Nič se ni spremenilo, vsako leto se ponavlja to, kar se je v prejšnjem izkazalo za uspešno. To je najbolj neoriginalno početje predvsem tistih držav, ki mrzlično iščejo recept, kako na Eurosongu vendarle enkrat uspeti.

Nič čudnega, da so v Helsinkih organizatorji kar sami angažirali podjetje, ki naj bi poskrbelo za vse te ognjemete na odru. Tudi za Lordi se je zdelo, da sploh ne funkcionirajo brez vsega tega pokanja in dima. Lani so uprizorili na odru pravo ognjeno orgijo. Letos je vsaj 14 izvajalcev najavilo piromanske trike na odru, skupaj z ognjemetom ob odprtju in koncu v finalu jih bo že 16! Zdi se, da bo po novem to še ena manija na Eurosongu, tako kot pred leti megaventilatorji. Nobena ni stala sredi viharja tako kot leta 1991 švedska pevka Carola in s pesmijo Fangad av en stormvind komaj, komaj zmagala. V Atenah jo je že odpihnilo daleč nazaj.

Vseeno velja poudariti: Eurosong še zdaleč ni na mejah svojih zmožnosti. Čakamo, da se nekdo končno uresniči tako pevsko kot letalsko, obešen na najlonsko nitko, ki je kamere ne zaznajo. Voditelji prireditve so to že okusili v lanskem letu. In na koncu bomo tako ali tako spet rekli: vse, kar šteje na Eurosongu, je še vedno glasba. To je potem bila tudi tista razlika med Hard Rock Hallelujah in ostalimi ... (se nadaljuje)

Mojca Mavec