Lahko ji rečete Neža ali Neisha, pravi, da je vseeno, saj je iskrena in njena odrska osebnost ni nekakšen "alter ego", kot ga imajo zvezdnice tipa Lady Gaga ali Beyonce. Slovensko popglasbeno prizorišče je razburkala leta 2005, ko je s svojim albumom, na katerih so danes že zimzelene uspešnice "Planet za zadet" in "Malo tu, malo tam", zaprla usta cinikom, ki so govorili, da v popu ni prostora za kakovost.

Sedem let pozneje še vedno ostaja ena izmed najbolj spoštovanih glasbenic pri nas, saj zadošča merilom strogih glasbenih kritikov, in kar je še pomembnejše za uspeh, njene skladbe so pri srcu tudi ljudem.

O svojem ciljnem občinstvu, o tem, zakaj se v sodobnem času najbolj obrestuje, da svojo glasbo na splet naložiš kar sam, in o svojem prihajajočem projektu z našimi smučarskimi skakalci (skupaj bodo na novo posneli skladbo "Krila" z njenega zadnjega albuma) je spregovorila v intervjuju za MMC.

Pred kratkim si nastopila na jubilejnem koncertu Radia, Dan 202. Kako je bilo?
Dobro, smo naredili svoje. Z veseljem sem se odzvala vabilu nacionalke, saj je fino, da sodelujemo. Je tudi nekakšna zahvala, da se nas na radiu vrti, da predvajajo mojo glasbo.Oni podpirajo nas, mi podpiramo njih.

Ampak za tvojo glasbo se tako ali tako vsesplošno priznava, da je kakovostna, poleg tega pa je še priljubljena. Seveda, da jo vrtijo.
Ravno nacionalni radio in televizija sta tista, ki lahko po svojem sistemu izbirata glasbo, saj mora zadovoljiti merila, na katere komercialnim postajam sploh ni treba pomisliti. Razlog sta kakovost in objektiven pogled do le-te, ne kvantiteta.

Misliš, da se glasba z izjemo vožnje v avtomobilu sploh še posluša na radiu? Ne gre zdaj večina ljudi na YouTube in medmrežne radie ter si naredi lasten izbor?
Mislim, da je radio še vedno močan medij, saj drugače ne bi bilo toliko oglaševalcev tam. Osebno imam radio vedno prižgan, rada poslušam oddaje. Problem je ponoči, takrat ko želi večina postaj zapolniti kvoto s slovensko glasbo in pri tem ni neke zdrave selekcije. Za večino novosti pa zvem prek spleta. Tam je seveda prihodnost. V avtomobilu boš kmalu imel na voljo tisoč svetovnih internetnih radiev. Ko bo človek preklopil na slovenskega, verjemi, da bo želel poslušati dobro slovensko glasbo. Sicer pa smo avtorji v Sloveniji premajhni, da bi živeli od klikov na YouTubu.

Na tvoji spletni strani si lahko glasbo na računalnik naložimo brezplačno. Kako to?
Najbolje je, da sam poskrbiš, da je tvoja glasba dosegljiva na medmrežju v dobri ločljivosti. V vsakem primeru se bo glasba tam znašla, če ne drugega, se bo našel kak "mulc", ki bo skopiral cede in ga naložil gor, po možnosti v najslabši ločljivosti. In potem bodo vsi imeli tiste slabe različice. Zgoščenka kot nosilec zvoka je v zadnjih letih tako ali tako postala stvar promocije. Je pa tako, da v vsej tej digitalizaciji ne smemo pozabiti na starejše generacije. Misliš, da so vsi na tekočem s tem, da vsi klikajo? Mislim, da še vedno obstajajo ljudje, ki si kupijo album in ga spoštujejo, hodijo na koncerte. In jaz njih spoštujem. Vedno dam vse od sebe.

Na Dnevu 202 si nastopila samo z eno pesmijo, tvojim prvim singlom "Planet za zadet". Je zoprno zapustiti oder, ko se ravno malo ogreješ?
Absolutno. Te festivalske kondicije jaz nimam in je ne pogrešam. Sem dolgoprogaš. To, da se pripravljaš in urediš, vse samo za en komad. Najhuje je naenkrat pokazati vse. Na koncertu prvo tretjino prebijam led, ogrevam ozračje, drugo tretjino navezujem 'dialog' s publiko, tretja tretjina je pa čisti "žur". Koncept dneva 202 je bil sicer zelo pogumen in vesela sem, da sem lahko pristavila svoj kamenček v ta glasbeni mozaik.

