Ostaja optimist, ki ga je v stanje pesimizma spravil le Kebrov zakon, saj se je zbal za vse brezposelne, kaj bodo počeli do desete ure. Matjaž Javšnik zdaj postavlja ogledalo Slovencem.

Koliko časa imava? Malo, se je glasil odgovor Javšnika. Vsakodnevne obveznosti in družina mu vzamejo ves prosti čas. A kljub vsemu ustvarja naprej. V Špas teatru je pred dnevi doživela premiero njegova nova monokomedija Striptiz. Načrtovane aprilske predstave so že razprodane, zato so se odločili, da 13. aprila uprizorijo še eno ponovitev. "V monokomediji pa si od vseh zvrsti teatra najbolj prepuščen samemu sebi. Je zelo zahtevna," priznava Javšnik.

Večina ga še vedno pozna kot Izija iz TV Dober dan, ali kot faliranega študenta V leru, ali kot Tinčka iz Zadnje večerje. A Javšnik se ne pusti ujeti v okvirje, saj pravi, da dela vse kampanjsko. In kaj najbolj nasmeje njega? "Otroci in njihova neposrednost, lingvistični lapsusi, vsakdanji nesporazumi in odebeljeni naslovi v rumenem tisku."

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Pred dnevi je premiero doživela vaša nova monokomedija Striptiz. Za njo pravite, da ste postavili ogledalo Slovencem. Kakšen je povprečen Slovenec?
Povprečen Slovenec je en mutant čebelice. Ni več nujno, da je priden. Še vedno pa se rad pase na tujih pašnikih. Rad ima avstrijske fasade – to pomeni pastelne barve, ki jih najdemo tudi na čebelnjakih. Rad ima pod nadstreškom čisto novo pločevino, čeprav se je za njo zadolžil za naslednje štiri generacije. Ker Slovencu ni pomembno, če mu manjkajo koleščki v glavi, važno, da so štirje v garaži. Mislim, da smo čisto povprečni prebivalci te naše celine. V ničemer prav ne izstopamo, razen v nekaj detajlih, ki nas delajo zelo specialne.

Pravite, da v ničemer ne izstopamo kot narod, kako pa gledate na posameznike, kot recimo na Tino Maze?
Tina in njej podobni so dokaz, kako ponosen in trdoživ narod smo Slovenci. Ne samo športniki, tudi umetniki in znanstveniki, ki izhajajo iz okolja, ki v razvoj ter pogoje treningov, dela, tehnično in strokovno podporo vlaga dobesedno nič, v primerjavi z nam tako ljubimi razvitimi deželami so pravi čudež narave in samo dokaz več, zakaj Slovenci, kot nacija, še nismo izumrli. Ker imamo posameznike, ki štrlijo iz povprečja! Je pa res, da se konkurenti dolgoročno nimajo česa bati, ker bomo tiste, ki so se z uspehi dvignili nad nas, potolkli kar sami.

Predstava je v prvi osebi ednine. Govorite o sebi. Koliko težje je, če postaviš sebe v vlogo napadanega?
Zate je jasno težje, ampak je to bolj za občinstvo smešno, ker se ne počuti ogroženo.

Zakaj se raje smejimo drugemu kot samemu sebi?
Zato, ker smo bolj papeški od papeža. Do sebe smo neverjetno strogi in imamo se v čislih, čeprav za nekoga, ki prihaja z druge celine, ko mu rečeš Slovenija, ni nič jasno.

Predstava Striptiz vsebuje elemente stand-upa. Bojan Emeršič je v enem izmed intervjujev pred kratkim izjavil, da je stand-up kot rap. "Vsak se lahko tega nauči, vprašanje pa je, kako dobro nato to počne. To je kot šablona, nastaviš temo, dodaš nekaj neumnega in nato obrneš. To je kot šala." Bi se strinjali s tem?
Ne bo držalo. Stand-up je zelo specifična gledališka forma. Je pa res, da slovenski stand-up komiki v 95 odstotkih tega še niso dojeli – to mu dam prav. Drugače pa je stand-up kot forma zelo domišljena in zelo eksaktna. Drugače pa so mi v Sloveniji mogoče všeč trije stand-up komiki. Prav zato, ker ni ne forme, še manj pa vsebine. S tem, da moja predstava ni stand-up, je monokomedija. V nekih elementih pa se spogleduje s stand-upom.

Kakšen mora biti stand-up komik, da vam je všeč? Kaj vas nasmeji?
Otroci in njihova neposrednost, lingvistični lapsusi, vsakdanji nesporazumi in odebeljeni naslovi v rumenem tisku.

