Robert Petan se je ekipi satirične oddaje Kaj dogaja? pridružil lani. Na zemljevid ljudi, ki jo ustvarjajo, je prišel s svojo pesmijo Rad te volim, ki jo je napisal v času referenduma o RTV. Od takrat pa nastopa v Malih terasah, ima tudi redne rubrike.

"V ekipi, ki je noro dobra, predana in jo izredno spoštujem, sem absolutno najslabši igralec, a poskušam to nadomestiti z različnimi pesmimi," je za MMC povedal kantavtor, ki je predvsem hvaležen, da se lahko pri ustvarjanju vsebin odločajo sami, nihče jih ne omejuje. Obenem je poudaril, da je krajši predah od ustvarjanja oddaje, ki se sicer že kmalu vrača na televizijske zaslone, toplo dobrodošel.

30-letnik, ki rad pove, kaj si misli, poleg tega prav tako piše svoj glasbeni material, ustvarja za druge izvajalce, igra na porokah in se loti pesmi po naročilu. Za MMC je spregovoril tudi o tem, kakšno tremo je imel pred prvim kantavtorskim nastopom, kako se zarečenega kruha največ poje, kako je v osnovi šoli veljal za fanta, s katerim se je bilo najlepše raziti, o sovražnih sporočilih, kako je komedija tragedija plus čas, o zbiranju instrumentov, nezanesljivosti navdiha, fluidnosti svojega dela, kako v glasbi ni pravil in kako se rad igra, kjer ni pravil ter kako je ekipa Kaj dogaja? muzikalna.

Glasba vas je nekako spremljala že od malega – predvsem zaradi očeta, ki je glasbenik, ste bili obkroženi z instrumenti, tudi če so bile sprva to igrače. V glasbeni šoli ste se učili igrati kitaro, vešči ste še drugih glasbil. Poleg bobnov naj bi vam bila pri srcu predvsem baskitara. Zakaj?
Zdi se mi, da je največja hrbtenica glasbe. Vkomponira poudarke, določi, kje je boben, s katerim morata biti usklajena, obenem pa da melodično informacijo, kam gre melodija. Če razumeš baskitaro, razumeš vse ostalo. Z njo tudi potrebuješ najmanj ljudi, največ lahko narediš sam, oziroma če si sam, najdlje lahko igraš prav baskitaro, ker imaš vse pokrito. Všeč mi je tudi zato, ker zaradi nizke frekvence res čutiš njene vibracije.

Bi še kateri instrument želeli znati igrati bolje?
Da. Zelo rad bi znal bolje igrati klavir, saj se mi ta zdi osnova, iz katere lahko izhajaš, podobno, kot je v športu atletika. Trenutno ga znam toliko, da lahko človeku, ki ga res zna igrati, povem, kaj hočem. Vseeno se mi zdi dobro začeti z učenjem instrumenta, kot je kitara, violina ali pihala, saj je ton veliko težje spraviti ven. Ko si otrok, te “drilajo” toliko časa, da to osvojiš. Tista leta učenja ti hitreje minejo, ko si mlajši, kot pa če se začneš učiti kasneje in zaradi prvotnega neuspeha hitro obupaš. Zato mi ni žal, da sem se odločil za kitaro. Klavir lahko osvojiš tudi v poznejših obdobjih, bistveno hitreje, tudi če začneš iz ničle. Le voljo in delovne navade je treba imeti.

Dejali ste, da ste na srednji šoli imeli več instrumentov kot pozitivnih ocen, kdaj ste se iz zagat spravili prav s pisanjem pesmi, tudi sonetnih vencev. Imate najljubši spomin iz srednješolskih let v Novem mestu, ki ste jih oklicali za najsrečnejša leta svojega življenja?
Še enkrat bi takoj šel na srednjo šolo. V nasprotju z osnovno šolo, kjer se začnejo neke igre moči in vzpostavljanje družbenega reda, se v srednji šoli že nekako odcepiš, greš v svojo smer. Imel sem veliko srečo, da so mi na srednji šoli, kjer sem se izobraževal za medijskega tehnika, prišli naproti. Za oceno sem lahko delal veliko stvari, izposojal sem si lahko opremo ... Eden izmed zelo ljubih spominov je, ko smo šli na izmenjavo na Gran Canario za tri dni. Bilo je cenovno ugodno, dovolj so nam zaupali, da so nas pustili same, bil sem s prijatelji, pa še lahko sem naredil video, ki je povzel dogajanje.

