Praznični december Romani Krajnčan prinaša nešteto povabil za otroške nastope, na katere se še vedno rada odzove, a kljub vsemu z enakim zanosom nastopa tudi za odrasle. Poleg šansonjerskega muzikala Manjka mi, manjka, s katerim gostujejo po Sloveniji, bo še pred koncem leta med drugim nastopila tudi v intimni atmosferi ljubljanske kavarne Slamič. Koncerta se še posebej veseli, saj gre za družinski projekt. Glasbo sta med drugim prispevala mož, skladatelj Lojze Krajnčan, in sin Kristjan, ki bo ob tem nastopil na bobnih, poleg tega pa bo posebno plesno točko pripravil tudi mlajši sin Žigan. Ko ponosno govori o svojih sinovih, se ji oči v hipu zasvetijo. Navsezadnje jo je materinska predanost pred leti sploh navdušila, da je začela ustvarjati otroško glasbo.

Po najinem intervjuju se vam mudi na nastop za otroke na zabavi nekega podjetja. Decembra je za vas verjetno precej pestro …

Pestro je, ampak po novem zelo raznoliko. Včasih sem imela cel december napolnjen z nastopi za otroke, tega je dandanes manj. Se pozna kriza. Lahko pa samozavestno trdim, da nekateri še vedno radi investirajo v moj nastop, cenijo moje delo za otroke. Priznam, pred leti sem se že malo naveličala, razmišljala sem celo, da bi nehala nastopati za otroke. Vsega je bilo preveč. Potem pa sem dobila ponudbo za muzikal in odprl se mi je nov svet, dobila sem nov izziv. Zdaj se rada odzovem, saj imam z glasbo za odrasle dobro protiutež kot pevka in ženska. Se pa med otroki vedno počutim odlično, saj so zelo iskrena publika.

Imate zaradi njihove iskrenosti večjo tremo?
Treme že dolgo nimam več. Je pa vedno znova neka odgovornost. Danes sem na primer celo pot v avtu prepevala, da pripravim glas. Poleg tega poskrbim, da imam dober zvok na odru, dobrega tonskega mojstra. Skušam se čim bolj prepustiti trenutku, potem začutim občinstvo in animacija steče.

Vas je kdaj obremenjevalo, da vaše ime povezujejo predvsem z otroško glasbo?

Pravzaprav sem zelo presenečena, da ljudje težko sprejmejo še kaj drugega, še kak drug predalček Romane Krajnčan. Tistim, ki spremljajo moje predstave in koncerte za odrasle, je jasno. In jasno je tudi, da če si glasbenica po duši in telesu, potrebuješ nove glasbene izzive vse življenje. Ko so bili moji otroci majhni, sem seveda imela navdih ustvarjati za otroke, to je bilo nekako v meni, velika želja razveseliti čim več otrok, in to so bili projekti, narejeni z najboljšimi sodelavci, kar bi si jih takrat lahko zamislila. Potem sem sčasoma iskala še druge stvari, se razvijala tudi kot ženska …

Vloga pevke za otroke se vam ne zdi ženstvena?

To je čisto nekaj drugega. To je otrok, ki ga imaš ali nimaš v sebi. Jaz ga negujem. Tudi če ne bi pela za otroke, je to tisto, kar me drži pokonci. Da se v duši ne staraš. Da znaš še vedno videti lepe stvari, biti navdušen. Med otroki lahko izživim te lastnosti. Ko poješ na primer šansone - to so življenjske zgodbe, ki jih živimo.

Kako to, da ste se navdušili za šansone?

Šansoni so v resnici zelo širok pojem. Pri nas je šanson katera koli glasbena zvrst, ki ima dobro besedilo in interpreta, ki zna besedilo približati ljudem. Pri nas je na žalost tako malo publike, ki zna res poslušati, da moraš biti kar malo vsiljiv. Potem pa ljudje, ko vendarle prisluhnejo, vidijo, da je nekaj res dobro. Mojega albuma, ki sem ga nadgradila tudi v muzikal Manjka mi, manjka, skorajda ni slišati po radijskih postajah, zaradi tega sem kar žalostna. No, izjema je Radio Slovenija, kar se mi zdi lepo.

Ciniki bi rekli, da si odsotnost vaše glasbe na komercialnih radiih lahko štejete za kompliment, saj večina ljudi meni, da ne vrtijo kakovostne glasbe.

V resnici moram priznati, da jih niti ne poslušam.

Šansoni so kljub vsemu malce specifična, alternativna zvrst, ki ni namenjena širšim množicam.

Zakaj? Je lepa melodija, zelo poslušljiva. Ko sem izdala album, sem točno vedela, da bo problem z radijskimi postajami. Potem pa sem si zamislila, da bi glasba do ljudi lahko prišla tudi po drugi poti – s predstavo. V njej se nasmejijo, občudujejo vrhunske plesalce, virtuoznega harmonikarja, se vživijo v zgodbo in hkrati poslušajo glasbo z albuma Manjka mi, manjka.