Ukvarjali ste se tudi z improvizacijo. Kaj vam je dala Improliga?
Improliga je bila ena izmed postaj na moji igralski poti. Sam sem zelo radoveden in se lotim vsake forme. Tudi plesnega teatra sem se že lotil in muzikala. Vse me zanima. Toda to so pri meni postojanke, ker sem tip človeka, ki je zelo kampanjski. Mene po pol leta začnejo zanimati druge stvari in postane mi tudi dolgčas. Improliga pa ti da občutek za oder, znaš prisluhniti soigralcem, vzpostaviti interakcijo z občinstvom. Tako so v moji monokomediji Striptiz tako elementi stand-upa in Improlige – ker v nekaterih trenutkih sploh ne vem, kaj bom dobil nazaj od občinstva. Jaz delam v življenju, da apriori ne zavračam nobene forme. Iz vsake zvrsti pa vzamem, kar je najboljše, kar me pa moti, pa brcnem v rit.

Kakšen odziv občinstva bi bil oz. je za vas nočna mora? Je kakšna stvar, ki vas na odru demotivira?
Na odru sem doživel že vse mogoče. Do razvajene, samovšečne publike, ki se počuti pomembnejšo od velikanov, kot so Shakespeare, Ibsen, Cankar ipd., do soigralca, ki je med predstavo v zaodrju zaspal in ga na repliko ni bilo na oder, do tako od vinske kapljice omamljenega kolega, da je pričel s tekstom iz popolnoma druge predstave … Skratka, situacij za obup cel kup, ampak iz vsega se da potegniti kapital, ki da predstavi dodaten naboj. Če zaplet jemlješ kot zabavo, se ti na odru stokrat povrne, tako v tvoje zdovoljstvo kot v zadovoljstvo publike.

Matjaž Javšnik je uveljavljena blagovna znamka. Mogoče je prva asociacija za nekatere še vedno lik Izija iz TV Dober dan.
To je tako, ko prideš vsak ponedeljek v dnevno sobo nekoga dve leti zapored. Te tako tudi verjetno dojema. Pa tudi Izi je bil takšen ljudski lik, ki ga ljudje vedno vzamejo za svojega. Saj vidimo, kako se, recimo, igralci ne morejo rešiti likov, ki so jih igrali: od Šugmana do Emeršiča. Njihovi liki so bili vsi ljudski in zato so jih ljudje imeli radi.

Ste si kdaj želeli, da bi se ga rešili ali ste ga vzeli kot del sebe?
To je del mene, ki še vedno potuje z mano. Zame osebno ni moteč. Z njim nimam nobenih težav. Ne gojiva nobenih zamer drug do drugega. Vsaj upam, da je z njegove strani isto.

Kako se odzivate, če nekdo potegne vzporednico z vami in Vinkom Šimkom?
Jaz zelo spoštujem Vinka in njegovo delo, ampak mislim, da nimava nobene podobnosti, razen da sva Štajerca. Vinko dela čisto druge oblike nastopov kot jaz. Če bi naju primerjal po najinih nastopih, gre za dve zelo različni zadevi. Je pa lepo, če me kdo z njim primerja, sem ponosen. To so ljudje, ki so bili in so še zelo priljubljeni, in vedno se rad družim in učim od dobrih. Ne moti me, če me kdo primerja z Vinkom ali pa če mi kdo reče, da sem mali Roza.

Kako zahtevna je monokomedija kot gledališki slog?
Najzahtevnejša sploh. Tako fizično kot psihično. Tu je veliko odrskih zank, ki jih monokomedija zahteva. Od čustvenih zank, ki jih moraš preigrati do tega, da držiš pozornost občinstva, da ujameš tok oz. ga sproduciraš in da se pretaka med rampo in dvorano. Potem je tu še besedilo za uro in pol, kjer nimaš nobenega sogovornika, ki bi ti lahko pomagal. To so orodja v glavi, ki ti olajšajo zadeve. V monokomediji pa si od vseh zvrsti teatra najbolj prepuščen samemu sebi. Je zelo zahtevna.

Kako to, da ste se je lotili?
Jaz zelo nerad potujem z ljudmi, ki mi niso všeč. Sploh daleč. Zdaj percepcija daleč v Sloveniji je pot s kombijem do Lendave in nazaj. Potovati z nekom, ki mi ne paše, je zame čista muka, ker je življenje prekratko, da bi zgubljal čas s tem. Najbolj se počutim v svoji družbi oz. v druži veselih in dobrih ljudi. Toda tisti, ki so dobri, so večinoma zasedeni in jih je težko dobiti oz. če jih že dobiš, imaš zelo malo ponovitev. Recimo, če so v tvoji ekipi štirje ljudje, si pred nalogo, da uskladiš štiri termine in od petnajstih nastopov imaš samo tri, ker drugače ne znese. Ampak te stvari tudi delamo za preživetje. Tu je vključena tudi poslovna logika.

Ste individualist v zasebnem življenju?
Jaz sem zelo rad sam s sabo oz. s svojimi najbližjimi. Rad se tudi podružim, ampak takrat, ko to meni ustreza. Zato nimam doma zvonca, ker jaz povem, kdaj naj kdo pride.

Kdaj nastaja vaš material?
V miru, ki ga pridobim, da se ne družim z vsakim.