S Perico Jerkovićem sta skupaj ustvarila tudi Zbogom, korona, mi gremo na dopust, igrali ste v simfoničnem orkestru in pop zasedbah. Kaj vam je dalo sodelovanje pri različnih projektih?
Dalo mi je seveda kilometrino nastopanja, dragoceneje pa se mi zdi to, da kadar koli sodeluješ s komer koli, se s temi ljudmi prej povežeš. Iz izkušenj namreč veš, kako na primer deluje orkester, kako razmišljajo različni glasbeniki, koliko časa bodo potrebovali tonski mojstri in lučkarji ... In ker veš, iz česa izhajajo, se tako prej najdeš, hitreje te sprejmejo medse in posledično lahko z njimi veliko bolje sodeluješ. Daš jim vedeti, da smo vsi v istem čolnu in hočemo zadostiti občinstvu ter ga zabavati.

Glasbeno sodelujete tudi s svojo partnerico Majo Weiss, prav tako ste ustvarjali za druge glasbenike, za Ano Hrastovšek ste napisali tudi pesem za Popevko in Melodije morja in sonca. Dejali ste, da je zase lažje pisati, ker po domače nimaš kaj zgrešiti. Torej kako je drugače pisati zase in za druge?
Zelo imam namreč rad lepe, melodične pesmi. Ustvarjanje za druge je zame užitek, eden izmed mojih “ventilov”, ki ga osebno s tem vokalom, ki ga imam, ne morem izživeti. Pravim, da sam kompenziram z veliko besedila (smeh). Vem, da jo lahko odnesem s celo kožo, tudi če se butasto pošalim. Če pa dam nekomu drugemu to peti, pa morda tega ne bo pravilno povedal in ne bo razumljen. Obenem ima vsak neko svojo zgodbo, tako pa se vprašaš, koliko si lahko dovoliš. V stvari, ki jih delam, dam veliko sebe, vanje poskušam vpeljati tudi svoje nazore, kar pa ni vedno najbolje. Nekaterim izvajalcem je to všeč, drugim pa ne.

Kako je sicer ustvarjati z ljubljeno osebo?
Zagotovo je težje delati z nekom, ki ti je tako blizu – res ni nobenega pretvarjanja, filtra. Nekoč sem delal s pevko, za katero sem vedel, da ima težave s fantom in odločil sem se, da bom v njenem imenu napisal pesem o razhodu, zlomljenem srcu – ves čas sem imel pred očmi njega. Česa takega ne morem narediti, če sodelujem z ljubljeno osebo, čeprav je treba ločiti umetnost od umetnika. Ker sem nor na počasne in nežne pesmi, ki pa so običajno žalostne, bi rad pisal pesmi o zlomljenem srcu, čeprav ga sam ne izkušam. Če Maji odigram, se ona razjoče, potem pa me na primer vpraša, kaj je narobe, ali se razhajava. Čeprav je dejansko vse v redu. (smeh).

Z Majo ste tudi v poročni skupini. Dejali ste, da je s tem veliko dela, redko kdo naj bi se tovrstnih projektov lotil, vseeno pa naj bi bilo zabavno. Kaj so dobre ali slabe strani tega posla?
Z Majo delava predvsem civilne in cerkvene obrede, kar vseeno vzame cel dan. Midva si to narediva kot zmenek – greš nekam, piješ zelo dobra vina, ješ dobro hrano, delaš to, kar imaš rad, spoznavaš nove ljudi in doživljaš lepe stvari. To dojemava kot kakovostno preživet skupen čas in zdi se mi, da zveza prek tega dobiva neko dodano vrednost, ki je mogoče ne bi imela, če ne bi delala skupaj in se ne bi nič videla. To mi je fantastično.

Sicer sva tudi znotraj osem- oziroma devetčlanske zasedbe za večerne poročne zabave. V tem primeru gre za popoln hedonizem – greš žurat s prijatelji, s tem da lahko večinoma igraš pesmi, ki so ti všeč. To je zame najljubša različica zabavanja, obenem pa si del zelo pomembnega dneva nekoga. Obdal sem se s skupino, v kateri so v prvi vrsti moji dobri prijatelji, obenem pa imam še to srečo, da so vsi odlični glasbeniki. Ker nas je več, denarji niso veliki, če pa bi nas bilo manj, glasba ne bi niti približno zvenela tako dobro. Res je, da bi se ti to delo hitro lahko zamerilo, če bi šel samo po denar, to delam, ker mi je všeč, je moj “passion project”.

