Andrej Hofer je stalnica RTV Slovenija že desetletja. Z radia, kjer je začel, je pred leti "prestopil" še na televizijo, a bil ves čas nekje ob strani ali v ozadju. Izjema je Evrovizija, ki jo komentira že 16 let, ob tem pa je tudi sinonim za narodnozabavno glasbo, saj je pomemben del vseh tovrstnih oddaj na Televiziji Slovenija.

Pred začetkom Glasbenega pozdrava, ki bo terminsko nasledil V petek zvečer, smo se z njim pogovarjali tako o sami oddaji in o tem, kako je po naključju našel sovoditelja, pa tudi o narodnozabavni glasbi nasploh, o vsakoletnih polemikah glede njegovega komentiranja Evrovizije in še o čem. Vabljeni k branju.

Po kar dolgem času se vračate k vodenju televizijske, tokrat tedenske oddaje …

Drži. Oto Pestner poje zimzeleno "Že 30 let stojim na postaji". No, skoraj 30 let – 26 pa res – čakam na ta dogodek in zdaj se je zgodil. Nikoli nisem nikamor šel, je pa res, da take kontinuirane, primetime oddaje pa v svoji karieri še nisem imel. Vodil sem festivale, na primer Polka in valček, 16 let komentiram Pesem Evrovizije. To je edina taka konstanta. Pri vseh drugih projektih sem se pojavil kot komet in potem izginil kot indijansko poletje (smeh). Skratka, cel kup enih stvari je bilo, ampak zdaj imam pa tremo, ker zdaj gre pa zares. Star sem malo čez 50 let in zdaj gre zares (smeh). Zdaj sem očitno dovolj zrel za tak izziv in se ga zelo veselim. Zelo spoštujem kolegice in kolege, ki delajo z mano. Vsi smo postavljeni pred zelo zanimive preizkušnje – stresne in finančne in vsebinske. Ta teden delamo tri oddaje, eno v četrtek in dve konec tedna, tako da je kar veselica tudi v naši pisarni (smeh).

Kako potekajo priprave?

Priprave so potekale v bistvu že od konca lanskega leta, od sredine decembra, ko smo vedeli, da se oddaja V petek zvečer nepreklicno poslavlja zaradi želje ustvarjalcev, da si vzamejo premor. To so ljudje, ki so z nami delali tudi po deset let, ki delajo s številnimi drugimi glasbeniki v producentskih, avtorskih, različnih vlogah, so sami glasbeniki in so pač rekli, da se bodo osredinili na to in na svoje družine. Mi smo to sprejeli. Tako zdaj oddaja nastaja izključno znotraj Radiotelevizije Slovenija, z ljudmi, ki smo tu zaposleni. Vsak dan sestankujemo, vsak dan obračamo, popravljamo, pilimo zadnje popravke …

Pri televiziji je pač tako … Najlažje si boste to predstavljali, če rečem, da imamo stanovanje kupljeno, pohištvo pa se je nekje izgubilo. Ga še vozijo. Je na poti in bo prišlo do petka, ko bo oddaja prvič na sporedu … (Pogovarjala sva se v torek, op. a.) Določeni elementi še manjkajo. Je kar stres – ne vem, ali je pozitiven ali negativen. Ne vem, kateri je bolj škodljiv, nimam časa razmišljati o tem (smeh).

Drugače dobro funkcionirate pod stresom?

Bistveno več naredim, kot če ga ni. V zelo kratkem času sem sposoben napisati zelo veliko stvari, tako da mi kolegi in kolegice zelo težko sledijo, pa tudi sporečemo se. Uh, ta teden smo se že večkrat (smeh).

Tokrat uradno v vlogi urednika niste vi, ampak je Ana Benkovič, drži?

Ja in ne. Sem urednik uredništva, ki ga pri nas ni, torej ni uredništva za narodnozabavno glasbo, ampak glede na kilometrino pomagam Ani, ki je pravnoformalna urednica, tako da če želite hierarhijo: najprej Ana, nato Andrej in nato vsi drugi. Ampak Ana in Andrej sta eno, deliva si isto mizo.

Glasbeni pozdrav je, terminsko gledano, naslednik oddaje V petek zvečer, ime pa spominja na pretekle "pozdrave" – Slovenskega, Zimskega, Poletnega. Kaj imajo oddaje skupnega in kaj bo pri tej oddaji izvirnega?

