25. julija so v prodajo prišle vstopnice za letošnjo dvodnevno prireditev Noč Modrijanov, ki bo 25. in 26. oktobra v celjski dvorani Golavec. Sedem dni pozneje vstopnic ni bilo več.

Ansambel iz tedna v teden postavlja nove mejnike: naj bo to v nastopih ali v skladbah. Ti, moja rožica ima na portalu YouTube že več kot 1,2 milijona ogledov. Bratranca Rok in Blaž Švab ter brata Peter in Franjo Oset se zavedajo svojega uspeha, a hkrati ostajajo prikovani na realna tla – vsaj poskušajo. "Politično gledano, smo najboljša koalicija, ki se težko razide, tudi če kdaj kakšna kitara poleti v steno," je za MMC dejal Blaž.

Čeprav bi lahko dobro živeli le od nastopov, ohranjajo svoje redne službe. Zavedajo se prednosti narodno-zabavnih skupin, a hkrati ne morejo dovolj prehvaliti vseh gasilskih društev.

Kakšne podvige v nastopih delajo čez leta in kdo najbolj trpi pri tem ter še veliko več, si lahko preberete spodaj.

Blaž, kar se nastopov Modrijanov tiče, se pogosto zgodi, da ti zahtevajo od vas tudi po tri ali več neprespanih noči zapored. Kako vam uspe vzdržati te ritme?
Rešuje nas dobra ekipa. Največja težava pri neprespanosti je, da glasilke ob tem zvenijo ne preveč v redu. Če je pevec solist, je še težje. Če so pa štirje, pa se vmes rešujejo. Pri Modrijanih je tako, da si vmes izmenjujemo glasove. Jaz pomežiknem komu izmed drugih. On prevzame kakšno drugo 'štimo', jaz pa pojem kakšen lažji glas, če sem prehlajen ali 'zahripan'. Se pa zgodi, da včasih kakšna stvar ne zveni tako, kot bi morala, ali pa, da so živci bolj občutljivi. Zato se potem zgodi kakšen prepir v garderobi. Za zdaj dobro držimo skupaj in premagujemo te težke, neprespane noči.

Ali kdaj odpoveste svoj nastop? Oz. kaj se mora zgoditi, da Modrijani odpovedo svoj nastop?
Vau, ne vem. To se za zdaj še ni zgodilo. Razen enkrat, ko nismo niti govorili več (smeh), ker so bile glasilke tako utečene. To je posledica kakšne hude angine ali pljučnice. Ko je imel kdo izmed članov hudo pljučnico, smo poiskali hitro zamenjavo ali pa res prosili kakšne prijatelje,da so odigrali nastop, mi pa smo prišli samo za eno uro ali pa to nadomestili s kakšnim drugim igranjem.

Kako vso vašo odsotnost sprejemajo vaši bližnji?
Navadili so se. Na primer dekleta – trije Modrijani so vezani – se med sabo kar same organizirajo. Pridejo na kakšen nastop. Čez zimo veliko igramo v diskotekah in pridejo 'žurat', nato pa se odpeljejo s fanti domov. Tako, da so se malo znašle. Je pa bilo kar težko, ko je eden izmed Modrijanov postal oče, kar štiri dni zapored ni moral domov. Ker je bil takrat takšen tempo. Mi to vse sprejmemo z veliko mero humorja. Se hecamo, smejimo, zapojemo kakšno pesem, v smislu: "Ne sprašuj me sinko moj, kje sem, kod hodim …" in dejansko s humorjem rešujemo kakšno stisko, ki včasih zaradi napora in stiske nastane.

Glede na to, da ste trenutno edini samski član v skupini …
Na žalost.

