Duša, spet drugi bi rekli rdeča nit radijske oddaje, ki je v zadnjih dvajsetih letih (so)oblikovala slovensko glasbeno krajino. Z dvema besedama Jure Longyka. Z eno besedo Izštekani.

"Če je bilo v 20 letih dobrih 200 gostov, lahko rečem, da je bilo vsaj še za deset odstotkov, torej vsaj 20 takih, ki sem jih prijazno zavrnil, ker mi takrat niso "dogajali". Z nekaterimi pa se mi preprosto (še) ni uspelo dogovoriti za sodelovanje. Kakih pet, morda deset je takih," priznava Longyka.

Izštekane je še kot "Vaš Omiljeni didžej Jure" v pogon spravil na Radiu Študent (RŠ), nato pa je po petih letih domače izvajalce postavljal pred izziv intime radijskega studia, kjer se sliši vsaka napaka, na Valu 202. Zdaj oddaja praznuje svojo 20. obletnico in prav ob tej priložnosti se bodo Izštekani dodatno "izštekali".

"Šli bomo ven iz intime studia in se razgalili. Da pa ne bomo razgaljeni preveč, bomo muziko odeli v praznična oblačila z orkestrom. Velika večina bo seveda izvedena akustično. Torej hrup stran, namesto njega godala," pojasnjuje voditelj.

Pred jutrišnjo oddajo v živo smo izmenjali z njim nekaj besed. Cel intervju si lahko preberete spodaj.

Jure, Izštekani segajo še v čas, ko ste bili znani kot "Vaš Omiljeni didžej Jure". Kako je nastala ta skovanka?
(Smeh) Izmislil sem si jo še pred Izštekanimi. Bila je mala poniglavost, hotel sem uporabiti manj običajen izraz in dostikrat jih najdem v arhaičnem jeziku. Ljudje ga morda doživijo kot srbo-hrvatizem, a preveril sem v slovarjih in sploh ni nujno tako. To je star slovenski izraz za nekaj priljubljenega. Tudi zaradi naglasa: če bi rekel òmiljeni, bi bilo drugače kot omíljeni. V začetku 90. let sem na Radiu Študent iz tega naredil avizo za četrtkove avtorske radijske večere, znotraj katerih so se rodili Izštekani. V povprečju so bili na sporedu enkrat na mesec, tudi na Valu 202 je to ustaljen ritem. Ta avizo še vedno zavrtim na začetku in koncu oddaje.

Kako so se rojevali Izštekani?
Moj četrtkov avtorski večer je trajal dve uri. Včasih sem samo vrtel glasbo, po navadi tematsko, ali se pogovarjal z ljudmi. In zgodilo se je, da so Sokoli izdali novo ploščo "Satan je blazn zmatran". Takrat je bil glasbeni urednik na RŠ Jane Weber – človek širokega obzorja, širšega od včasih ozke alternativne glasbene usmeritve RŠ. Ni vedel, v kateri oddaji naj ploščo predstavi, in predlagal mi je: "Jure, ti imaš te četrtkove večere. Ali bi ti pogostil Sokole?" Z veseljem sem to storil. V oddaji smo vrteli posnetke s te plošče, tudi druge skladbe po njihovih željah, se pogovarjali … In Jane je predlagal, da bi lahko prinesli inštrumente in kaj zaigrali. Takrat sta bila pri Sokolih odlična kitarista Zvone Kukec in Ivan Bekčič. Tonski mojstri so v tem videli izziv, pripravili so dober zvok – čista akustika, ozvočena z dobrimi mikrofoni, vzdušje je bilo super ... Zaigrali pa so samo štiri skladbe.

Ime je bilo pri roki.
Takrat je bil MTV Unplugged na vrhuncu in prevzeli smo to šablono ter jo udomačili po svoje, v drugačnih okvirjih. Oddaja je bila radijska, in ne televizijska. Dodali smo pogovor. In predvsem "izštekavanje" definirali drugače. Kmalu se je namreč izkazalo, da to, kar počnemo, ne bo samo "unplugged". Daleč od tega. Prišle so skupine, ki se niso želele prilagoditi temu vzorcu, niso ga čutile za svojega. So pa bile pripravljene priti igrat na drugačen način. In rekli smo, zakaj pa ne. Prvi, ki se niso hoteli izštekati akustično, so bili Demolition Group. Nič hudega, smo rekli, nov izziv. Skoraj mi je odpihnilo glavo od hrupa v tistem malem studiu. Tudi oni so igrali le 20-minutni repertoar. Šele sčasoma je glasba zavzela levji delež oddaje in je to postal celovečerni radijski nastop s pogovorom. Na začetku pa je bilo obratno: pogovor z nekaj žive muzike.

