Že od leta 1960 je novinar, ne samo po poklicu, ampak ker je to njegov način življenja. Čeprav je zaprisežen kolesar in idejni pobudnik Maratona Franja, se je dve desetletji po radijskih valovih vozil na mopedu.

Tofova rubrika v Nedeljskem dnevniku je menda že zrela za knjigo rekordov, leta 2000 so ga v Atenah razglasili za najboljšega športnika novinarja, na svetovnih prvenstvih je serijsko zbiral odličja v letnih in zimskih športih, med katerimi mu je najljubši tek na smučeh. Bil je prvi Slovenec na Grenlandiji, ima Ježkovo nagrado za življenjsko delo in je hkrati eden največkrat toženih slovenskih novinarjev.

Tone Fornezzi, rojeni ste bili pred 90 leti v Ljubljani in radi poudarite, da ste čistokrvni Ljubljančan.
Res je, čeprav nekatere moti moj priimek, ampak rod Fornezzi, zanimivo, izhaja s Pohorja, iz Lovrenca na Pohorju. Ko sem raziskoval zgodovino naše rodbine, sem ugotovil, da so bili moji predniki znameniti pečarji (forno v italijanščini pomeni peč, pečica). In tako so po Pohorju zidali peči, očitno je bila ena brhka Pohorka razlog, da je pečar z italijanskim priimkom ostal precej daleč stran od Italije, na Pohorju. Pozneje v nekdanji Jugoslaviji so nekateri predlagali, da bi si priimek spremenil, poslovenil, ampak jih nisem poslušal. Rojen sem v Ljubljani, ob Tržaški cesti, nasproti viške cerkve svetega Antona, zato sem dobil ime Tone.

Nekoč ste šaljivo dejali, da ste verjetno svetovni prvak po številu popravnih izpitov iz matematike.

(smeh) Se bojim, da sem res. Najprej sem hodil na gimnazijo na Šubičevi, na koncu sedme gimnazije me je poklicala ravnateljica in mi rekla, še danes jo slišim, Fornezzi, mi te bomo izpustili naprej, pod pogojem, da greš na drugo gimnazijo, in tako sem končal na Viču. Takrat so bila zelo dobro organizirana gimnazijska športna tekmovanja. Kot dijak v osmi gimnaziji sem na tekmovanju v Kranjski Gori zastopal šolo v teku, dva dni zapored v soboto in nedeljo sem zmagal in se vrnil z dvema medaljama, kar niti ni bilo presenečenje, saj sem bil tudi mladinski reprezentant. Ravnateljica dr. Stupan je bila navdušena, poslala je okrožnico o pomenu športa, nekaj v smislu zdrav duh v zdravem telesu. Meni je šport pomagal, da sem maturiral.

Novinarstvo, šport in satira se prepletajo skozi vse vaše življenje. Leta 2000 ste v Atenah dobili priznanje za najboljšega športnika med novinarji.

To sem bil zelo presenečen, ampak razlog je bil zelo preprost. Namreč takrat je bilo udejstvovanje novinarjev v športu zelo cenjeno, bistveno bolj kot zdaj. Imam več kot 20 medalj s svetovnih novinarskih prvenstev, sodeloval sem tudi na medijskih olimpijskih igrah in zmagal na poletnih v kolesarstvu ter na zimskih v teku na smučeh. To je bil razlog, da sem potem v Atenah dobil priznanje za najboljšega novinarja športnika na svetu, ki ga imam še zdaj na častnem mestu.

Še en presežnik je povezan z vami. Tedenska časopisna rubrika Boutique za pisalni stroj ima absoluten rekord v pojavljanju neke rubrike na svetu.