Tvoja glasba se zdi ustvarjena za velika dvorane, podlaga je pogosto orkestralna, pompozna. Nedavno si imela akustičen koncert v ljubljanskem klubu Zlati zob. Kje se bolje počutiš?
Povsod. V manjši izvedbi je bolj intimno, pristno, pri veliki pa se moraš držati scenarija, ni prostora za improvizacijo. V vsakem primeru dam vse od sebe, kakor bi moral početi vsak profesionalni izvajalec. Ne smeš delati razlik, pa če igraš za dva ali za dvajset tisoč ljudi. Če med nastopom ne potočim niti kaplje potu, potem nisem dala dovolj od sebe. Vedno pojem tako, kot da bo jutri konec sveta.

Kako se počutiš po koncertu? Sproščena in pomirjena, pripravljena za dolg spanec?
Vedno sem utrujena, ne maram dolgih zabav, ki sledijo nastopom. Čeprav je res, da že osnovni bonton veleva, da se moraš malo podružiti z znanci in prijatelji, ki so te prišli poslušat in gledat. Teh srečanj se seveda veselim. Ampak takoj po nastopu si moram vzeti pol ure zase, da se nadiham, preoblečem, umirim, najem, napijem, popravim make up in potem grem dalje...

Ne vem, če sem zasledila kak intervju, kjer te ne bi spraševali za mnenje o slovenski glasbeni sceni, v smislu, kako ni dobra. Je to standardno novinarsko vprašanje, ker iščemo škandalozne izjave ali pa te označujemo za kredibilno in cenimo tvoje mnenje?
Mediji vse izvajalce sprašujejo isto, ne glede na to, ali so dejanski glasbeniki ali pa pojoče "misice". Vabijo jih v iste oddaje in jih obravnavajo kot neko druščino enakovrednih. Zlato merilo je povprečnost. Če želiš pri nas ugajati, ne smeš izstopati, to ni zaželeno. Ampak v odnosu do svojega dela sem brezkompromisna in zato to name ne vpliva. Ko ustvarjam, je to neki čisti izvir, ki prihaja iz mene, in noben mi ne more blizu. Ne bom pustila kar nekomu, da mi zraven bevska, kako moram delati.

Nekako ti uspeva jasno izraziti mnenje, ne da bi pljuvala po drugih.
Publika Wernerja, Saše Lendero, Čukov ali Tanje Žagar me niti ne zanima. In obenem najbrž jaz njih ne zanimam. Ti izvajalci so profesionalci v svoji smeri, in to me čisto nič ne moti. Če se srečamo, so popolnoma korektni, simpatični ljudje. Kako pa delajo ali koliko se jih vrti, to me pa res ne zanima, niti se nimam časa s tem ukvarjati. Ne smemo pozabiti, da je pri nas osemdeset odstotkov države periferija, tako da imajo izvajalci s to ljudsko zabavljaško noto ogromno prostora. Mi, ki se gremo neki urbani pop oziroma indie glasbo, katere inspiracija ni ravno avtohtona, smo v resnici zelo omejeni. Ampak za to smo se svobodno odločili. Pri nas sploh nimamo dobro razdelanih glasbenih kategorij in potem tudi sebe težko profiliraš in se lahko čudno dojemaš. Če nisi v svojem svetu in se s tem preveč ukvarjaš, potem nisi za ta posel. Moraš imeti trdo kožo. Misliš, da če se vidim na prvi strani rumenega časopisa rahlo porejeno, da to pomeni konec kariere, da se jokam? Če imaš vsebino, se ti ni treba sekirati za celofan. Pomembno je, da se dobro počutiš v svoji koži, in to tudi izžarevaš.

O tvojem zasebnem življenju se v rumenem časopisju pravzaprav ne govori dosti. V zadnjem mesecu morda malo več, ker so te spraševali za očeta, ki se je poškodoval v balonarski nesreči.
Ja, s tem je pa tako, da raje dam uradno izjavo, kot pa da mi kdo pride s fotoaparatom skakat na urgenco in me še naprej nadlegujejo. Sploh pa je moja družina občutljiva na te zadeve.

V ljubezensko življenje se pa niti ne vtikajo, kajne?
Itak sem preveč dolgočasen primerek. S tem se niti ne mečem ven, ne bi na primer hodila s fantom pod roko na javne prireditve ali kaj podobnega. Sicer pa poskušam ohranjati to, kar že leta ustvarjam. Neisha je v bistvu blagovna znamka in je z mano nerazdružljiva. Ni razlike med mano v zasebnem življenju in mano na odru. Nimam alter ega. Razmišljam na glas. In čuvam to.

Tudi tvoje najbolj vesele skladbe se zdijo na trenutke malce otožne. Se mi samo zdi?
Morda je žalost pri klenih Slovencih stalno nekje prisotna, se je ne da izbrisati (smeh). Se mi zdi pa absolutno težje ustvariti veselo, poskočno skladbo, lažje je jokati. Najpomembno je, da v glasbi sproščam energijo. Ko delam, sem srečna, vesela in uživam. Ljudje začutijo, če si na odru zato, da bi na hitro zaslužil ali pa zato, ker te je tja nekdo porinil. Lahko narediš nekaj na hitro in postaneš priljubljen, ampak vse to je kratkega veka.