Bom začel z eno resnico, ki jo je že pred leti povedal naš Guinnessov rekorder Franc Šegovc – Štirje kovači imajo namreč letos 70 let, gostili smo jih tudi v Mariboru v silvestrskem programu. Njega je takrat Blaž Švab, voditelj, vprašal, kdaj se bomo ljudje bolje razumeli, in takrat je Franc Šegovc rekel: "Ko se bomo začeli pozdravljati." Če bi hotel biti patetičen, bi rekel, da je to tudi naš namen, namen Glasbenega pozdrava – da bi se ljudje med sabo res bolje razumeli. Kajti ta glasba, ki že leta ni več "goveja" – ko sem jaz prišel v to hišo leta 2003, smo se še pogovarjali o tem kosu mesa, zdaj je to povsem primerljiv televizijski šov za petek zvečer, z vsemi elementi: s kvizom, z igricami, s pogovornimi gosti, s presenečenji, z nostalgijo, s črno–belimi fotografijami ... Izkoristili bomo bogat arhiv, ki ga imamo v hiši – predvsem pa želimo povedati, da smo tu zato, da ljudem vsaj za eno uro na teden odnesemo vojne, stavke zdravnikov, težave s plačevanjem položnic in vse druge žalostne teme, ki nas ves čas obkrožajo in o katerih tudi naša hiša ves čas poroča.

Naš namen je razvedrilo, to bomo dali, glasba je razvedrilna, bodo polke, bodo valčki, pa tudi kaj drugega. Bodo tudi popevke, pride Alenka Godec, Oto Pestner ima 55 let kariere, skratka, Uroš in Tjaša (Steklasa, op. a.). Še vedno bomo mešali eno in drugo. Zelo jasno pa poudarjam, da mi nismo V petek zvečer. Tista oddaja je imela 13-članski band, ki je igral v živo, mi ga nimamo. Hiša trenutno ne diha s polnimi pljuči, če me razumete, in zato si pač ta hip ne moremo privoščiti vsega, kar bi si želeli. Zato gremo v manjši studio, na krajši termin, ampak zato ne bomo nič manj vsebinsko bogati. Peli bomo tudi ljudsko, pa če bo treba rokerje prepričati, da zapojejo kakšno Slakovo, bomo samo ponovili, kar so Big Foot Mama nekoč že naredili … Glasbeni pozdrav govori samo o tem, da ni več klasičnega 1-2-3, 1-2-3, 1-2-3 (če govoriva o valčku) ali pa 1-2, 1-2 (dvočetrtinski takt, če govoriva o polki), ampak da je v bistvu glasba ena. In ta se ne deli, ne na leve ne na desne.

Pri oddaji bo sodeloval tudi sovoditelj Sandi Morel.

Da.

Kako sta se spoznala? Se poznata že od prej?

To je bila ljubezen na prvi pogled. On me je povabil na intervju v primorske konce, v Kromberk, kjer dela na Radiu Robin. In mi je pripravil cel kup presenečenj, ki so me potem puščala odprtih ust – kar je težko, glede na to, da sem namazan z vsemi žavbami (smeh). Dejansko sem v njem prepoznal neki potencial, ki se mi je zdel še neizkoriščen. On se je že pojavljal v radijskem mediju, poznal sem ga že od prej, iz ansambla Biseri, v katerem je igral baskitaro, ampak nikoli ni prišlo do tega, da bi se zgodilo kaj več. Dokler nisem potem na podlagi tega intervjuja in drugih njegovih prispevkov, ki jih je objavljal na Instagramu in Facebooku, videl, kaj fant v bistvu počne. Njegov žlahtni humor, da se zna šaliti na lastni račun, da je zelo aktualen, da zna peti, da je zelo dobro videti, da je govorljiv, se pravi, izobražen, da zna nastopati, da zna cel kup enih stvari, ki pa bi jih mi mogoče imeli v oddaji in še niso bile videne. Skratka, voditeljska vloga ravno ni, je pa neke vrste humoristična, sovoditeljska, ker se v oddaji pojavi samo trikrat.

Omenili ste gostovanje pri Sandiju na Radiu Robin. V tej oddaji ste razkrili zelo osebno stvar glede svojega zdravja, zaradi česar sem tudi predvidevala, da sta se že prej poznala, O alkoholizmu, ki je v Sloveniji tabutema, je verjetno lažje govoriti s človekom, ki ga že od prej poznaš, a pravite, da ga niste?

