Trinajst let je bila zaposlena v Drami, v zadnjem času pa kot svobodnjakinja deluje pri najrazličnejših gledaliških projektih. V njen najprepoznavnejši lik, Ano Lizo, ognjevito Primorko v minikrilu in z globokim dekoltejem, ki sta jo za oddajo Spet doma ustvarila s soprogom Gašperjem Tičem, se dandanes redkokdaj "našemi". Nazadnje se je širnemu slovenskemu občinstvu prikazala na letošnjih Viktorjih, kjer smo po desetletnem premori izvedeli, da se je Ana Liza vmes poročila, ločila in postala mama samohranilka.

Na enega izmed redkih jesenskih sončnih juter v Ljubljani je ob čaju in kepici veganskega sladoleda potekala "ana-liza" o razlogih za uspešnost klovnskega lika, ki združuje poglavitne ženske arhetipe, o obrambnih maskah in o žalosti, do katere se včasih težko dokopljemo.

Trinajst let ste delali v Drami, zadnja leta ste svobodnjakinja. Ali vam zdaj morda prija delati bolj lahkotne stvari, vloge?
Seveda. V službi moraš pač sprejeti vse, čeprav je res, da so časi takšni, da si tudi kot svobodnjak ne moreš kaj dosti izmišljevati. Vseeno vedno pravim, da tisto, kar je zame dobro, pride nasproti samo.

Ali neka težka, zamorjena vloga vpliva tudi na zasebno življenje? Ali vživljanje v tragično osebo pusti posledice na osebnem počutju?
Malo že, saj nisi stroj, o določeni temi moraš pač razmišljati. Raziskuješ in določene stvari, lastnosti iščeš tudi pri sebi. In se z njimi spoprijemaš.

Je potem skoraj nujno, da imate partnerja, ki je tudi v igralskem svetu? Da to sploh razume?
Saj tudi ljudje v drugih poklicih privlečejo kakšne stvari domov. Iz vsega vlečemo občutke. Tudi, ko gledamo kak film. Če je komedija, se nam zdi svet po koncu filma lep in nasmejan, po težki drami pa prideš ven kar nekako obremenjen, se začneš spraševati o sebi. Tudi vreme podobno vpliva na nas.

Je priprava na vlogo nekakšna psihoterapija?
Samo če kaj narediš v zvezi s tem. Če se le prepustiš občutku, ni v tem nič terapevtskega. Je pa raziskovanje za vlogo nekaj drugega kot raziskovanje za osebno rast, čeprav se na neki točki ujemata.

Kako sta medmrežje in google vplivala na raziskovanje za vlogo? Bi na primer na YouTubu poiskali gledališke predstave Ane Karenine in se primerjali?
Ne, tega ne bi delala, kje imam pa čas. Najbolj avtentično je, da do neke osebe pristopiš sam, v tebi je vse, kar potrebuješ. Včasih je treba odstraniti kakšne osebne težave, po drugi strani pa ti lahko ravno zasebne težave odprejo kakšno novo pot do razumevanja osebe, ki jo igraš.

Leta 2005 ste z možem v intervjuju za moško revijo povedali, da sta v komediji za zdaj še vedno tabuja cerkev in smrt. V sedmih letih se ni kaj dosti spremenilo, kajne?
Ja, zdaj so politično napeti časi. Vsi se trudijo, kako bi pokradli še več denarja, si zagotovili lepo življenje, za druge jim je seveda vseeno. Veliko je takšnih, ki so se zdaj malo »pokakali«, pazijo, kaj delajo in kaj govorijo. Kar se tiče smrti: še vedno velja, da moramo o mrtvih govoriti vse dobro, v tem ne najdemo nobene humorne plati oziroma se o tem se nasploh neradi pogovarjamo.

Politična satira naj bi bila pri nas prisotna in zelo priljubljena. Vseeno se zdi, da je sprejeta bolj na ravni osebnostne parodije, težje se sprejema humor na račun kakšnih političnih dekretov. Na Viktorjih ste se večinoma vsi komiki odločili izraziti pozitivno mnenje o družinskem zakoniku, kar je obveljalo za škandalozno.
Zato, ker so te naši politiki premajhni, da bi zdržali takšne šale.

Menite, da je pri komikih pri nas v resnici ogromno samocenzure? Da se že samodejno izogibajo temam, ki veljajo za tabu oziroma nezaželene?
Odvisno, kako se nekdo loteva teh tem. Boris Kobal na primer dela tako, da skozi svoj humor skuša prebujati ljudi, jim kazati ogledalo.

Verjetno je to lažje početi v gledališču kot na televiziji? Tam je občinstvo vseeno omejeno, nastop ni posnet in distribuiran po vsej državi.
Odvisno, koliko je neka hiša skorumpirana. Imaš tudi direktorje gledališč, ki rečejo, da neke predstave preprosto ne bodo igrali.

Tako na splošno se zdi, da se precej jezite nad politiko in družbenim dogajanjem?

Saj niti ne spremljam tako zelo. Vidim človeka in energetsko dobim informacijo, da je bolan, slab človek. To se mi zdi grozno. Pa tudi zato, ker vidim revščino. Sodelujem pri varni hiši in tam zbiramo obleke, pohištvo, brisače. Nekateri ljudje nimajo za drva, nekateri otroci zjutraj ne jedo zajtrka, nekateri politiki pa govorijo o neumnostih.
Kako je gospodarska kriza vplivala na Ano Lizo?
Ah, ne vem, lik je že malo na polici.