Ste optimist ali pesimist?
Od nekdaj sem optimist. Pesimist sem bil samo v tistem trenutku, ko je prišel Kebrov zakon, da se alkohola ne sme točiti pred deseto uro zjutraj, ker sem bil zelo zaskrbljen, kaj bomo do desete ure z vsemi brezposelnimi v Sloveniji.

Zdaj je brezposelnost še večja.
Ja, če ne bi bilo tega zakona, bi vse normalo funkcioniralo.

Ampak še vedno ste optimist?
Seveda. Nobena juha ni tako vroča, kot se skuha, in tudi nobena težava ni tako velika, da je ne bi mogli preskočiti.

Za potrebe promocije Striptiza ste se postavili sredi ljubljanske tržnice in nagovarjali mimoidoče. Koliko se sami vidite v vlogi govorca, nagovarjanja množic?
Ne vem. Mene vabijo stranke pri nas pred vsakimi volitvami, naj bo to za evropske, lokalne ali državnozborske, da se jim pridružim. Ampak mene to sploh ne zanima. Z idioti ne bom sedel v istih klopeh in izgubljal časa. Tudi drugače sem zelo apolitično bitje. Ne zanima me in me ne moti, če kdo misli drugače in ima druga načela kot jaz. Vem samo, da je v vas, v kateri živim, vseeno, kdo so levi in desni, vsi rabimo osvetljavo, pošto … To je edino, kar me zanima. Tako da politika v mojem zasebnem življenju nima kaj iskati.

Kaj najbolj okupira vaš prosti čas?
Družina (smeh). Kaj pa drugega. Tako je pri dveh otrocih. Polno življenje in toliko različnih dejavnosti, da ni časa za drugega.

Koliko so otroci spremenili vaš vsakdanjik in kaj ste se naučili od njih? Recimo, če se spet navežem na Emeršiča, prav zdaj predstavlja svojo monokomedijo Mulc, kjer je vključil poglede na svet svojega sina.
Naučiš se vsega. Tudi strpnosti in drugačnega pogleda na svet. Na novo se naučiš življenja, kot da bi se na novo naučil hoditi, govoriti, šolati … Smešno je, ker sploh mi ne vzgajamo otroka, ampak če si pameten, on vzgaja tebe. Ker so tako čisti in imajo nedolžen pogled na svet, kako funkcionirajo ljudje. Od njih se največ naučiš.

So otroci idealno občinstvo?
Za otroke sploh ne delam nič. Mogoče sem dvakrat ali trikrat nastopal v otroških predstavah, ampak ne zato, ker ne delam tega rad ali ker nimam rad otrok, ampak ker je to jutranje občinstvo. Jaz pa raje spim zjutraj. Ampak ravno zdaj sva sedela z Borisom Cavazzo in ugotavljala, da sva že toliko stara – jaz grem počasi proti abrahamu, ampak res počasi -, da bi bilo mogoče zdaj pa vseeno dobro narediti kakšno otroško predstavo. Saj so dolge samo dvajset minut in ob deseti uri zjutraj (smeh).

Kakšen rok trajanja imajo monokomedije?
Odvisno. Moja monodrama Od boga poslan ima že čez 650 ponovitev in je na sporedu že devetnajsto leto. Res je, da jih imam par na leto, ampak še vedno se je kdo spomni in jo hoče videti, zato jo kupi. Zelo intenzivno življenje imajo dve do tri leta, potem pa kapljično.

Katere so neugodne teme, ki se jih izogibamo pri Slovencih?
Še vedno religija, socialne stiske – ni nam naprijetneje, ko se pogovarjamo o njih – in politika. Še vedno smo zelo razdeljeni. Jaz pa nikoli nisem bil ne levi ne desni, tako da tudi če je kdo za sekundo zaskrbljen zaradi kakšne izjave, je že v naslednji sekundi nasmejan, ker ne 'šparam' nobenega.

Se bo po vašem mnenju kdaj nehala delitev na leve in desne?
Bo. In to zelo hitro. Vse v zgodovini je povezano s financami. Američani imajo svojo doktrino, v kateri je zapisano, da je vsaka vojna ekonomsko upravičena. Tako tudi ljudje gledamo, če smo siti, nas nič ne moti, ko pa smo enkrat lačni, pa se zelo hitro znamo obrniti in stati proti tistim, ki so krivi za to situacijo, in se postaviti zase.

Kakšna je vaša kratkoročna rešitev za posameznika, ki v tem trenutku ne vidi upanja?
Volitve bodo. Vsi na volitve, ker je vsak svoje Tinkare kovač. Pa glas ustanovi. Ne trdim,da bodo boljši, nimajo pa več česa ukrasti. In tega vem, da se tudi zavedajo, že zato je moje upanje, ki ga gojim do njih, precej večje kot do teh, ki so že dvajset let na oblasti. Tisti, ki nima več česa ukrasti in bi rad prišel v parlament, ima že v osnovi dobro izhodišče, da lahko res kaj spremeni.