… Koliko ženitvenih ponudb dobite?
Ko si na odru, si bolj v središču pozornosti in si izpostavljen, in to je zagotovo nekaterim všeč. Dobimo vse: od telefonskih številk tudi veliko pisem mam smo že prejeli. Te so nam skušale razložiti, da bi bila njihova hči idealna za nas, ker smo tako pozitivni in nasmejani. Ampak težko je mamam in dekletom na nastopih razložiti, da smo na odru zelo dobre volje, ampak da smo tudi dolgočasni, tečni … doma tudi pred televizijo kdaj zaspimo. Realno sliko človeka se da spoznati povsod drugje, kot na nastopih.

Pa bi šli kdaj na zmenek z dekletom iz občinstva ali raje ne?
Ja, bi šel. Čeprav svojih deklet nisem nikoli spoznal na 'špilih'. Bi šel z veseljem. Katera mi je bila včasih toliko všeč, da sem se na vse pretege trudil dobiti njeno telefonsko številko. Eden izmed naših Modrijanov, to je naš Peter in ima sinčka Vala, je spoznal svojo zdajšnjo partnerko na nastopu. Preprosto jo je videl med ljudmi in je šel neposredno do nje. Takrat se je odločil, da bo to njegova življenjska spremljevalka.

Znanka mi je avgusta pripovedovala, da med letom ne hodi na koncerte, razen na enega – in to je Noč Modrjanov. Hkrati mi je v isti sapi dejala: "Ne trudi se, da bi še ti dobila vstopnico, ker jih ni več." Od kod izvira ta priljubljenost dveh koncertnih večerov? So kupci vstopnic vaša stalna baza oboževalcev ali se povečujejo?
Baza oboževalcev se povečuje. Gre za koncept. Moram biti realist: ne gre samo za nas – Modrijane. Že. Ampak sam koncept je tako narejen, da gre za en dogodek, kjer se na več odrih izmenjuje kup glasbenikov. To je res glasbeno doživetje, ki ni tipično za narodno-zabavno glasbo. Vse je videti bolj moderno. In ko se na odru znajde po 200 glasbenikov v treh urah, je res doživetje. Ljudje so zagrabili. Mi pa se trudimo, s tudi z ne previsoko ceno vstopnice, z dostopnostjo. V dogodek toliko vložimo, da ljudje res nato še eno leto govorijo. To nam je v največje zadovoljstvo.

Je pa tu zelo malo romantike. Vstopnice so bile res razprodane v sedmih urah, kar se v Sloveniji ne dogaja. Se pa romantika tudi konča, ko pomisliš, da imaš tri do štiri nastope na teden in pet vaj. Teden pa ima sedem dni. Pravzaprav ni zelo romantično vzdušje, ampak veliko garanja, veliko neprespanih noči, veliko zatečenih glasilk. Je na neki način veliko razdajanje. Razdajanje ljudem. Ki se obrestuje, seveda.

Na vaši Facebook strani smo lahko zasledili pred časom zanimiv status, kjer ste objavili poziv, če zberete dovolj "všečkov", da nastopite v Stožicah. Koliko "všečkov" ste takrat zbrali in ali so Stožice res vaš cilj?
Jaz sem se skorajda malo razjezil, ko sem zagledal to na naši strani na Facebooku, ker tega nisem sam napisal. Všečkov je bilo v enem dnevu okoli 7.000. Ampak smo v tistem trenutkov spravili v stisko, ki so znova začeli razmišljati, da bi radi prišli na koncert, pa ne morejo. Ogromno nas je nato začelo spet spraševati, zakaj ne gremo v Stožice. Modrijani pa smo tega mnenja, da skušamo vso energijo preusmeriti na ustvarjalnost, ne pa na množice. To pomeni, da moramo energijo uporabljati, kako narediti en lep dogodek, ki bo lepa zgodba za ljudi, ki bo doživetje za ljudi. Ne pa toliko, kako narediti dogodek, kjer se bomo hvalili, da smo imeli na koncertu 15.000 ljudi – ker to se pozabi jutri.