Izdali ste sicer tudi svoj album Ni za konja dirka, ni za srečne raj in se predstavili na Izštekanih. Kako je bilo priti bolj iz ozadja v ospredje kot frontman?
Več časa sem že nastopal z drugimi glasbeniki, kjer sem bil v ozadju z akustično kitaro, in takrat nisem imel težav s tremo. Potem pa prideš na to, da želiš povedati nekaj svojega in spet začenjaš od začetka. Tvoje telo je popolnoma podjarmljeno temu, da si živčen, ne ješ več dni pred nastopom ... Mislim, da sem pred svojim prvim kantavtorskim nastopom, za katerega so ljudje dejansko plačali vstopnico, imel prvi panični napad. Velik pritisk mi je predstavljalo dejstvo, da so ljudje dejansko dali denar za to, da pridejo poslušat, kaj si mislim. Pesmi ni težko napisati, nekaj drugega pa je imeti uro in pol dolg nastop, na katerem moraš vse znati na pamet. Če res ni nujno, sam nisem pristaš tablic, tudi od skupine zahtevam, da vedo besedila in akorde na pamet. Pomembno je namreč, da si z ljudmi. Še vedno sem zelo živčen pred nastopi in ni mi lahko iti nanje. Ampak čim stopim prvič na oder in pred ljudi, se prepustim trenutku.

Če se ne motim, vas čaka tudi nov album?
Počasi bo. Nekaj je pesmi, ki jih nisem dal na prejšnji album, nekaj sem jih naredil na novo. Trenutno imam “na zalogi” okoli osem pesmi. Zdi se mi, da sem ljudem dolžen dati tudi humorne pesmi in skeče, ki so bili na prejšnjem albumu zelo priljubljeni, a trenutno je oddaja Kaj dogaja? prevzela ogromen del tega. Tam je trenutno moj “odvod” smešnih skladb, idej, ki jih lahko dam v oddajo, ne želim porabiti zase. Zato me bolj vesele pesmi za album še čakajo.

Lani ste nastopili na Lentu, pred kratkim ste imeli samostojen koncert v SiTi teatru. Kako je, ko pesmi zaživijo v živo in dobijo še odziv občinstva?
Še vedno se mi zdi neresnično, da ljudje pojejo moja besedila, tega se ne morem navaditi. Tuje mi je, a na dober način. Moji poslušalci, so zelo nišni in me zares podpirajo. Ko pridejo na koncerte, so uro in pol tiho, kar ni samoumevno. Ljudje pridejo poslušat besedila, gre za material, s katerim moraš biti z glavo pri stvari, ni “pevski presežek”, ob katerem bi lahko prepeval. Z mano so od prvega tona do zadnjega bisa. Za to sem izredno hvaležen, rad imam svoje občinstvo.

V svojih besedilih ste iskreni, hudomušni, zabavni. Je to, da prek glasbe sporočate kritike, svoj odnos do sveta in pomembna sporočila, za vas pomembno?
Imam premočno potrebo po tem, da delim to, kar si mislim, kar pa se mi zdi, da je podobno: “Veš, kaj bi ti moral?” Prva plošča je bila narejena na način: “Jaz si to mislim in vi bi si tudi morali to misliti.” To se mi zdi, da ni v redu položaj – bolj, kot si specifičen v svojih mišljenjih in kritikah, bolj te to tepe, zarečenega kruha se največ poje. Bolj poskušam imeti ta koncept, pristop, da so vrata odprta, da smo odprti za vse.

