Oglas
Gledališka igralka Barica Blenkuš je ustanoviteljica prve zasebne dramske šole v Sloveniji in konzultantskega podjetja Svetilnik. Po študiju dramske igre v Parizu je 20 let delala kot pedagog dramske igre, improvizacij ter tehnike diha in glasu.
Vmes je pridobila dodatna znanja s področja medosebne komunikacije, psihologije, psihoterapije in "stress managementa", večinoma v Angliji in na Nizozemskem.
Zadnja leta dela kot "executive coach" (motivacijski trener) in "organisation consultant" (svetovalec pri organizaciji dela) največ z lastniki podjetij, člani uprav in prvim nivojem vodij.
Barica, že 20 let vodite igralsko šolo. Kako pogosto naletite na kakšnega pravega talenta?
Vprašanje, kaj je to pravi talent. Zame so vsi zanimivi, ki obiskujejo našo šolo, ker so se toliko opogumili, da raziščejo to sfero. Mislim, da je vprašanje talenta bistveno šele takrat, ko nekdo želi postati poklicni igralec. Prej pa se mi zdi, da se da vseh drugih veščin priučiti.
Kolikšen del igralca torej sestavlja talent in koliko trdo delo oz. učenje?
Rekla bi 80 odstotkov trdo delo in le 20 odstotkov, morda celo 15, sam talent.
Kaj se mora igralec nujno najprej naučiti? Kaj je tista osnova?
Mislim, da je osnova, da se naučiš, kako se sprostiš, ker šele iz sproščenega stanja se rojevajo dobre stvari. Osnovno je tudi pravilno dihanje, občutek za soigralca na odru, občutek za sam prostor ... To je osnova. Takoj za tem pa pride na vrsto govor.
Na vaši spletni strani lahko preberemo, da vabite v igralsko šolo vse, ki so stari od šest do 100 let. Se pravi, ni nikoli prepozno za učenje igralstva?
Ne, nikoli ni prepozno. Osebno si želim, da bi imeli čim prej kako skupino za starejše od 60 let. Glavno je imeti neko željo, potrebo, veselje, ostalo že raziščemo skozi delo. Koliko si kdo želi in kaj si kdo želi.
Ampak najbrž je težje učiti igralstva oz. sproščenega nastopanja starejše kot mlajše?
Ne bi rekla, da težje, a pristop mora biti precej drugačen. Denimo, sedemletnika vpeljemo v dramsko igro precej skozi otroško igro, medtem ko imamo pri starejših drug pristop. Ne bi rekla, da potrebuješ dlje, potrebuješ le drug pristop.
Kako pa poteka učenje igralstva?
Gre za kompleksen proces, kjer se povezujejo tehnike sproščanja, tehnike, da se zavedamo tega, kaj na odru sploh počnemo ... potem pa je tu še osebni material posameznika - njegove dogodivščine, izkušnje, kreativnost ... tako da počasi ta igralski inštrument uglašujemo. Gre za nek trening.
Pred leti smo vas lahko občudovali v nanizanki TV Dober dan, od takrat pa se zdi, da niste več tako pogosto na televiziji. Ste se posvetili kakšni drugi obliki igralstva ali ste povsem predani poučevanju?
Ne, jaz sem se takrat zavesto odločila, da vsaj dve leti ne bom več igrala, ker smo bili takrat zelo obremenjeni in izpostavljeni. Jaz imam dva poklica - imam tudi svojo svetovalno prakso Svetilnik, kjer delam kot coach (trener), kot life coach (življenjski trener, op. a.) - to je moja glavna dejavnost in jaz v njej zelo uživam, dramsko šolo vodim z velik veseljem, poučujem pa igre že dolgo ne več, imam pa tam zelo dobro ekipo pedagogov, igralcev, režiserjev itd., ki to zelo dobro poučujejo.
Kako pa to, da ne poučujete več? Vam je vzelo preveč časa?
Prvih sedem, osem let sem poučevala zelo pogosto - tudi po šestkrat na teden in po eni strani sem se kot pedagog zelo razvila, po drugi strani pa sem si baterije zelo spraznila in takrat sem se ustavila, misleč, da bo ta odmor trajal leto, dve, potem pa so preprosto prišle druge stvari: magisterij v Angliji, TV Dober dan ... in želja po poučevanju ni bila več tako močna.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje