Televizijski voditelj, ki so ga mladi bistroumneži spoznali v oddaji Male sive celice, ter gledališki in filmski igralec, ki je krajšal čas gledalcem televizije z upodobitvijo pesnika Franceta Prešerna, svoje dneve danes preživlja na odrskih deskah in na cesti. "V glavnem sem več na cesti kot na odrskih deskah," se pošali. V teh mesecih nastopa v dvojezični predstavi Prežihove sanje, kjer upodablja samega Prežihovega Voranca. Toda ob vseh njegovih vlogah je le ena, ki je zaznamovala njegovo življenje - vloga Franceta Prešerna. "Zelo je vplival na moje življenje," danes priznava Ravnohrib. Več o tem si lahko preberete v pogovoru spodaj.

Številni ob omembi vašega imena pomislijo na Male sive celice, spet drugi pa se spomnijo na vašo vlogo Franceta Prešerna. Kako po sedmih letih doživljate to primerjavo s pesnikom?
Meni se zdi to zelo v redu. Sem vesel, da se spomnijo še na Prešerna. In to je tudi dokaz, da rumeni tisk pod vplivom določene vrste politike - tisti, ki so takrat to politiko in te časopise vodili, dobro vedo, zakaj je šlo - ni uspel nahujskati ljudi proti nadaljevanki in proti filmu. Ker mi smo bili takrat deležni hektolitrov gnojnice, ki jo je zlival rumeni tisk. Češ da bo film zelo slab. Ker je to slovenski film, je žal v ozadju politika.

Kako danes gledate na očitke iz preteklosti?
Ljudje me še vedno prepoznavajo kot Prešerna, kar je znak, da so ljudje nadaljevanko in film dobro sprejeli, in vesel sem, da je tako.

Koliko časa ste se pripravljali za vlogo Prešerna?
Vse je prišlo zelo hitro. Jaz sem za to, da se bo snemal film, izvedel eno leto prej, prav v teh dneh - v začetku februarja. Pravzaprav ne eno leto prej, jaz sem izvedel tisto leto, leta 1999. Začeli smo tistega oktobra. Priprave so se začele 15. avgusta. Tudi če ne bi bil Prešeren, je zame Prešeren najljubši pesnik in oborožil sem se z raznovrstno literaturo. Želel sem spoznati ljudi, ki o njem kaj vedo, ki so ga zaznamovali. Praktično sem tisto leto preživljal s Prešernom.

Se tudi za druge vloge tako temeljito pripravite?
Ne. Zato, ker nimam časa. Takrat sem imel takšno srečo, da je bil še star sistem. Pa takšnega direktorja smo imeli v mladinskem gledališču, Petra Joviča, ki je sicer malce pokašljeval, ko sem rekel, da me eno leto ne bo, ampak ker je bil pameten človek, je v to privolil. In tako sem bil bolj ali manj v gledališču prost. Zdaj pa so se ti odnosi tako v družbi kot v gledališču zelo izostrili in neoliberalni kapital vlada povsod. Tako da ne vem, če bi bilo lahko tako tudi zdaj.

Bi lahko rekli, da je vloga Prešerna nekako zaznamovala vašo kariero?
Zelo je vplival na moje življenje. In tudi na življenja Slovencev nasploh. Povezan je z našo narodno bitjo. Z zgodovino, z literaturo, z jezikom nasploh. Je znak te naše trme, te samobitnosti, tega vztrajanja pri tem, da smo, kar smo, čeprav smo zelo čudni in nas vsi postrani gledajo.

Kaj pa trenutno zapolnjuje vaše življenje? Čemu posvečate največ časa?
Trenutno vožnji na relacijah Ljubljana-Celovec, Ljubljana-Novo mesto, Ljubljana-Šmarješke Toplice in Ljubljana-Ravne. V glavnem sem več na cesti kot na odrskih deskah. Nastopam v predstavi v Celovcu in pač je tako, da sem toliko časa, kot ga porabim za vožnjo, nekje na odru. Želim si, da bi se enkrat po treh mesecih, ko nisem bil prost niti ene sobote niti ene nedelje, naspal.