Na letošnjih Viktorjih smo se seznanili s tem, da je Ana Liza postala mama samohranilka. Ki celo javno podpira družinski zakonik.
Tako je. Z Gašperjem sva se že prej spraševala, kako bi bilo, če, ko se vrne po dolgem premoru. Vedela sva, da ne more biti ista kot prej, da se mora nekaj zgoditi. Še vedno je nesrečna v ljubezni, to je ostalo.

Je kakšne bolj pikre šale lažje izraziti skozi lik, ne pa kot dejanska oseba z imenom in priimkom? Je lažje iti čez mejo?

V Ani Lizi je polovica Gašperja in polovica mene. Moj sistem dela pač ni »stand up«, zato govorim skozi lik. Obrambne maske imamo vsi ljudje. Kot Nataša se pač ne bi mogla usesti Otu Pestnerju na kolena, kot Nataša se ne oblačim tako seksi. Izkoristiš karakter, dobiš distanco, hkrati pa seveda tudi nekakšno dovolilnico za humor.

Ljudje sprejmejo bolj provokativne misli, ko prihajajo iz ust lika, ne prave osebe? Ker Ana Liza je bila vselej zelo dobro sprejeta med slovenskim ljudstvom, navsezadnje je nastopala za najširše občinstvo v oddaji Spet doma.
Ljudje so Ano Lizo kupili in se je dalo govoriti o stvareh, ki so na robu. Tudi njena melanholičnost je lahko prišla bolj do izraza. Preko nje si lahko videl tudi njena hrepenenja, neuresničitve.

Ana Liza je bila samska. To v slovenski družbi, kot vemo, ni najbolje sprejeto.
Zakaj ne? Ker so samosvoje.

Vseeno ste z možem v njej združili različne ženske arhetipe. Je v tem skrivnost njenega uspeha?
Seveda. Ana Liza je princeska, ki išče princa na belem konju, zato ne ogroža s svojo samskostjo. Obenem ima elemente vlačuge in matere. Je ravno prav pametna in ravno prav neumna.

Priljubljena je bila tudi med otroci.
Verjetno zato, ker ima otroško energijo. Je neposredna, iskrena in naivna. Začutili so, da jim je enaka.

Te stvari ste potem združili načrtno?
Takšno priljubljenost težko načrtuješ.

Pred leti ste prejeli Ježkovo nagrado. Ježek je pogosto nastopal v vlogi melanholičnega klovna. Je Ana Liza za vas tak klovn? Se za smehom skriva otožnost?
Seveda, tudi to sem našla v sebi. Klovn ima obrambno masko, tako kot vsi ljudje. Klovn pade po tleh, se norčuje, smeji, a kaj ima ves čas na obrazu? Narisano solzico. Ta solza ni zastonj. Maska skriva pore človeka, ampak skozi prihaja sporočilo: »Imejte me radi, smejte se mi, ker notri jočem.« In to počne večina ljudi. Niso zadovoljni, ker v odnose ne vstopajo iskreno, naredijo si podobo, kakšni želijo biti. Vsi to počnemo. V osnovi si vsak želi potrditve drugega. Biti ljubljen, spoštovan, priznan. To je posebej prisotno v vidnih poklicih, kot je igralci. Navsezadnje smo ljudje, ki želimo biti vidni. Ljudje smo izgubili stik s stvarstvom, celo življenje iščemo nekaj, da nas zapolni, ne prenesemo občutka samosti. Zato se zatekamo k mašilom, kot so hrana, seks, šport, droge, cerkev. Vse to so pobegi, odgovornost, da se počutimo ljubljene, vedno prelagamo na druge. Skozi komičen lik se včasih najlažje dotakneš človeka, da kaj spremeni v življenju. Morda vplivaš povsem nezavedno.

Se je težko zatekati k humorju, ko se enkrat spopadaš z resnimi zdravstvenimi težavami, kot je tuberkuloza?
Vsaka bolezen je težka. Ko te enkrat zagrabi, si v njenih rokah in se znajdeš v zelo specifičnem stanju. Mislim, da je uspešnost spopadanja z boleznijo odvisna tudi od našega karakterja. Nihče drug ne more imeti namesto tebe moči in želje, da jo premagaš. To te življenje nauči. Ljudem takšne stvari lahko razložiš, morda bolj indirektno, tudi s komično predstavo. S smrtjo in samostjo se ljudje težko soočamo. Gremo raje nekaj popit ali pojest, kot da bi se vprašali, česa nas je najbolj strah? Samote in tega, da nas nihče ne bo imel rad.

Pljučna tuberkoloza naj bi bila po kitajskih študijah bolezen žalostnih ljudi. Ste pri sebi našli to povezavo?
Seveda, čeprav jo še raziskujem. Ta lahko pride zaradi čustev, ki smo jih podedovali iz prejšnjih življenj ali genov. Nase gledam, kot da imam v tem življenju za opraviti neko nalogo. Tej poti moram slediti in jo še raziskujem. Za zdaj negativne občutke kanaliziram skozi jezo, do same žalosti se še nisem dokopala.