Že 52 let pišem svojo rubriko, Tofov butik, ne bom povedal, kje, da ne bova delala zastonj reklame (smeh), ampak sem dobil tudi mednarodno nagrado. Na Dunaju obstaja novinarski forum, ki je prepoznal moj dosežek in mi podelil priznanje za najstarejšega delujočega urednika na svetu. Čeprav jaz nisem urednik, sem avtor. Za to sem dobil cekin na Dunaju, sicer je zelo majhen, ampak gre za pomembno priznanje. Moram pa reči, da v slovenskem novinarstvu nisem prejel nobene nagrade. Dobil sem Ježkovo nagrado za humoristično-satiričen prispevek v slovenskem prostoru, nikoli pa nisem bil nagrajen za novinarske dosežke.

V zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja je pri založbi Helidon izšla rdeča plošča, imenovana tudi Povprečni Slovenec. Ploščo sta posnela z Marjanom Kraljem, bila je vroče blago in razprodana v treh dneh.

Ja, je bilo kar vroče zaradi te plošče. V Slaviji ob današnji Slovenski je takrat domovala Udba in del nje je bila tudi skupinica udbovcev, ki so začeli izgubljati pomen in veljavo, pa so iskali priložnost, da opozorijo nase. In tako je prišla na tožilstvo ovadba zoper mene, in sicer da rdeča plošča vznemirja državljane. Jaz sem takrat hodil kar veliko po sodiščih in me je ob neki priložnosti ustavil državni tožilec Roman Vobič, bil je mogočna osebnost, in mi je rekel: "Tof, težave nam delate, težave!" Čez čas sem srečal nekoga iz tožilskih krogov, ki mi je rekel: "Tof, zavrgli smo ovadbo, ker je nekdo iz spisa na tožilstvu ukradel rdečo ploščo. Če ni trupla, ni morilca."

Kako ste se kot zapriseženi kolesar odločili, da se boste po radijskih valovih zapeljali na mopedu, to je potem trajalo dve desetletji.

Takrat smo novinarji veliko bolj držali skupaj kot zdaj. Na radiu je bilo nekaj čudovitih fantov, Vili Vodopivec, Dare Milič, Brane Dmitrovič, čeprav sem bil jaz tako rekoč iz konkurenčne hiše, smo bili prijatelji in smo se veliko srečevali. Dare mi je rekel, naredi enkrat nekaj za radio. Takrat je potekala oddaja v živo Srečanja v studiu 14. In res, napisal sem besedilo, ga pokazal urednikom, ti so rekli, da je dober, samo da jaz nisem bil primeren za interpretacijo besedila.

Potem pa je Mojmir Sepe rekel, da ima mladega igralca, da je zelo dober, pravijo mu Rifle. Zgodilo se je prvo sodelovanje, Rifle je v studiu 14 prebral 12 tipkanih strani neke satirične štorije, ki je bila zelo uspešna, in to je bil začetek najinega lepega, dolgega sodelovanja. Potem sva imela kabaret, pa s Švejkom sva gostovala po Sloveniji, po svetu sva potovala … In tako je leta 1978 nastal tudi Moped show. Ob tej priložnosti bi se rad še enkrat zahvalil vsem, ki so bili zraven, Simoni H2O, Žvelcu, Rifletu, Marjana in Marte, žal, ni več …. Ta radio je takrat res znal zbliževati ljudi in tudi sodelavce.

Za vas je kolo tovarna zdravja, ne želite se voziti z električnim, saj bi to pomenilo potuho, ki ne bi koristila vzdrževanju zdravja. Namreč telesna dejavnost podaljšuje življenje, in vi se še vedno držite gesla Goni poni!
Točno, še vedno vozim kolo, zdaj bom spet začel, ko je topleje. Številni me začudeno sprašujejo, ali res vozim kolo. Je pa res, da mi je moj ortoped in prijatelj dr. Popović predlagal, da namesto specialke vozim poni, je pri mojih letih varneje in boljše za moje zdravje. Starejši bodo vedeli, o čem govorim, če omenim traso nekdanje Pionirske železnice, ki je včasih šla mimo živalskega vrta, od Viča do Šiške. Opuščeno traso so asfaltirali in je zdaj res čudovita kolesarska steza. In na tej trasi me lahko še vedno pogosto srečate, če me kdo potrebuje (smeh).