Doživetje pa se ne pozabi, to pa ostane. Zato nas zanimajo povsem druge zgodbe: ne toliko velika dvorana, kot mogoče velik koncert ob zelo lepem jezeru ali pa portoroški plaži. Pravzaprav največ razmišljamo o Portorožu in plaži ter o odru, ki bo napol v morju in napol v vodi. Stožice manj. Ampak iz zarečenega kruha se največ poje. Letos bi jih razprodali brez reklame v treh dneh. Zdaj je treba eno leto znova delati dobro glasbo, da bo tudi naslednje leto takšno zanimanje. Nič ni samoumevno, tega se pa kar precej zavedamo. Ansamblov je pa en kup odličnih, ki zelo dobro delajo.

Koliko nastopov je letos že za vami?
Vau, ne vem. Čez 150.

To je večje število obiskovalcev, kot bi jih spravili na enkraten nastop v Stožicah.
Ja. Že samo poletje. Slovenija je čudovita dežela, ki ima fantastična gasilska društva. Gasilci na terenu dobesedno 'razturavajo'. Imajo veselice, kjer pride ljudi za dvojne Križanke, in to v vas, ki ima dvanajst hišnih številk. Slovenci se znamo veseliti in tudi gasilci so – se mi zdi, da – takšni prostovoljci, brez katerih bi bila podoba Slovenije zares drugačna.

Kakšne razdalje opravite v enem tednu po Sloveniji? Ali imate celo podvige z enega konca Slovenije do drugega v eni noči?
Uff … Tudi to smo že imeli. Zdaj se najprej spomnim na vse policijske uprave, kjer smo že plačevali kazni. Včasih – ampak tega ni dobro preveč pripovedovati – tudi vožnja po omejitvah nas je omejevala. Ni bila dovolj, da smo prišli z nastopa na nastop. Včasih smo vozili skrajno neumno. Prehitro. Prehitro. Da smo sploh prišli z ene lokacije na drugo. Se je že zgodilo, da smo imeli štiri lokacije v enem dnevu. Ni to vedno pogojeno z našo nespametnostjo. Včasih je enostavno treba odgovoriti, na kakšen nastop kakšni radijski postaji, televizijski postaji – ki te oglašuje in pričakuje, da boš prišel tja – včasih tudi kakšni dobrodelni koncert, ki jih je veliko. Ljudje včasih težko razumejo, da je Ptuj oddaljen tudi od Ljubljane kakšno uro vožnje. Mi se trudimo ustreči vsem, na vse pretege.

So pa ljudje včasih tudi zelo zanimivi. Ko se je naš en član poročil, smo imeli kar nekaj klicev nerazumevajočih ljudi, zakaj mi dopoldne ne moremo igrat, saj poročil se bo popoldne in zvečer. Zakaj pa dopoldne ne gre? To enostavno nekateri tudi niso razumeli. Mučili smo se po telefonu, da smo razložili nekaterim, da če se človek popoldne poroči, da se ljudje začnejo zbirati ob 11. uri, da dopoldne ne more igrati (smeh). Tudi to se dogaja. Mi se včasih temu razjezimo, včasih pa nasmejimo in gremo naprej.

Omenili ste, da bi lahko Stožice razprodali v treh dneh brez reklame. Ravno pred dnevi sem se pogovarjala s pevcem Avtomobilov prav o tem slovenskem fenomenu, ki ohranja narodno-zabavne ansamble priljubljene med ljudmi brez kakršnega koli oglaševanja – vse poteka po ustnem izročilu.
Drži. Pravzaprav imajo narodno-zabavni izvajalci en velik privilegij – da so zelo veliko med ljudmi, kjer je priložnosti za nastopanje veliko. Kakšni zabavni ansambli ali bolj specifični rockbendi ali alternativni bendi ne morejo igrati na nekem praznovanju ob abrahamu, ob krstu ali poroki – ker ta glasba ni za te priložnosti. Narodno-zabavna glasba pa je v vseh porah družbenega dogajanja in imajo ti 'narodnjaki' več priložnosti za nastopanje in tudi dobre promocije. Dobra promocija se dogaja na terenu. Dober glas se širi iz ust do ust – najboljša reklama. Tu smo narodno-zabavni ansambli v prednosti. In hvalisanje na ta račun ni preveč dobro.

