Ljubljanski glasbeniki so svoje prve korake naredili v času srednje šole, še preden so obstajale bližnjice, kakršna je na primer Špil liga - prihajajoča liga dijaških skupin, ki bo omogočala mladim, da hitreje stopijo na svojo želeno glasbeno pot.

Po menjavah članov skupine so v dveh desetletjih izdali šest studijskih albumov, sodelovali na številnih kompilacijah, odigrali zavidljivo število koncertov tako doma kot v državah nekdanje Jugoslavije ter v drugih državah, predvsem v vzhodni Evropi. Svojo glasbo so prispevali za filme in predstave domače in tuje produkcije ter druge umetniške zvrsti.

V zadnjem obdobju so vpeti v rockovski kabaret Navajeni na šok, za katerega so ustvarili glasbo in jo zapakirali tudi na njihov novi istoimenski album.

O njem, predstavi in obletnici smo se pogovarjali z basistom skupine Gašperjem Gantarjem.

Kako srečna je Srečna mladina danes?
Vsak ima svoje težave, verjetno več, kot jih je imel pri 17 letih, ko se je vse začelo. Ampak mislim, da če ne bi bilo te skupine, bi bili nesrečnejši, kot smo. Zato nam je preigravanje v Srečni mladini v veselje.

Koliko pa menite, da je na splošno srečna mladina?
Lahko bi bila srečnejša (smeh).

Srečna mladina je praznovala maja 20 let svojega obstoja. Sami boste prihodnje leto praznovali 10 let delovanja v njej. Se počutite starega ali ostajate mladi in vitalni še naprej?
Jaz pravim, da smo vsi vsako leto malo mlajši (smeh). Kot skupina pa ostajamo to, kar smo bili, in se učimo novih stvari. Zadnja dva albuma so nas vsi označevali, češ da smo res odrasli. Zdaj pa čakamo, kakšni bodo odzivi na novo ploščo. Gremo naprej, tako kot cel svet se vrtimo tudi mi.

Kaj so prinesla leta?
Nič posebnega. Izkušnje (smeh).

Zunaj je vaš novi album, ki služi kot kulisa v predstavi Navajeni na šok. Kako se te skladbe vključujejo v vaš koncertni repertoar?
Nekaj skladb se lepo vključuje, ne pa vse. Nekatere bi Srečna mladina težje vključila v repertoar. V gledališki predstavi vokale pojejo igralci, zato potrebujemo dodatnega člana, in to je razlog, da jih manjkrat izvajamo na koncertu.

Zakaj ste v zadnjem času bolj prisotni v gledaliških predstavah kot na koncertnih odrih?
Sodelovanje z ustvarjalci predstave je prišlo čisto spontano. Odzvali smo se povabilu za predstavo To so gadi, kjer smo bili glasbena podlaga v živo – nismo bili na odru, marveč v ozadju. Ujeli smo se in imeli enake poglede na stvari. In sodelovanje smo nadgradili z novo predstavo. Naš moto pa je, da če nekaj narediš, predstaviš to čim več ljudem.

Na začetku leta 2000 ste bili veliko pogosteje na koncertnih odrih. Kam ste se umaknili?
Med letoma 2000 in 2010 so se prostori za izvajanje rockglasbe malo zapirali oz. skrčili. Glasbeni program v mladinskih in študentskih klubih, kjer se je včasih večinoma izvajal takšen glasbeni program, imajo zdaj najrazličnejše delavnice, s katerimi zapolnijo svoj program, in zmanjka prostor za glasbo. Zato mogoče nismo več toliko koncertno aktivni, kot bi lahko bili. Lahko bi igrali tudi do dvakrat ali trikrat na teden, če bi nas kdo povabil in nam povrnil stroške. Toda če ni povabil in denarja za stroške, sami koncertov ne organiziramo. Izjema je bil koncert maja v SiTi Teatru ob naši obletnici.

Koliko škode se po vašem mnenju tako ustvarja na glasbeni širini mladine? Vaš kolega v skupini Peter Dekleva je pred časom za MMC dejal, da je žalostno, da na študentskih žurih načeloma izvajajo otroško glasbo. Kako pa vi gledate na to?
Popolnoma enako. Lahko bi ponovil njegove besede. Selektorji glasbe v študentskih in mladinskih organizacijah bi lahko bili malo resnejši in se zavedali svoje funkcije, da so del izobraževanja. Ne pa gledati, kako bi lahko zaslužili denar, saj ga dobijo. Smisel teh organizacij ni, da služijo ali se materialno razvijajo, ampak da denar, ki ga dobijo, čim učinkoviteje potrošijo za skupno dobro. Ali je to filmska delavnica ali koncert, pa je odločitev posameznika.

Srečna mladina je bila včasih precej vpeta v slovensko popularno glasbo …
Z enim palcem še je (smeh).

Zakaj samo še z enim palcem? Imate zanimivo evolucijsko pot. Splošni rek pravi, da na slovenskem tržišču danes uspevajo samo še stare skupine, potem pa imamo na drugi strani vas.
To vijuganje ni načrtovano. Če poslušate naše albume, smo vedno bili pripadniki alternative. Desetletniki so bili pop z namenom, toda bile so takšne skladbe, ki niso bile pop. Zelo malo ljudi to posluša. Zdaj kaj je alternativa in kaj je pop, je težko določiti. Jaz se ne obremenjujem s tem. Pri Srečni mladini se pojavi ska, funk … In če pogledate s širokega kota, je bila klasika nekoč pop, danes pa je za 'kravatarje', ki ne 'štekajo' glasbe.

Kdaj ste sami začeli poslušati Srečno mladino?
Malo preden sem prišel v skupino (smeh). Bil sem na nekaj koncertih, ampak nisem se toliko vživel vanje, kot se lahko danes. Še danes mi ni čisto jasno, kako lahko mulc pri 17 letih naredi album, kot je Tenstan krompir je kul. Vse te skladbe sem spoznal šele, ko sem jih začel preigravati. Nisem vedel, da je to takšna skupina, kot je. Imel sem jih za 'pankovsko nažigancijo', ampak sem potem šele spoznal, da je Srečna mladina sinonim za precej polnejšo glasbo.

Kaj je vezivno tkivo, ki ohranja Srečno mladino pri življenju?
Enostavno – prijateljstvo. Ljubezen do glasbe.