Ko ravno omenjaš instant uspeh, bi sprejela vlogo žirantke v kakšnem televizijskem pevskem šovu talentov?
Ne vem, po mojem sem preveč brez dlake na jeziku.

Super, saj verjetno hočejo ravno takšne.
Mislim, da sem preveč radikalna, to boli. Tudi do svojih učencev sem takšna, ne mislim se ukvarjati z nečim, v čemer nimajo talenta. Raje poiščem, v čem so dobri. Niso vsi za petje, enim na primer bolj leži igranje kitare. So pa ljudje zafrustrirani, saj je njihova želja včasih večja od njih samih. Pridejo in rečejo, da želijo peti kot Beyonce. Po možnosti v roku ene ure. Moraš vedeti, da potrebuješ čas za zorenje, kot dobro vino.

Velikokrat te skušamo pošiljati v tujino, če karikiram. Zdi se, da takoj ko pri nas nekdo združuje kakovost s priljubljenostjo, ga nadlegujemo z vprašanji o uspehu v tujini. Potrebujemo zunanjo potrditev, je to del slovenskega značaja?
Saj jaz sem dosti naredila v tujini, ampak se s tem ne šopirim.

Mislim, da je tujina pri nas bolj šifra za "slavo in denar na Zahodu".
Točno to, samo to. V življenju je za uspeh potrebno, da si ob pravem času na pravem mestu, imeti moraš srečo. Ta trenutek moraš pa tudi prepoznati. Če vse svoje želje in ambicije usmerjaš v to, da boš iz sebe potegnil ven vse, kar hoče ven, ti bo zagotovo uspelo. Jaz sem optimist. Obstaja ogromno talentov, ki bodo vedno ostali doma, tako kot je nešteto lepih deklet, ki jih ne bomo nikoli videli, ker se ne bodo nikoli prijavila ne lepotno tekmovanje. Ljudi lahko na kratki rok osupneš, če sta za tabo primerna produkcija in mašinerija, ampak na dolgi rok se pokaže, kdo dela za to, da bi postal slaven in bogat, ne pa zato, ker je glasba njegova primarna oblika komunikacije.

Ali svojo prihodnost, svoje življenje vidiš v Sloveniji?
Če pride jutri priložnost, grem na letalo in me ni več. Tudi ne poganjam nobenih korenin tukaj. Si ne vzpostavljam nekih zvez, ki bi me tukaj držale. To me ne zanima. Sicer sem zunaj že veliko delala. Dejavna sem v državah nekdanje Jugoslavije, že v prvem letu po izidu sem koncertirala marsikje po Evropi, 'Malo tu, malo tam' je v angleščini umeščen tudi na Bravo hits kompilaciji, plošča je izšla tudi v Koreji. Ampak to so zame kapljice v morje. Če gre nekdo v Avstralijo ali Kanado na povabilo Slovencev in tam razproda koncert, to ni uspeh v tujini, ker je to stvar diaspore. Če igram na ladji, ne pomeni, da v enem tednu igram v šestih državah. Si pa v življenju dopuščam možnost za spremembe, to me zanima. Sicer pa tudi Slovenija ponuja ogromno, samo odkriti moraš priložnosti.

Nov album izdaš nekje na dve, tri leta. Počasi prihaja čas za to, kajne? Krila so izšla leta 2010. Kako kaže?
Verjetno naslednje leto, ampak se mi ne mudi. Se pa vsakih nekaj let spodobi izdati novo ploščo, že zato, ker se ti v vsem času nabere ogromno gradiva, saj si ves čas kreativen. V kratkem bom izdala še eno skladbo z zadnjega albuma, Krila, ki bo tudi himna naših "orlov" – slovenske reprezentance v smučarskih skokih. Tako, da bo promocija drugače zastavljena, ne klasično, z videospotom in s promocijo. Ker to vsi delajo in vsi izvajalci pri nas dobijo enako stopnjo pozornosti. Zato, kot sem že rekla, ne maram teh oddaj, kjer se nas vse meče v isti koš in se nas sprašuje, od kdaj smo si želeli delati glasbo. Te stvari so mi bedne. Seveda se želiš pogovarjati o stvareh, o katerih si razgledan, a to še ne pomeni, da vztrajam pri pogovoru o glasbi. O njej govoriti je v bistvu "šit". Hrana se je, vino se pije, glasba se posluša. Govoriti, analizirati in secirati, to se mi zdi destruktivno. Ker v resnici nisem niti po taki poti prišla do rezultata. V sebi imam vrelec, ki meče iz sebe, hkrati pa sem poskrbela, da sem se izobrazila v smeri svojega talenta. Uživam pa v vsem, kar svet prinese. Rada imam, kako dober glas seže v deveto vas, da dobra glasba sproža prijetne občutke.