Je pa zgodba po drugi strani tudi malo drugačna: bendi drugih zvrsti ne igrajo po sedem –osem ur, kot morajo narodno-zabavni ansambli. Ali pa na porokah - včasih se igra po 24 ur. V Prlekiji še vedno igrajo po dva dni poroke, ker se dva dni ženijo. Zato pa je treba veliko kondicije. Predvsem zaradi tega včasih zelo občudujem izvajalce, ki so, recimo, poplesavali iz ene glasbene zvrsti v drugo: iz narodno-zabavne v pop in rock ter obratno. Teh izvajalcev imamo v Sloveniji kar precej. In ti so spoznali, kakšne zgodbe se dogajajo tudi v tem svetu, ki je včasih tudi težek, tudi krut. Ni vedno lahko.

Zanimiva stvar, ki se mi je pripetila to poletje, na Rock Otočcu, je bila, ta, da je ponoči, ko sem se sprehodila mimo prostora za kampiranje na parkirišče, odmevala tam skladba Ti, moja rožica. Čemu pripisujete takšen uspeh skladbe in ali ste se jo že naveličali preigravati?
Ne. Da se ti to zgodi, jaz večkrat rečem. Sem že šel prižgati svečo na Brezje – sem veren človek in tudi Modrijani smo verni – in sem rekel, hvala Bogu, da je pesem prišla od nekje iz neba. Prav smešna zgodba je za njo. Zgodila se je mimogrede. Peljal sem se po avtocesti, mimo ene črpalke, ko sem si začel peti melodije. Ne vem, od kod se je znašla v moji glavi. Naš harmonikar Rok je spremenil kitice, dodal svoje. Jože Galič je potegnil eno zgodbo iz neke resnične situacije – po mojem mnenju nekega muzikanta, ki je oboževal starejše ženske (smeh), in tako je nastala ta pesem.

Kaj je na njej tako posebnega? Nimamo pojma. Vemo, da je v njej energija – bolj kot v kakršni koli drugi. Razlogov je več. Najbrž se je vse ujelo: besedilo, melodija, aranžma in izvedba. Tudi srce utripa: "Tip, tip, tip." Mogoče je to najbolj srčna pesem izmed vseh. Ne vem, zakaj je ljudem tako zlezla pod kožo. Ima eno frazo, ki je precej unikatna, in to so ljudje zagrabili.

Ko smo jo igrali na začetku na nastopih, je Rok rekel: "Pa ne že spet. A moramo spet?" Zdaj pa, ko vidimo, da so ljudje navdušeni, in z nami prepevajo z užitkom, jo tudi mi z užitkom izvajamo. Čeprav je sila preprosta: celo otročja. Jaz ko sem prvič prebral besedilo, sem si rekel: "Jao, bože mili, to je neka otroška pesem o nekih rožicah. Jaz pa sem star 27 let in bom pel o neki rožici. Le kam to pelje? Bodo ljudje še mislili, da se nam je odpeljalo?"
(Smeh) Zdaj smo srečni, da to pesem sploh imamo.

V njej je zanimiv približek elektronski glasbi, ki je popularna dandanes.
Ja, ja (smeh). Če bi ljudje vedeli, da Modrijani prav uživamo, ko poslušamo elektronsko glasbo, bi rekli, da to niso več 'narodnjaki'. Nam se včasih odpelje na nastopih in včasih dodajamo kakšne dance beate. Oponašamo glasove in se hecamo. Po mojem bi z največjim veseljem posneli kakšno dance vižo (smeh) v slogi polke. Vsako ekspirimetiranje je zelo dobrodošlo. Smo generacija dancea in rocka in se zraven včasih tudi kakšna druga zvrst pripleše v našo glasbo. Kar je zaželeno. Tam, kjer se mešajo stvari, se še nikoli ni zgodilo nič slabega.

