V številnih krajih se bodo na predvečer godovanja zvrstili sprevodi prepoznavnega škofa, ki bo s svojimi spremljevalci parklji in angelčki prišel med otroke in jim razdelil sladkarije. Miklavževanja pripravljajo tudi v nekaterih trgovskih središčih.

Ponoči nato sv. Miklavž otrokom v krožnikih, peharjih ali nogavicah, ki mu jih otroci nastavijo zvečer, pusti darove, tistim malo manj pridnim pa prinese šibo.

Sv. Miklavž je bil na slovenskem narodnostnem območju do 2. svetovne vojne edini obdarovalec. Na predvečer njegovega godu so po izročilu predvsem v podeželskem okolju na območju Alp in osrednje Slovenije znani Miklavževi obhodi. Skupina fantov, med katerimi eden predstavlja sv. Miklavža, preostali pa peklenščke oziroma parklje v kožuhih, hodi od hiše do hiše. Miklavž obdaruje otroke v hiši z orehi ali jabolki, parklji pa zunaj rožljajo z verigami.

Miklavž se je moral po 2. svetovni vojni vsaj v javnosti umakniti dedku Mrazu, ki so ga takrat uvedli po sovjetskem vzoru deda Moroza. Po osamosvojitvi Slovenije pa je znova dobival vse večji pomen tudi v javnem prostoru.

Sv. Miklavž oz. Nikolaj iz Mire je bil škof iz Male Azije, ki je umrl v prvi polovici 4. stoletja. Prihajal je iz premožne družine, pozneje pa naj bi premoženje razdelil med reveže, sam pa se zavezal duhovništvu. Kmalu po smrti (okrog leta 350) so ga ljudje zaradi njegove dobrodelnosti začeli častiti kot svetnika, sloves dobrodelnega Miklavža pa se je do 12. stoletja razširil po celotnem območju krščanstva, tako vzhodnega kot zahodnega.

Običaj miklavževanja se je pojavil šele pozneje in se v 19. stoletju razširil tudi v naše kraje.

V Sloveniji je Miklavž eden bolj prepoznavnih in priljubljenih svetnikov, posvečenih mu je tudi največ cerkva med svetniki (več jih je posvečenih le Mariji), vključno s tremi stolnicami, in sicer v Ljubljani, Murski Soboti in Novem mestu.