Z vami v predstavi nastopa tudi vaš sin.

Žigan ima v predstavi posebno vlogo, je pravi ljubljenec občinstva. Ima zelo duhovito vlogo, z njim se na odru res dobro počutim. Sva zelo sproščena in na splošno je vsa ekipa super! Scenarij za predstavo je napisal Gašper Tič. Globoko občudujem, kako mu je uspelo vse pesmi strnil v zgodbo. Publika se lahko smeji in zabava, lahko pa odnese kaj več, se poglobi v glasbo …

Ali pa si kupi album …

Tudi to. (smeh)

Vaš starejši sin, Kristjan, kot glasbenik dela večinoma v tujini. Kako gledate na to, da večina sposobnih mladih zdaj odhaja v svet?

Super bi bilo, če bi lahko za take nadarjene umetnike poskrbeli doma. Se pa bojim, da za njih ni dela.

Kako gledate na odraščanje sinov? Nekoč sta bila majhna dojenčka, zdaj pa že pišeta skladbe za vas, nastopata z vami v predstavah …

Noro, kajne? Na oba gledam kot na velika umetnika. Zdaj bom imela spet priložnost igrati s Kristjanom, kar je super, ker on zna na bobnih celo zasedbo držati skupaj, ob njem se vsi počutimo varne. Mlajši je res 'faca'. Oba sta zdaj že odrasla. To je zdaj popolnoma drug odnos, do njiju ne morem biti več pokroviteljska. Sta samostojni osebnosti, vsak s svojo vizijo, idejami in željami. Oba z možem Lojzetom ju podpirava in želiva, da bi bila srečna. Že zdavnaj sem jima predala odgovornost.

To pa ni ravno tipično za slovensko mamo.

Aja?

Saj veste, morali bi jih celo življenje držati na vajetih. Zdi se mi, da ste malce kritični do te slovenske značajske lastnosti, tudi v pesmicah za otroka. V "Zvedavi sosedi" na primer pripovedujete o gospe, ki je na tekočem z vsem dogajanjem v soseski.

Joj, to sem pa že skoraj pozabila, tega nisem že dolgo poslušala. Pesmica ima posebno vrednost, ker v njej nastopa izvrstna, žal že pokojna igralka Mila Kačič v vlogi te sosede. Seveda je v ustvarjanju za otroke prednost tudi v tem, da otroke lahko ob pesmicah tudi marsičesa naučiš.

Otroške pesmice ste v prvi vrsti ustvarjali za svoja sinova. Kdaj so jih prerasli?

Pesmice sta v otroštvu doživljala z mano, najprej sem jih zapela njima. Sta pa že zelo zgodaj začela sodelovati v zborčkih pri snemanjih, Kristijan pa je snemal violončelo in kasneje tudi bobne. Zelo sta bila tudi kritična. Smo zelo iskreni drug do drugega in tudi zdaj ju vprašam za mnenje. Marsikaj se od njiju naučim. Nismo kičasta družina.

Pravite, da niste kičasta družina. Kaj s tem mislite?
To, da si potem vsi predstavljajo, kako je pri nas sanjsko, da doma neprestano skupaj samo pojemo.

Kot da ste družina Von Trapp iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, na primer?

Tako. Pa saj zelo radi muziciramo skupaj, ampak to je tudi naše delo. Vsak gre po svojih poteh, ki pa se tu in tam prekrižajo, in to je super! A ko pridejo prazniki, pa res muziciramo v družinskem krogu in si pripravimo za božični večer pravi družinski koncert in gurmansko pojedino. Letos bo z nami tudi Kristijanova ljubezen Tsarina, ki je sicer Bolgarka in je ravno te dni uspešno končala podiplomski študij klavirja v Amsterdamu, kjer skupaj tudi živita.

So se otroci kot občinstvo v petindvajsetih letih kaj spremenili?

Zelo. Je pa seveda odvisno od staršev. Če imajo čas, če se z njimi pogovarjajo, jim razložijo, da gredo na koncert poslušat pesmice, potem lepo sodelujejo. Se pa neprestano dogaja, da otroci sploh ne vedo, kaj je to koncert, tečejo gor in dol, zdi se, da nimajo več sposobnosti koncentracije. Ampak saj za to imajo danes cel kup medicinskih izrazov.

Potem so bile generacije pred petindvajsetimi leti boljše, bolj pridne?

Ne, ne želim reči boljši ali slabši. Drugače je. Danes so otroci pri enem letu že za računalnikom. Ogromno se jim dogaja. Ko pride en pevec na oder, mora imeti ogromno energije, da jih pritegne. Da se malo umirijo in skoncentrirajo. Za zdaj mi še uspeva.