Na vaših albumih imate čez 100 skladb. Ne izvajate vseh. Kako to, da na nastopih včasih zaigrate, na primer, kakšno priredbo od Michaela Tela – Ai Se Eu Te Pego?
Skušamo igrati aktualno, kar je ljudem všeč. Nekaterih naših skladb slišati ne moremo več, ker so nam dolgočasne. Velikokrat naredimo kakšno skladbo, ker jo je treba narediti ali pa ker potrebujemo še eno pesem na cedeju, da bo potem izšel. Če bi prečistili vse te viže, ki smo jih mi posneli, bi jih kakšno dobro tretjino kar izločili. Pa tudi mladi smo bili – mi smo začeli pri 13 letih – kaj smo takrat mislili, kaj je dobro besedilo, kaj je ljubezen, družina, muzika na vse zadnje. Veliko teh skladb sploh ne igramo. Zdaj pa je eno drugo obdobje: zdaj pa mogoče še preveč razmišljamo, kaj narediti, kaj ustvariti, v katero smer iti. Smo tega mnenja, da se treba prepuščati občutkom, čutenju, čustvom in srcu. Da srce že zaigra ob pravi muziki.

Na nastopih pa igramo vse. Najbolj uživamo, ko igramo jugorock, kar je mogoče za koga celo žaljivo ali je jezen na nas, ker najprej na polno igramo v narodnih nošah Ti, moja rožica in v Dolini tihi, nato pa igramo Ružico (smeh). Ali kaj drugega. Tudi AC/DC ali Rolling Stonese. Ni boljšega, saj je energija zelo podobna. Težko je to razložiti. Tudi sodelovanja, kot je bilo z Janom Plestenjakom, so takšna, da se nam še mesece po njih sanja.

Kako glasbeno kariero usklajujete s službami? Zakaj jih še vzdržujete?
Razlogov je več: eden izmed njih je, da smo malo deloholiki ali pa hiperaktivni. Včasih je med tednom dobro kaj početi, da nisi prepuščen samemu sebi. Tretji razlog je tudi ta, da glasba že razvije en del možganov – ti pa so še kaj več kot le glasba. Dobro je v življenju še kaj drugega. Četrta stvar pa je tudi to jin - jang ravnotežje – ko počneš drugo stvar, tudi če je naporna, se spočiješ od glasbe in potem lažje presedlaš na glasbo. Ko počneš samo eno stvar, se ti lahko hitro zmeša, zato je treba malo uravnotežiti. Peta stvar je tudi, da je ta svet tudi malo omamen. Ti si v petek, soboto tam frajer. Zdi se ti, da si najmanj predsednik, ker te vsi nosijo po rokah. Svet pa ni tako narejen. Včasih je dobro, da te kakšna realna služba prizemlji, postriže peruti in priveže na tla, kjer se v življenju dejansko hodi.

Pa bi lahko preživeli brez njih?
Mi bi lahko dobro živeli brez služb. Ampak za zdaj se držimo tega. Tudi glasilke niso večne. Tudi Modrijani niso večni. Tudi ta glasba ni večna.

Družina pa je. In pri Modrijanih vse ostane v družini. Je to prednost?
Ja, ker se lahko skregamo do onemoglosti. Politično gledano, smo najboljša koalicija, ki se težko razide, tudi če kdaj kakšna kitara poleti v steno. Tudi to se je že dogajalo. Smo dinamični, smo energični. In včasih smo drug čez drugega, ampak držimo skupaj. Ni težava, če kdo koga pošlje kam na odru. Pa se to zelo pogosto dogaja. Z nasmehom, skozi zobe, se lahko pove marsikaj: "Pojdi tja, vozi se tam …" Tudi družinski člani gredo kam. Ampak mi igramo naprej in vemo, da bomo jutri znova. To, da držimo zelo skupaj, je največja prednost - to, da smo družina. Tudi glede denarja se ne kregamo. Za zdaj (smeh) in upam, da se ne bomo nikoli.