliko. To bi vam znal povedati vsak glasbenik. Obstaja kakšen, ki nič ne popije? Pred nesrečo sem pred koncerti spil kakšnega "jägermaistra". Če bi tako nadaljeval, bi bil danes videti popolnoma drugače, to bi me požrlo. Včasih se celo zahvaljujem nekomu na vrhu, da sem se zaradi nesreče navadil nekih drugih vrednot v življenju, posebej kar se tiče pitja in čudnih substanc, tudi kajenja.
Pa glasba, vam pri vsem skupaj pomaga, vas umiri?
Za znoret. Ko grem s koncerta, kjer je ogromno ljudi in kjer dam ogromno od sebe, umirim celotno zadevo. Ali pa, da se usedem v avtomobil in vozim po cestah, kjer iz avtomobila lahko opazuješ naravo. Pa tudi moji otroci poskrbijo za tisto potrebno tolažbo.
Danes imate v Križankah s Pop Designom "poslovilni"koncert. Boste zaigrali tudi Božično noč?
Da.
Potem skladba ni omadeževana? Pred nekaj leti mi je Leo Oblak, vodja Radia 1, v intervjuju povedal, da se bo ljudem popevka verjetno zamerila, ker je omadeževana s škandalom o plagiatorstvu.
Ne vem, zakaj nas Oblak ne mara, ne mene ne Pop Designa, pa verjetno tudi kakih Čukov ne. Naše glasbe tako ali tako ne vrti. Pa saj ni pomembno. Davno tega so vsi avtorji nekje slišali stvari, ki so jih potem uporabljali. Pri tej skladbi je bilo tako, da sva s Tonetom šla v München po neko opremo, in tam jo slišal. S Tonetom (Košmrljem, op. p,) sva iskala avtorja, še pisma sva pošiljala, mislim, da jih ima Tone še celo spravljena. Nisva našla avtorja, po mojem odhodu iz skupine leto in pol dni pozneje pa je ta stvar potihnila.

Pa vseeno, verjetno ste imeli v tistem času veliko intervjujev na to temo, skladba je bila velika uspešnica. Zakaj niste nikoli omenili, da pravzaprav ni vaša in da avtorja ne najdete?
Takoj ko sem pesem slišal prvič, se mi je v glavi izrisal tekst "zapadel je prvi sneg". Videl sem tisto sceno iz videospota "Last christmas". Hribček, hiška, zabava. Zato sem napisal tak tekst. Melodija mi je bila všeč in sem si jo izposodil. Ampak daleč od tega, da bi vse življenje govoril, da je naša. Že dvajset let se je vedelo, da je melodija izposojena, besedilo pa naše.
Formalno ne, tukaj so sporne avtorske pravice.
Vas zanima, koliko nas je na koncu vse skupaj stalo, da boste lažje razumeli? S Tonetom sva jim plačala za en majhen nov avtomobil. Ne malo ne veliko, skladba pa je za Slovenijo naredila veliko, imamo zelo lepo pesem.
Se pravi, zdaj ste jo plačali in je vse uradno?
Saj v resnici je bila že zdavnaj - isto kot z Lauro. Mediji, ki me ne marajo, so se spravili name. Pri Lauri je šlo za majhen prevod tudi pri tekstu. Ampak ne znam razložiti, to vemo glasbeniki, v srcu sem čutil, da bo velika uspešnica. Tekst je ostal moje avtorstvo. Leta 1999 smo oddali prošnjo in priredbo so odobrili. Govorilo se je, da naj bi moral plačati kazen pol milijona slovenskih tolarjev. Trači so merili name, niso pa jasno povedali, da smo zadevo tako in tako normalno rešili prek njihovega založnika.
Ob ogledu sestave skupine Pop Design se zdi, da ste precej nestanovitni. V vseh letih se je zamenjalo pet vokalistov, trije kitaristi, štirje bobnarji in kar šest klaviaturistov. Nekateri so se vračali in spet odhajali. To verjetno ni dobro za "imidž" zasedbe?
Dobro vprašanje. Včasih v skupnosti pač ne čutiš nečesa, kar bi moral. Pred petimi leti sem se znova odločil, da grem nazaj.
So vas dolgo prepričevali?
Dve leti.
Zakaj ste se obotavljali?
Najprej me niso prepričali, jaz pa jim nisem želel soliti pameti, kako morajo delati. Potem sva s Tonetom pred petimi leti sklenila dogovor, ki se ga drživa še danes. Če bi bil danes zraven, bi rekel, da sem imel prav. Gre za to, da mora biti skupina drugačna, če želi zadržati, kar ima. Tako smo se lotili novih različic starih skladb, kar je prav, generacija se je zamenjala. Če hočeš kaj novega narediti, potrebuješ nekaj novega, tisto, kar je v skladišču, pa je treba malo pobožati, ne le pobrisati prahu.
Še vedno ne razumem, zakaj je skupina v vseh letih tako razdrobljena, se člani slabo razumejo, v čem je težava?
Sem ravno želel povedati. V skupini so včasih ljudje, ki jim verjameš, potem pa te poslovno izdajo in jih moraš zamenjati z boljšimi. Pa to ni nič osebnega. Če spet ni v redu, zamenjaš s tretjim. Nekateri, midva s Tonetom in bobnar, pa smo že iz naše stare zasedbe.
Za večino je prva asociacija na Pop Design verjetno Vili Resnik. Kljub vsemu je bil najdlje, pet let, vokalist. Leta 2005 se je za kratek čas celo vrnil. Kakšen odnos imata?
Nobenega. On je ta odnos zapravil v času mojega največjega uspeha samostojne kariere, v času Laure. Na smešen način sva se sprla na neki nogometni tekmi, kjer smo nastopali glasbeniki. Ves čas sem mu šel na jetra, pa ne vem, zakaj. Ko pa ti nekdo enkrat zelo stopi na žulj, pa se spreš.

