Kljub nastopanju v Italiji, Rusiji in Hrvaški, še vedno trdi, da je najlepše doma. "Kar se tiče kvalitete življenja, je bila definitivno Italija daleč pred vsemi: od podnebja do hrane. Kar se tiče dobrega počutja in uspehov v karieri, so Rusi daleč pred vsemi," se je spominjal za MMC.

Zdaj ga predvsem vodi želja po obstanku v Novem mestu, kjer se je zanj tudi vse dobro začelo in kjer svojo košarkarsko znanje izkazujeta že tudi njegova starejša sinova.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Matjaž, lahko rečemo, da ste zdaj na daljšem odmoru ali na začetku vaše košarkarske "upokojitve"?
Definitivno je to podaljšan odmor. Zelo verjetno pa je to tudi začetek košarkarske upokojitve. Obračanje novega lista v karieri.

Sami ste velikokrat poudarili, da je najlepše doma. Ampak od vseh držav - Italije, Hrvaške in Rusije - kje ste se počutili najbolj domače?
Težko je reči. Vsaka je bila po svoje zanimiva. Vsaka je imela svoje prednosti in slabosti. Kar se tiče kvalitete življenja, je bila definitivno Italija daleč pred vsemi: od podnebja do hrane. Kar se tiče dobrega počutja in uspehov v karieri, so Rusi daleč pred vsemi. Nekako bi se pa še naprej rad držal tega pravila, povsod je lepo, doma pa je najlepše.

Če ostaneva pri Rusiji, kako daleč je primerjava življenja košarkarja CSKA-ja od življenja, ki ga prikazujejo mediji o košarkarjih v Ligi NBA?
Dokler ti upravičuješ svojo vlogo v ekipi in pogodbo, ki jo imaš, te nosijo po rokah. Potem pa, ko jim ti ne moreš več ponuditi tistega, kar so oni plačali oziroma si zamislili, vse skupaj postane težava. Klub je konec koncev najbolje organiziran v Evropi. Eden najboljših v vseh pogledih. Takšnega lagodnega klubskega življenja - od potovanj, treningov, namestitve in vseh drugih uslug, ki gredo tu zraven - mislim, da ne nudi noben evropski klub.

Odnosi med košarkarji ostajajo le na profesionalni ravni?
Odnosi do dokaj sproščeni. Res pa je, da smo se zunaj košarkarskih dvoran zelo malo družili, ker smo imeli zelo malo časa takrat. Še posebej zame in preostale, ki smo imeli družine, sta bili tisti dve prosti uri ali prosti dan, zlata vreden v krogu svojih družin.

Kako ste se privadili na Rusijo?
Zame je bila velika življenjska izkušnja. Navezal sem stike in prijateljstva, ki jih ne bom nikoli pozabil in mi bodo vedno koristila. Otroci so hodili v angleško šolo in tekoče govorijo angleško. S tem so si tudi oni razširili obzorja. Tako da je bil en velik plus za vse.

Kaj pa ruščina?
Ruščino obvladam dokaj tekoče. Tam od 70 do 80 odstotno jo razumem. Nisem se je učil, sproti sem usvajal besede.

Vaša starejša sinova že dosegata vidnejše dosežke v košarki. Pred poletjem sta postala z ekipo novomeške Osnovne šole Grm področna prvaka Dolenjske v pionirskem festivalu. Sami ste tudi začeli prav v ekipi Osnovne šole Grm. Ali boste svoje sinove usmerjali le v košarko?
Za zdaj je prezgodaj, da bi o tem govoril. Vsekakor bom pa zelo vesel, če bodo otroci sledili očetovim stopinjam. Ampak do tega je še daleč. Ne bom jih silil v to. Sam bi bil zelo vesel, če se bi kateri izmed treh sinov ukvarjal z nečim, kar ni košarka (smeh), da bi imeli novo dimenzijo v družini.

Ostaja delovanje v Novem mestu oz. želja po funkcionarskem mestu v košarkarskem klubu Krka še vedno vaš cilj?
Za zdaj je polna orientacija tako v poslovnem kot družinskem življenju usmerjena v Novo mesto. Odpirajo se tudi druge zadeve, o katerih še ne bi govoril. Je pa seveda velika želja, ker sem otrok novomeške Krke, da bi tam nadaljeval svojo športno oziroma košarkarsko pot.

V superfinalu državnega prvenstva je Krka premagala Olimpijo. Kakšna je vaša napoved za Krko v tej sezoni?
Verjamem, da bo na koncu spet boj med Krko in Olimpijo za državnega prvaka. Olimpija dobro funkcionira. Dobre predstave so pokazali v Evroligi, zdaj pa je prisoten ta večni strah, ali jim bo uspelo obdržati ta tempo do konca sezone v tej zasedbi ali bodo znova finančne težave krojile njihovo usodo.

Štirinajst let pa mineva od uspeha, ko ste s košarkarsko reprezentanco do 22 let na evropskem prvenstvu skoraj zmagali na Siciliji ...
... skoraj zmagali, ja (smeh).

Kolikokrat pomislite še na to obdobje?
Bilo je prelepo. Pika na i že tako obetavne in perspektivne kariere. Tista srebrna medalja mi še danes veliko pomeni. Na žalost pa se je že tam začela tista črna stran športa: tam sem si prvič poškodoval hrbet. Do prvih resnejših težav je prišlo na tistem evropskem prvenstvu. V odločilnih bojih sploh nisem mogel pomagati. Mogoče, če bi bil zdrav, bi imeli več možnosti za žlahtnejšo medaljo na koncu. Ampak moj nastop tam je bila dobra napoved za vse, kar je pozneje sledilo v moji karieri.

Pred tedni se je zgodila zanimiva zmaga v državnem prvenstvu. Saša Dončič v vlogi trenerja LTH Castings Mercator je premagal svojega nekdanjega trenerja Zmaga Sagadina, sicer trenerja domžalskega Heliosa. Koga od vaši nekdanjih trenerjev pa bi vi na primer želeli premagati, če bi bili na položaju trenerja?
V glavi premagati veliko ikono tvojega poklica, je vedno lepo. Teoretično bi bila lepa zmaga proti Zmagu Sagadinu - velikanu slovenske košarke ali pa Juretu Zdovcu. Nekaj posebnega bi bilo premagati Ettoreja Messino. Da ne govorim o Jasminu Repeši in Željku Obradoviću, ki bi bila res pika na i.

Pa vas kaj vleče v trenerske vode?
Za zdaj nimam nobene želje, da bi se ukvarjal s tem. Verjamem, da je trenerska služba še bolj stresna kot igranje košarke. Ker se trener nikoli ne izklopi, igralec pa se. Med treningi lahko ne misli na košarko, trener pa mora ves čas analizirati tekme, nasprotnike itd. Tako da je še bolj vpet v te zadeve.