Ste se v tem času znotraj formata oddaje počutili kot del skupine in se toliko vživeli v dogajanje, da ste bili del celote, ali ste se za vsako ceno trudili ohraniti distanco, da ste voditelj in da je skupina tam, da igra?
To je zelo dobro vprašanje. Novinar sem le z eno nogo. Prav po duši pa ne, ker vem, da mi nekaj lastnosti dobrega novinarja manjka. Ohranjanje distance, vztrajnost, vrtanje z vprašanji – tega ne znam najbolje. Če se z nekom pogovarjam, se mu želim približati in sem prej ustrežljiv kot izzivalen, to pa ni ravno novinarska drža. To je en razlog. Drugi pa je, da ta živi radijski nastop promoviramo kot nekaj, kar priporočamo. Torej jaz kot voditelj nisem tam, da bi goste izzival in od njih zahteval, naj prevprašujejo svoje početje. Ne bi šlo skupaj, saj morajo v naslednjem trenutku to početi in kar najbolje. Izštekani niso oddaja za distanco, refleksijo. So akcija. Moja distanca in kritičnost sta na delu prej, ko goste izbiram. Ko pa gosta izberem, to pomeni, da verjamem vanj in v njegovo početje. V oddaji smo tako zavezniki, naš skupni namen je narediti dobro oddajo. No, seveda pa je tu vendarle velik izziv, ki naredi stvar zelo sočno: moment "izštekavanja", s katerim gostje veliko tvegajo, podajo se neraziskan teritorij, pogosto prvič.

Nekje sem zasledila, da se tudi sami ne opredeljujete za novinarja, ampak za avtorja oddaje. Kakšna je resnica za tem?
Ne poudarjam razlike med avtorjem in novinarjem, ker je novinarsko delo tudi avtorsko, temveč med avtorjevo in urednikovo vlogo. Urednik današnjega TV Dnevnika ne odgovarja svojim nadrejenim in javnosti le za tisto, kar so v Dnevniku objavili, ampak tudi za tisto, česar niso, pa se je zgodilo na današnji dan. Avtor knjig pa ne odgovarja za tiste, ki jih ni napisal, presojaš ga po tistih, ki jih je. Veliko bolj se poistovetim s tem drugim – se pravi, da z vsem srcem stojim za tistimi, ki sem jih gostil. Nerad pa odgovarjam na vprašanja: "Zakaj pa onega še nisi gostil?" Kaj te pa briga (smeh). No, malo se hecam. Za marsikoga bi lahko utemeljil, zakaj ga ni na seznamu dobrih dvestotih dosedanjih. Tudi zavrnil sem jih že precej. Mnogi stopijo z mano v stik in ponudijo, da bi z veseljem prišli. Te predloge vzamem resno. A če njihove glasbe ne začutim, jim to povem, se opravičim, da je pač tako. Da izbiram s srcem.