Dejali ste, da ko imate težave z nekom in se z njim nočete soočiti, to poveste s pesmijo. Je vam tudi ljubše, da vam nekdo neposredno nekaj pove prek pesmi ali na humoren način?
Ne, če te kaj moti, obdrži to zase (smeh). Noben ne mara slišati slabih stvari, je pa res, da nisem zamerljive vrste človeka. V osnovni šoli sem veljal kot fant, s katerim se je bilo najlepše raziti. Vedno sem bil razumevajoč, morda sem celo dal nasvet, kdo bi bil bolj primeren (smeh). Čeprav sem pričakoval, da bom dobil kakšna sovražna sporočila – predvsem, ko prideš na televizijo, je to neizogibno – nisem vedel, da se to lahko zgodi že tako zgodaj. Veliko ljudi mi že piše kritike osebno, tudi na roke, in lahko so zelo nesramni. Nekaterim je kaplja čez rob že to, da je nekdo samo na televiziji. Veliko ljudi, ki prejemajo tovrstne stvari, o tem ne govori, a se dogaja pogosto. Seveda gre kdaj tudi za pohvale, a teh se seveda ne spomniš tako dobro. Moraš pač preživeti.

Je kombinacija humorja in kritike, uokvirjene v glasbo, nekakšen obrambni mehanizem?
Bolj kot obrambni mehanizem se mi zdi, da je zdravo, da daš ven, kar si misliš. Nekateri kričijo, drugi tepejo, meni je najbližje to. Jimmy Carr je rekel, da bi moral vsakega komika – pa se nimam za komika – vprašati, kdo v tvoji družini je bil bolan. Nekaj se je namreč zgodilo v otroštvu, da si ti moral igrati klovna in dvigniti razpoloženje. Pri meni zagotovo del tega predstavlja to, je pa res, da sem vedno, odkar vem zase, rad stvari obrnil na smeh. Je bilo pa to vedno v kombinaciji s tem, da sem od nekdaj rad imel nadzor glede določenih zadev – obstajajo posnetki, ko smo bili majhni in smo s sosedi peli Ringaraja in sem po prvi kitici vse ustavil in določil, kdaj, kdo, kaj, kako zapoje. Ta moment je še zmeraj prisoten.

Velikokrat trdite, da bolj deklamirate kot pojete, dejali ste, da se je zdravo šaliti na svoj račun. Zakaj?
Obstaja rek, da je komedija tragedija plus čas. V življenju se lahko zgodijo nepričakovani zapleti, ki jih ne moreš razumeti ali jih racionalno pojasniti, ne moreš si jih opravičiti na drugačen način, kot da se nasmejiš samemu sebi. To je nujno. Brez tega, da se delaš norca iz sebe in se nasmejiš, te samo zelo boli.

Leta 2019 ste dobili zlato kanto od občinstva in strokovne žirije na slovenskem kantavtorskem festivalu Kantfest, kjer sta bila v žiriji tudi Adi Smolar in Jani Kovačič. Kaj vam je pomenila ta potrditev stroke in ljudi?
S strani stroke mi je takrat pomenilo veliko. Sem se pa kasneje pogovarjal z Adijem, ki mi je dejal: “Glej, tam si zmagal, kar pomeni, da si samo pokazal kakovost.” To je bila torej zame vstopnica, da si lahko rečem kantavtor in s tem nadaljujem. Od občinstva mi je pa največ pomenilo zato, ker se mi zdi veliko zahtevati od ljudi, ki me ne poznajo, da me poslušajo. To namreč ni za vsakega. Da mi prisluhnejo neznanci, je zame še vedno neverjetno, takrat se je to začelo.

Radi si zavrtite slovenske in druge kantavtorje – všeč vam je tudi Đorđe Balašević. Se vas to dotakne?
Iztok Mlakar v pesmi En glaž vina mi dej pravi: “Ma hodi, hodi, si že najdeš kej boljšga, svet se ne bo podrov od tebe, in če ni blo hujšga, ni nobeden še umrou. Ma hodi, hodi, an bog stoj ti ob strani, preveč rad sem te mel, da bi ti reku ostani, ma da bi vsaj jokat znou.” To je tako slovensko, ujame bit slovenskega moškega – ko bi vsaj znal jokati, ampak ne znaš in ostaneš hladen. Nekatere zadeve se te res dotaknejo in Iztok dojema neke slovenske pojave bolj internega duha. Balašević je pa živel sredi vojne, ko so se ljudje odločili delati veliko hujše stvari in tako velike pojave je znal secirati na to, kaj ti v bistvu v srcu res misliš, da je prav, ampak greš proti temu. Take stvari je noro poslušati.

