Scenarij za serijo, ki jo bo predvajala največja poljska komercialna televizijska postaja, je delno zasnovan po resničnih dogodkih iz Mitjevega zasebnega življenja. "Moje delo je moja intima, ker se oboje nenehno prepleta. In ker sem zelo odprt, iskren in neposreden človek, z razkrivanjem delcev svoje zasebnosti resnično nimam nobenih težav," priznava Mitja. In kljub temu, da je pred njem nov projekt, Mitja še vedno čaka na obljubljeno pomoč Filmskega sklada in ministrstva za kulturo, za financiranje celovečernega filma Član. "To bo zagotovo največji slovenski filmski projekt po Vesni," napoveduje Gorenjec. Več pa si lahko preberete v intervjuju spodaj.

Pripravljate nov projekt, serijo Neverland. Za kakšen projekt pravzaprav gre? Na katerih dogodkih bo temeljila?
Neverland je navdih, zgodba, ki zajema delce mojega življenja, predvsem iz zadnjih petih let. Seveda sva s koscenaristko, Ano Lasić, precej stvari priredila in jih naredila se bolj filmsko privlačne, tako da, čeprav je to nekako moja duša, to ne bo več samo moje življenje, temveč življenje vseh, ki bodo to serijo spremljali. Vsekakor bodo v celotni seriji, v nekakšnem potovanju v deželo Nije, zajete vesele in žalostne zgodbe obenem, ki jih prepletajo duhoviti trenutki, dobra glasba, romantika, vroči prizori. Seks, laži in videotrakovi, če se lahko malce pošalim.

Kako to, da ste se odločili del svoje intime vnesti v delo?
Moje delo je moja intima, ker se oboje nenehno prepleta. In ker sem zelo odprt, iskren in direkten človek, z razkrivanjem delcev svoje zasebnosti resnično nimam nobenih težav. Je pa "itak" tako, da mora čisto vsak režiser, če hoče narediti dober film, serijo ali videospot, vnesti precejšen del sebe v to. Če tega ni, nastane zadeva površinska - tako, kot so žal skoraj vse stvari danes. Če hočeš, da so zadeve, ki jih ustvarjaš, polne emocij, se moraš temu v celoti predati. Prav zato je veliko stvari v Sloveniji zanič, praznih. Delati je treba s srcem in tega se jaz vedno držim.

Ste kdaj razmišljali, da bi posneli neke vrste resničnostni šov o sebi?
Ne, resničnostni šovi me čisto nič ne zanimajo, ker niti eden ni resničen.

Kako potem gledate na njih?
Vse je "fake" - tako kot McDonald's. Približno takole gre: najprej se naješ in ti je "kao fajn", čez tri ure ti je pa slabo in celo noč ne moreš spati, saj se telesu kar meša, ker mora razgrajevati vso to plastiko. No, resničnostni šovi so še hujši, ker se ti vse to zgodi že kar med gledanjem. Hkrati se pa možganom ne meša samo eno noč, ampak še naslednjih pet tednov od vseh bedarij, ki so jim bili priča v eni epizodi. Približno tako sem se sam namreč počutil, ko sem enkrat "po nesreči" pogledal neki "reality show".

Torej jim niste posebno naklonjeni ...
Še vedno čakam resničen resničnostni šov, ki ne bo predvidljiv in ki ne bo poneumljal gledalcev. Sploh pa "reality showi" niso večni. Po nekaj mesecih se nihče več ne spomni ničesar, še najmanj pa nastopajočih. Mogoče kakšnemu izmed njih uspe ostati še malo na sceni, pa še to na račun kakšnih bizarnih ekscesov ali pa, "bogsejihusmili", postanejo pevci. Tega pa ne moremo reči za filme in TV-serije - če so kakovostni, se bodo gledali še mnogo let. Tako da me resničnostni šovi zanimajo samo kot del marketinške promocije in ne kot končni izdelek. Zato je tudi cilj moje nove serije, da jo naredimo tako dobro, da se bodo gledalci spraševali, ali so to resnični dogodki, ki se trenutno dogajajo v življenju teh igralcev, ali je to še vedno samo nadaljevanka, ki bo trajala po 45 minut v trinajstih delih na eno sezono. Nekatere zakonitosti "reality showa" bom uporabil tudi pri ustvarjanju filma Član in njegovi promociji.

Član se zadnja leta neprestano vrti okoli omembe vašega imena. Kaj se dogaja z njim?
S Članom se že četrto leto dogaja na polno, v smislu razvoja scenarija, iskanja lokacij in igralcev, vaj in vsega, kar sodi k zajetni predprodukciji. S ponosom lahko rečem, da sem z vsem tem resnično zadovoljen, saj je projekt vrhunsko zasnovan. Žal pa še vedno nikakor ne morem reči, da sem pri tej celotni zgodbi zadovoljen z vlogama Filmskega sklada in ministrstva za kulturo, ki sta že neštetokrat požrla obljube o podpori mojemu filmu. Precej boleče doživljam to krivico, a bom vztrajal še naprej, ker je projekt kakovosten, ker v njega verjame vedno več ljudi z vsega sveta in ker imamo vedno več podpore nasploh ... Hkrati se pa tudi zavedamo, da je projekt resnično zahteven, da je to velik film in da takega projekta ni lahko realizirati čez noč. Potrebuje svoj čas.

Za kako velik projekt pravzaprav gre?
To bo zagotovo največji slovenski filmski projekt po Vesni. Slovenija oziroma Poljska, Hrvaška - odvisno, kje bodo v film najbolj verjeli in ga finančno podprli - pa bo lahko ponosna, da bo imela tak film.

Omenili ste Hrvaško in Poljsko. Kariera vas je popeljala čez naše meje. Kolikokrat se znajdete v precepu, če bi sploh še nadaljevali kariero doma?
Kariero v dolini Šentflorjanski sem končal, še preden se je pravzaprav dobro začela, saj sem pred dvema letoma dobil izjemno priložnost za ustvarjanje na Poljskem, kjer sem se več kot izkazal in dokazal, kaj zmorem. Že skoraj dva meseca sem spet v Varšavi, kjer že nestrpno čakam, da začnemo ustvarjati novo serijo, ki bo imela zame še večji pomen, saj gre v celoti za moje avtorsko delo in bom vse skupaj delal še bolj čustveno kot sicer. Precepa ni več - preselil sem se na Poljsko in tukaj je moj novi dom.

Zakaj?
Tukaj me cenijo in tukaj posamejo okoli 60 filmov in 100 serij na leto. V Sloveniji pa se je, odkar država obstaja, posnelo vsega skupaj okoli 263 filmskih del - in zraven štejem še kratke filme, dokumentarce, animacije, eksperimentalne filme, ki jih pri poljski številki nisem štel. Se pravi, Slovenija ima toliko filmov, kot jih na Poljskem posnamejo v dveh, treh letih. S tem mislim, da sem povedal vse.

Kaj vas še veže na Slovenijo?
Edina stvar, ki mi je v Sloveniji še ostala poleg družine in prijateljev, je film Član. Pa tudi ta bo očitno kmalu pobegnil iz Slovenije, če se ne bo kaj spremenilo. Kljub situaciji, ki me je 'dobesedno' odgnala iz Slovenije, pa si vseeno nekako želim in puščam priprta vrata za nazaj, saj sem navsezadnje človek, ki zna tudi odpuščati. Vendar do neke razumne mere seveda.