Ko do vas pristopi skupina in vam da v posluh svoje delo, na kaj ste najbolj pozorni pri razmišljanju, kaj bo delovalo v oddaji? Kaj so tista merila?
Najprej razmišljam samo: muzika in jaz. Početje izvajalca in kaj mi to sporoča, kako to vzljubim, kako me premakne in se me dotakne. Seveda razmišljam tudi o tem, koliko je to univerzalno in ali lahko to kot avtor oddaje priporočim drugim. Ob tem skrbim tudi za žanrsko pestrost, morda je tam nekaj preračunljivosti, ne bom pač v enem letu gostil štirih raperjev, na primer. Malo pa je primerov, ko nisem toliko iz svojega srca poiskal gosta, ampak je bil ključ predvsem zelo obetavno izštekavanje.
A ti primeri so zanimivi. Pred 15 leti na primer Interceptor. Njihova glasba absolutno ni moja, ne poslušam je in ne verjamem, da bi se kdaj sam obrnil nanje. A pristopili so do mene in rekli, da bi res radi igrali akustično, obljubili so presežek in ga tudi izvedli. Prav nenavaden akustični metal z mnogimi ocvirki, od predelave Severinine skladbe naprej. Bilo je res nekaj posebnega. Zadnji primer pa je bil Hexenbrutal prejšnji mesec. Tudi njihov 'noise' ni nekaj, s čimer bi se zelo poistovetil, kar bi poslušal za svojo dušo. A ko sem lani klepetal s člani skupine, so omenili, da bi radi svoj hrup odigrali zares akustično, z mnogimi tradicionalnimi glasbili in nenavadnimi zvočili. Ti Izštekani so bili krasni.

Kaj poslušate doma?
V glavnem novo slovensko muziko, širšo popularno in rokovsko glasbo. Svetovnim trendom skušam za silo slediti, a nisem ravno uspešen, že glasba, ki jo moram preposlušati zaradi konkretnih oddaj, požre večino mojega časa. Zelo redko poslušam glasbo le za svoje zadovoljstvo, večina plošč, ki so mi sicer zelo všeč, se praši na policah. Na žalost. Moji žanri pa so precej različni. Recimo, da imam rokersko srce, ampak ne podcenjujem dobrega popa. Nasprotno. Poslušam in vrtim tudi popevke.

Koliko je bilo približno v teh letih v odstotkih izvajalcev, ki ste jih vi morali zavrniti in koliko je bilo takšnih, ki so sami zavrnili nastopanje v oddaji?
Težko rečem. Saj izvajalci niso nasilni, ne stojijo v vrsti in se mi jih ni treba otepati. A nekateri zelo legitimno – in to zelo cenim – rečejo: "Mi to počnemo, če bi vas zanimalo za Izštekane, smo na voljo." Kot rečeno zelo resno jemljem te predloge, a ne ustrežem vsakomur. Če je bilo v 20 letih dobrih 200 gostov, lahko rečem, da je bilo vsaj še za deset odstotkov, torej vsaj 20 takih, ki sem jih prijazno zavrnil, ker mi takrat niso "dogajali". Z nekaterimi pa se nam preprosto (še) ni uspelo dogovoriti za sodelovanje. Kakih pet, morda deset je takih.

Ste lahko malo konkretni glede imen? Vem, da je že nekaj časa vaša velika želja, da bi v oddajo povabili Iztoka Mlakarja.
Iztok Mlakar je načeloma že privolil v času, ko so Izštekani še domovali na Radiu Študent. S simpatijo je gledal na njegovo alternativnost in bi prišel v tisto našo luknjo v kleti osmega bloka študentskega naselja, a se nama preprosto ni uspelo dogovoriti, ker ima prepolne urnike. In ker seveda tudi prislovično komplicira, saj to vemo. Po nekaj mesecih klicarjenja sem obupal. Z Markom Brecljem sem se dogovarjal, pa se nama tudi ni uspelo dogovoriti. Prelagala sva in se naposled dogovorila nič.
Z Laibach smo v mislih zasnovali lep projekt, njihovo glasbo bi poverili mladim aranžerjem in morda glasbeni akademiji v Ljubljani, da jo izvede njen orkester, z minimalno udeležbo članov Laibacha, morda le s pevcem. Torej Laibach, ki ga ne izvaja Laibach, ampak drugi. To bi bil lep način "izštekavanja". A bil bi zahteven projekt in dlje od zamisli še ni prišel. Izštekani so še vedno nekakšna gverila, za veliko stvari sem sam, levji delež v zvezi s svojim nastopom morajo opraviti izvajalci.
Bitch Boys že leta nagovarjam, naj električne kitare zamenjajo za tamburice, pa še niso zagrabili za idejo. Vmes so sanjali o delu z orkestrom, tudi to bi bilo zanimivo. A spet zahtevno, za take reči ni vselej pravi čas. Elvis Jackson sem že vabil, a so bili takrat malo jezni na našo RTV hišo, ker so imeli nekaj slabih izkušenj in so rekli ne. No, tistih zamer ni več, po tistem so že veliko sodelovali z Valom 202 in zedinili smo se že, da ji nekega dne izštekamo. In še dosti jih je, ki jih v oddaji še nismo gostili iz popolnoma praktičnih razlogov. In tudi ne obstaja večni ne. Včasih si po nekaj letih premislim in povabim izvajalca, ki sem ga prej zavračal.