Zaznamoval naj bi vas tudi John Mayer s svojo pesmijo You’re Gonna Live Forever In Me, poleti ste v poslušanje na Kulturnicah predlagali Thea Katzmana, člana funk skupine Vulfpecka, ki naj bi dokazal, kako moški čustvujejo – dejali ste, da na svetu ni samo Taylor Swift. Kako pa ste z njo?
Prebral sem odličen članek, ki pojasni to, kako Taylor pusti ženskam, da so punce – da izživijo to, ko imajo krtačo za mikrofon, so malce zapeljive eno sekundo, drugo pa se že huronsko smejijo, ker je nekaj tako smešno. Obenem poje o odnosih, ki niso povezani samo s partnerji in strtimi srci, ampak tudi o prijateljicah, ki ti nož zarijejo v hrbet, o okolju, ki zna prizadeti, o stvareh, ki lahko osebo zaznamujejo. Kot sem se pogovarjal z Majo, naj bi lepo pela za ženske. Kar se tiče Taylor Swift – sem popoln oboževalec. Obenem pa sta mi zelo všeč tudi Mayer in Katzman. Lahko se namreč zgodi, da je glasba zelo dobra in poslušljiva, pa je besedilo slabo ali pa v nasprotnem primeru besedilo bolj izstopa. Pri njima tega ni. Besedilo pri njima ne zaostaja za glasbo ali obratno.

Kaj si trenutno najraje zavrtite?
Hrvaškega raperja Vojka V, ki je pravkar izdal drugo ploščo. Oba albuma sta nora. Prav tako pa je duo Daft Pank nedavno ponovno izdal album Random Access Memories, a tokrat sta iz pesmi odstranila bobne. Te sem sicer dobil za 30. rojstni dan, tako da jih zdaj zraven igram kar sam.

Je za vas studio kot neka igralnica, v kateri se igrate z besedili in melodijami?
Zagotovo. Studio mi je ljub prostor, v njem lahko preživim veliko časa. Vsi instrumenti so dejansko igrače. Za darila večinoma dobivam instrumente, letos so mi celo kupili teremin in bobne. Res se lahko pohvalim z bogato zbirko instrumentov. Ko sem prebral, da Will Ferrel zbira ptiče in ima dragoceno zbirko ptic, sem dolgo časa iskal, kaj bi zbiral. Razmišljal sem, ali bi zbiral ure, pa sem ugotovil, da je to predrago. Nekaj časa sem zbiral stole. Na koncu sem ugotovil, da pravzaprav zbiram inštrumente – ti me navdihujejo, kjer koli je instrument v prostoru, tja grem. Grem v vsako glasbeno trgovino, ko imam preveč časa, si kupim različne dodatke ... Res sem obseden s tem. Čeprav gre zanje veliko denarja, se ta vrne, saj z inštrumenti vedno lahko nekaj narediš.

Obenem se ukvarjate tudi s tem, da pišete pesmi po naročilu, prav to vam omogoča raziskovanje raznovrstnih žanrov. Počakate na navdih ali se pesmi lotite tako, da se usedete in delate?
Včasih seveda pride navdih, ki si ga zapišeš – te pesmi res čutiš. A to je morda 10 odstotkov skladb, ki jih naredim, 90 odstotkov jih naredim po principu: “To hočem in moram narediti in bom naredil.” To pomeni, da se usedem in najprej nekaj ur pišem besedilo, nato pa še več ur delam glasbo. Čakati na navdih je namreč zelo nezanesljivo, predvsem, če mora biti pesem, ki jo nekdo naroči, narejena do določenega dneva.

Če povzamemo – pravite, da ste glasbenik po duši, ki se znajde v raznolikih situacijah. Kaj je tako dobro pri tem, da ste glasbenik? Je to življenje vseeno izziv?
Je izziv. Vsak človek potrebuje neko stopnjo rutine, ampak ta te lahko tudi malce “ubije”. Dnevno se opominjam, kakšna sreča je, da se lahko iz tedna v teden lotevam različnih stvari – pesmi z različnimi instrumenti, ki so lahko smešne ali pa ne, za rojstne dneve, za oglase ... Všeč mi je, da je moje delo zelo fluidno glede tega, kdaj in kaj boš delal, čeprav imaš kdaj lahko gnečo s projekti. Na koncu ti je izdelek dejansko všeč, vsaj dan, dva ali tri. Potem se ti pa zdi, da je zanič in se lotiš nečesa drugega, ki bo spet dobro. Prav tako mi je všeč ta svoboda, da v glasbi kot obliki umetnosti ničesar ne moreš narediti narobe. Ni pravila, kako narediti pesem in nihče ne bo v težavah, če ne bo dobra. Vse je dovoljeno, pomembno je, da je tebi všeč to, kar ustvariš. Zelo rad se igram, kjer ni pravil. Dobro, izjema so poroke, RTV in pesmi po naročilu, v kateri lahko nekoga užališ – tu se lahko kaj zalomi, v takih primerih imam večjo odgovornost.