Zakaj sta se pa sprla?
Mislim, da nisem zadel gola, bila sva namreč skupaj v ekipi. Potem pa smo izgubili. Res je, da sem bil do njega zelo žaljiv, naj mi oprosti, a to le zato, ker je o meni širil govorice. Pa ne bi o tem.
Vokalno sta si pa zelo podobna.
Zelo. Tone je v tistem času znal marsikoga v skupini zelo dobro zamenjati.

Tudi on je, kot vi, prišel, odšel in se spet vrnil. Pa potem spet odšel. Človek si misli, da v skupini marsikaj ne deluje. Ste se sprli?
Ne. Prav pa je, da me sprašujete o tem. Osebno za Vilija sicer ne vem, ampak kakor sem slišal, naj bi mu zelo dišal denar. Kdo izmed naju pa je boljši pevec, to vedo ljudje. Glede na to, kako sem ga dojemal sam, ko sva bila še znanca, mislim, da danes lahko rečem, da je edini človek, s katerim se niti pozdraviva ne.

Pravite, da se z današnjim koncertom poslavljate, obenem pa govorite, da se boste čez kakšno leto spet vrnili.
Pop Design bo zelo drugačen, čeprav ne boste imeli tega občutka. Če bo današnji koncert udaril, vas bo tisto, kar bo sledilo, ubilo. Poslavljamo se od skupine, kakršna je bila do zdaj. V produkciji so potrebne spremembe, potreben pa je tudi čas za njih. Prepričan sem, da smo številka ena, ne glede na to, ali nas objavljajo ali ne. Definitivno smo garali kot kužki in tako bo še naprej. Da obdržimo občinstvo. Vsakega letošnjega koncerta me je bilo strah. Bo dovolj ljudi, kakšen bo odziv …

Pa je bil odziv potem dober?
Da.
To pomeni, da še vedno nimate zaupanja v skupino, če se vsakič znova tako bojite odziva?
Bi ga vi imeli?

Zakaj ga pa nimate?
Zato, ker se časi spreminjajo. Nekateri ljudje v skupini razmišljajo drugače kot jaz in prav je, da vse skupaj zasnujemo drugače.

Potem znotraj skupine vlada nestrinjanje?
Nisem tako mislil. Nekateri se morajo spočiti in se potem dogovarjati o stvareh, za katere midva s Tonetom že veva. V osnovi se ne bo nič spremenilo. Še vedno bodo tu komadi, ki prihajajo iz srca. Samo bolj bodo "ubijali", kot so do zdaj. Tukaj bo sprememba.

Po koncertu radi skupaj nazdravite? Danes verjetno že, navsezadnje je koncert "poslovilni".
Nikoli. Takrat ko se v ozvočenju še vedno sliši odmev zadnjega komada, Miran Rudan že sedi v avtomobilu. To pomeni, da se dejansko zelo hitro "spokam" in grem. Tako sem se navadil.

Zakaj pa ne bi skupaj malo proslavili? Niste prijatelji?
Ne, nikoli se ne družimo zasebno. Morda jaz in Tone, a ne v družinskem smislu, ne hodim na primer na njegove rojstnodnevne zabave ali obratno. Poslovno sodelujeva fenomenalno, če bi se družila, bi to lahko uničila. Poznam primere, ko so se skupine razdrle zaradi enega samega stavka ali besede. Nočem, da je tako. Z drugimi v zasedbi pa je tako, midva jim plačava, oni pa samo opravijo svojo dolžnost.

Pa se vam ne zdi to slabo za skupino? Da manjka ta osebna povezanost?
Ne, saj so se časi spremenili, vsi gledajo samo na račun. Včasih sicer ne morem verjeti, ker sam nisem takšen. Vsi takoj vprašajo samo po honorarju in se zanimajo, ali bodo imeli plačane potne stroške. Midva s Tonetom pogosto sama pokrijeva stroške, ko se računi ne izidejo. Bo pa drugič bolje, si rečeva, posel je posel. Kaj pa tovarne in gradbena podjetja, ki delavcem ne izplačujejo denarja? Pop Design je tudi sam podjetje, ki "laufa" in ne "laufa".