Če se osredotočiva na tiste, ki so prišli. Omenila sva že primerjavo Izštekani – MTV Unplugged. Za katerega izmed izvajalcev, ki so nastopili v Izštekanih, bi lahko rekli, da bo mogoče čez leta ali je že dosegel takšen kultni status, kot ga je nastop Nirvane na MTV-ju?
Mislim, da so se temu najbolje približali Niet in morda Siddharta. Pri obeh je pomembno, da so kmalu po nastopu posnetke iz oddaje izdali na dvojni plošči – cedeju in devedeju. To sta res lepa dokumenta teh nastopov. Pri Nietih je bilo "izštekavanje" verjetno malo bolj presenetljivo kot pri Siddharti, in če dodamo še njihovo mitsko maso s preminulim pevcem Primožem Habičem na čelu, je odgovor - Niet. Svoji pankovski hrupni muziki so dodali klavir in godalni kvartet. Eno od kitar so zamenjali za akustično, drugo pa ohranili električno, a pritajeno, zgolj kot nekakšno zvočno preproga.

Kaj drugačnega ponujajo Izštekani v primerjavi z navalom komercialne glasbe?
Svoj izbor. S časom zgrajen nabor izvajalcev, ki predstavlja neki referenčni okvir. Vseh več kot 200 oddaj je skupno delo vseh nas: mene, mojih sodelavcev in vseh izvajalcev, ki so se doslej izštekali. Oni so gradniki tega referenčnega okvirja, jaz ga le sestavljam skupaj. In ta nabor res ni komercialen, čeprav tudi ni samo alternativen ali kaj podobnega. Žanrsko je precej pester, na seznamu so malo znana in tudi razvpita imena, ki čisto dobro shajajo na trgu. In če domnevamo, da pri produkciji komercialne glasbe to producirajo predvsem v studiu, kjer lahko marsikaj popravijo – v Izštekanih tega ni, glasbenik se mora izkazati v živo. Čeprav ne mislim, da je načelno kaj narobe s studijskimi prijemi, ki pomagajo producirati glasbo. A da iz nekoga, ki sploh ne zna peti, ustvarjaš v studiu pevca ... No, lahko tudi to, zakaj ne, a meni taka glasba pač ni blizu.

Takoj se vrneva k nadaljevanju tega odgovora, ampak, ali se je kdaj v Izštekanih zgodilo, da je kdo zahteval uporabo "autotuna"?
Ne (smeh). Včasih gre glas skozi kakšen vokoder, ampak to je zanalašč, ne iz želje, da bi popravljali napake.

Dobro, nadaljujeva s prejšnjim vprašanjem, živo izvedbo.
Ne gre le za koncertno izvedbo, Izštekani so še zahtevnejši. Razmere so domala studijske in izvedba je zelo dobro ozvočena, z vrhunsko tehniko. Poslušalci poslušajo radio morda v mirnem domačem ambientu, ne na hrupnem koncertu. Vse se sliši, napake se težko skrijejo. Ne da se jih zasenčiti s hrupom ali s tem, kako si videti in kako se giblješ na odru. Pogosto je nastop akustičen, zato je slišnih še več sublitlnih detajlov. In predvsem – v Izštekanih so izvajalci na neznanem terenu. Način, na katerega igrajo, ni uhojen. Niso imeli prej sto takih koncertov. Vse to je zanje huda preizkušnja.