Še več ljudi vas je spoznalo predvsem zaradi pesmi Rad te volim, ki ste jo napisali v obdobju referenduma o RTV. Jo še igrate ob priložnosti? Kako pomembna je bila za vas ta “gesta”?
Nisem hotel dopovedati ljudem, jih prepričati, da je RTV kul. Hotel sem jih samo spomniti, kaj vse je in ima RTV, kako velik del naših življenj je že dolgo časa in na kako visoki ravni uživamo stvari, ki so oblikovale tudi narod, pa se tega mogoče niti ne zavedamo. Zaradi RTV-ja smo čutili in doživeli veliko istih stvari, na to sem želel opomniti. Pesmi pa ne izvajam več iz preprostega razloga – preveč besedila je, da bi se ga naučil (smeh).

Je bila tudi ta pesem nekako vaša vstopnica za sodelovanje v oddaji Kaj dogaja, ki ste se ji pridružili lani?
Po tej pesmi sem dobil službo na RTV-ju, a to je bilo zadnje, o čemer sem razmišljal. Tega si sploh nisem upal, pa tudi vedel nisem, da koga iščejo. Skladba ni bila moja vstopnica, mislim, da sem zgolj prišel na zemljevid ljudi, ki soustvarjajo oddajo. Že dolgo so si želeli narediti pesem o svoji oddaji, a niso želeli pisati sami o sebi, zato so poklicali mene, da bi si jih malo privoščil. Medtem ko smo bili pred snemanjem v garderobi, pa me je Igor Bračič vprašal, ali bi delal oddajo z njimi.

V oddaji občasno sodelujete pri Mali terasi, sicer pa imate svoje redne rubrike. Dejali ste, da vam igra ni blizu, a se zdi, da se v tej vlogi odlično znajdete. Ste že sproščeni, ko igrate?
Ko sem bil v srednji šoli, sem si želel iti na AGRFT, a ko sem se videl, sem ugotovil, da sem slab v igri. Sem oseba, ki preveč razmišlja in ne more priti iz svoje glave. Ko sem v kadru, razmišljam, kako je to videti na kameri ... V ekipi, ki je noro dobra, predana in jo izredno spoštujem, sem absolutno najslabši igralec, a poskušam to nadomestiti z različnimi pesmimi.

Urnik ustvarjanja pri Kaj dogaja je natempiran. Sami večkrat pesem napišete s svetlobno hitrostjo, imate že obrtniško izkušenost. Vam ustreza tovrstni način ustvarjanja?
Če imam kaj rad, je to okvir – da mi nekdo na primer določi, o čem in do kdaj moram narediti pesem. Potem ni druge, kot da se usedeš in narediš. Za novoletno oddajo smo naredili Poredno rubriko – prišel sem s smučanja in dobil idejo za to. V tem primeru sem prosil za več časa, da posnamem vse instrumente, in to so mi omogočili. Da ti pridejo tako naproti, da lahko delam takšno glasbo, ki si jo želim oziroma za katero mislim, da bo delovala, ter da imam toliko časa, kolikor mislim, da ga bom potreboval – za to sem zelo hvaležen. Dvomim, da bi to kje drugje dobil.