Bi kdaj v oddajo povabili izrazito komercialnega izvajalca? Vem, da ste še v času Radia Študent razmišljali, da bi povabili Čuke.
Čuki so bili takrat ena izmed 'mainstream' skupin, ustvarjali so uspešno popularno glasbo, ki ni bila slaba in je zvenela tudi precej urbano. Narodnih Čukov še ni bilo na obzorju. Skladba Ta vlak na primer je zelo korektna, takrat mi je bila iskreno všeč. Izvajali so predelavo Jersey Girl Toma Waitsa. In še kaj. Takrat sem resno razmišljal o njih, to bi bila subverzija proti prevladujoči miselnosti sodelavcev glasbene redakcije Radia Študent in tudi obče. Na Študentu sem vselej veljal za 'mainstreamovca', in to me ni motilo, vedel sem, da lahko tako marsikaj prispevam. Menim, da je treba prepoznati dober pop in ga dati na radio. Ko sem presedlal na Val 202, sem nekoliko spremenil usmeritev. Več poudarka sem dal na alternativo, ker je je na Valu 202 primanjkovalo, popa pa je bilo več kot zadosti.

Kaj bi bila danes subverzija na Valu 202?
Val 202 je bil leta 1997, ko sem postal njegov sodelavec, malo drugačen kot danes. Nekoliko bolj komercialen, bolj pop. Zdaj je medijska krajina drugačna. Val 202 se je malo umaknil od komercialnega toka in je zadnje čase bolj progresiven, raznolik, tudi malček alternativen, kot sem si pred leti sploh drznil predstavljati. Bi bila danes subverzija v ta kontekst nekaj zares komercialnega? Ne vem. Zavedati se moramo, da je Val 202 javni medij in skupek zelo veliko interesov. Podpre tudi velike projekte Jana Plestenjaka in Aleša Klinarja, torej popolnoma komercialno pop glasbo. Najbrž ne bi bilo subverzivno, če bi povabil Plestenjaka. Morda Modrijani v Izštekanih? To bi bila lahko subverzija, ja. Ampak to niso moje mokre sanje, da ne bo kdo narobe razumel (smeh).

Kino Šiška. V torek se bo tam predstavil izbor desetih izvajalcev, nekateri skupaj s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Kako pristopiti k ustaljenemu formatu oddaje v novem okolju?
Nekajkrat so Izštekani že šli iz varnega zavetja studia. Dvakrat v Dakoto z več izvajalci, enkrat v Štihovo dvorano Cankarjevega doma s Silence. Približno enkrat na leto pa povabimo občinstvo v studio. Tako da obstaja odklon, ko Izštekane postrežemo občinstvu, ki je fizično prisotno na nastopu. To spremeni način nastopa tako glasbenikov kot mojega. Tokrat se tudi Izštekani na neki način "izštekujejo", za praznovanje bodo drugačni kot sicer. Šli bomo ven iz intime studia in se razgalili. Da pa ne bomo razgaljeni preveč, bomo muziko odeli v praznična oblačila z orkestrom. Velika večina bo seveda izvedena akustično. Torej hrup stran, namesto njega godala.

Vas kdaj "prime" med oddajo, da bi še vi prejeli na kakšen inštrument?
Žal ne znam. Za temi spretnostmi so leta vaj, zato zelo cenim glasbenike. Imam sina, ki igra violino, to je eden težjih inštrumentov sploh. Vem, koliko odrekanja in vztrajnosti je potrebno. Žal nisem krenil po tej poti. S kakšno ropotuljico znam ujeti kak preprost ritem in za silo zapeti, to je pa tudi vse. Pred dobrimi petimi leti smo Žiga Golob, Boštjan Gombač in jaz ustanovili govorno-glasbeno skupino Gobec in Godec. V bistvu si veliko upam, ko ob njunem muziciranju nekaj šmiram (smeh). V skupini sem predvsem gobec. In zvočila me privlačijo, navadni in nenavadni predmeti, ki oddajajo različne zvoke, od humornih do srhljivih, z njimi začinimo pripovedovanje ljudskih zgodb. To je poleg glasbe naš zaščitni znak, pomemben element našega pripovedovalskega sloga. Instrumenta pa kot rečeno ne igram nobenega, žal. Sem kot bobnarji: rad se družim z glasbeniki (smeh).

Za konec. Vemo, da so Izštekani prvotno namenjeni slovenski glasbi, toda če bi imeli možnost, katero tujo skupino bi nemudoma povabili v oddajo?
Rolling Stones. Če bi bila možnost, takoj.