Po novoletnem predahu se spet vračate k ustvarjanju oddaje Kaj dogaja?. Je odmor, ki ste si ga vzeli ustvarjalci oddaje pomemben za ustvarjalnost?
Zelo. Vsi imamo zraven še druge projekte, sploh december je nor mesec. Dobro je, ko imaš potem dva ali tri dni popolnoma proste, da nimaš ničesar na urniku. Rad se sproščam, rad deskam na snegu, plezam, rad imam trampolin, ko sva bila z bratom majha, sva bila navdušena nad parkourom. Kakor koli, sproščanja mi je po treh dneh dovolj. Četrti dan se že začne razmišljanje, kaj bi pa delal, kam gre moja karierna pot, in tako se lotiš tudi absurdnih panog. Imel sem že idejo, da bi imel svoj podkast, a sem se odločil, da ga ne bom delal, čeprav jih veliko poslušam. Na albumu bo tudi pesem, ki bo govorila o tistih, ki podkaste naredijo samo zato, da govorijo o sebi, ne pa o morebitnem gostu. Seveda imaš odlične podkaste, kjer avtorji ne govorijo toliko o sebi, mednje spada tudi Anže Tomić.

Kako pomembna je sicer utečena ekipa pri oddaji?
Naša ekipa je fantastična. Menim, da je veliko vredno tudi to, da smo majhni – kar je odlično, dokler več ljudi ne zboli. Pa tudi v tem primeru se prav zaradi majhnosti hitro dogovorimo, kdo bo kaj naredil. Poleg tega so vsi zelo talentirani na mnogih področjih. Igor igra veliko instrumentov, Alenka je noro dobra v tem, kar dela, pa tudi odlično poje, ima posluh. Enako velja za Admirja – da ga vi slišite, kako on poje! Jernej ima tudi smisel, ker je nekaj časa igral kitaro. Obenem pa imamo Tilna. Veliko ljudi nekaterih zadev noče narediti, a to ne velja zanj. Kar mu napišeš, bo za in bo izvedel – to izredno spoštujem pri njem in pri celotni ekipi. Vsi so zelo muzikalni. Rad bi omenil tudi našo urednico Mašo Kljun, ki me je prva poklicala po tisti pesmi za RTV. Je izjemno sposobna in spretna pri delu s tako pisanim kolektivom in ogromno vsakotedenskimi nedosegljivimi idejami ter gosti oddaje, ki vedno dobijo spoštljiv sprejem in izkušnjo.

Vedno ste radi poslušali tudi Slon in Sadež. Kako je zdaj delati poleg Igorja Bračiča?
Neresnično. Še zdaj znam religiozno vsa besedila na pamet (smeh).

Je treba paziti, kako se odzivate na aktualne dogodke?
Rad bi poudaril, da smo zelo hvaležni, da nam nobeden ne določa, česa ne smemo ali pa kaj bi morali. Sami se lahko odločamo. Seveda imamo na začetku sestanka tudi neumne črne šale, a vidi se, da imamo vsi, ki ustvarjamo oddajo, srca na pravem mestu. Ne da se brzdamo, ampak znamo zapakirati stvari tako, da so za na javno televizijo, in ne tolčemo ljudi, ki so na tleh ali pa si tega ne bi zaslužili. Ne gre za prvo šalo, ki ti pade na pamet – pomembno je, da smo na tekočem s stvarmi, o njih razmišljamo, imamo mnenje, obenem pa smo dobri ljudje. Na primer Uspavanka za Evropo, ki jo je na pesem Andreja Šifrerja napisal Bračič, je o grozotah, ki se dogajajo. Ni zabavna pesem. Ljudje so nam pisali, da so ob njej tudi jokali.

Je satira nekako pomembna oziroma jo ljudje potrebujejo za zdravo, produktivno debato?
Po mojem mnenju ne za produktivno debato – dobivamo veliko komentarjev, v katerih ljudje pravijo: “Gledamo vas, hvala, da vemo, da nismo nori.” Torej, mi povemo nekaj, kar si nekdo misli, mislim, da ljudem zato tudi odleže.

Kakšno je po vašem mnenju stanje politične satire v Sloveniji?
Ni veliko tega, je pa res, da je Slovenija majha država in včasih je tudi počasen teden, ko niti ne veš, iz česa bi se dalo delati norca, to ni ZDA. Čudno bi bilo, če bi imeli veliko nekih ekip, ki bi se norčevale iz istih stvari. Je pa res, da te včasih s šalami celo prehiti nekdo na družbenih omrežjih, ker pač uporabniku ni treba čakati do sobote, da to pove (smeh).

Kaj vas je naučilo sodelovanje pri projektu Kaj dogaja?
Se še učim, seminar še ni končan.