Bom tudi vam povedal, kot sem povedal kolegom v Tedniku in v oddaji Dobro jutro in še komu … O tem govorim izključno zaradi tega, ker je to stigmatizirana tema oziroma tema, o kateri se ne govori, ker je ljudi sram oziroma ker ljudje o tem premalo vedo. In potem slišijo neke pavšalne ocene o duševnem zdravju oziroma psihiatričnih bolnišnicah in nastaja ta strah, še večja gmota, o kateri se ne govori. Predvsem je pa zadeva tako tabuizirana, da če se izpostaviš, imajo ljudje občutek neskončne krivde. Pri meni so vse te krivde in vse te občutke skozi terapevtski proces izničili, zato danes o tem lahko govorim v dobri nameri, da komu pomagam in da rečem, da je odvisnost bolezen. Govorimo o bolezni, ki se zgodi. In zgodi se lahko tako profesorju matematike kot direktorju zelo znanega podjetja ali pa celo verskemu dostojanstveniku, vsi so že bili pred mano … Ampak to je tako občutljiva tema, da nihče seveda ne bo dvignil roke in rekel: Tukaj sem! Enako je seveda z vsemi drugimi tabuiziranimi temami, na primer spolni usmerjenosti, verski pripadnosti.

Skratka, to so pač stvari, ki so sicer tvoje, ki ti jih ni treba javno pojasnjevati. To sem naredil izključno zato, ker me je Sandi izzval, jaz pa ne lažem, ne morem lagati.

Verjetno tudi v procesu zdravljenja ne bi bilo koristno, če ne bi bili iskreni?

Nas so naučili, da iti na zdravljenje ne pomeni pozdraviti se. To je treba zelo jasno poudariti. Zdravljenje je samo proces, v okviru katerega spreminjaš vzorce in način življenja, zato je to dolg proces, ki lahko traja dve leti ali pa tri, tudi šest ali sedem let. Odvisno od tega, kako ti ponotranjaš te svoje grde gnojne rane in jih sčistiš. In tukaj ni garancije, to se lahko vedno znova ponovi. V sklopu terapije te strokovnjaki, ki so vrhunski, naučijo zgolj to, kako živeti brez tega, kje so zasilni izhodi.

No, in se je zgodil paradoks: ne k Sandiju ne k vam nisem prišel zaradi tega, ampak zdaj že dva, tri tedne vsi samo o tem govorijo. Zdaj ustavljam konje in pravim: "Veste, jaz imam pa eno oddajo v petek."

Pa se vrniva k oddaji.

Ja, dajva rajši o tem. Ampak saj je prav, da sva o tem spregovorila, ni me sram in naj tudi tistega, ki zdaj to bere, ne bo. To ni rop banke, to je bolezen. Če se da pomagati – in v Sloveniji se da –, zberite pogum, naj vam ne bo nerodno.

Če se vrneva k Sandiju. Njegova vloga, kot ste omenili, je, da poskrbi za humor. Sami boste pa resen, odgovoren voditelj, ki sledi scenariju?

Niti ne. V bistvu najini vlogi ne bosta rivalski, čeprav bosta ... Najini vlogi ne bosta prijateljski, čeprav bosta …. Predstavljajte si Maria in Ano Lizo. Mogoče je to najlažje primerjati. Ali pa Jožeta Robežnika in Bernardo Žarn. V teh voditeljskih parih je vedno nekdo, ki je "pozitivec", in nekdo, ki je "negativec". Ali pa nekdo, ki je lep, in nekdo, ki je malo manj lep …

In kdo od vaju je lepši?

(Smeh.) Pri nama ne gre za lepoto. Sandi Morel je dejansko velik ljubitelj te glasbe, velik poznavalec, hkrati ima zelo velike ambicije postati TV-voditelj, je humorist … Dejansko vse to, kar bo on skozi oddajo meni "ušpičil", on nekako o tem sanja, mogoče sicer ne na tak način … Mi zelo veliko idej za njegova besedila, ki si jih piše sam, in to v primorskem narečju, črpamo iz njegovega življenja. In to njegovo življenje ni umetno, to je vse res. Torej, želel bo postati voditelj, obožuje vse moje goste in gostje, pripravlja jim presenečenja, pesmi, skušal bo posnemati Alfija, kako miga z vratom, pa bo končal na opornicah, skušal bo izvesti stojo na glavi, pa mu ne bo šlo najbolje … Skratka, cel kup stvari bo poskušal, pri tem bo zelo simpatično vztrajen. Velikokrat ne bo šlo, bo pa tudi presenetil. Bo neka mešanica med standupom in nestandupom, humoristom in nehumoristom, pa tudi sovoditelj in deček iz ozadja. "Primorec, ki bo mešal štrene," sem rekel pred časom.

Praktično celotno profesionalno kariero ste bodisi pred kamero bodisi pred mikrofonom. Kakšen tip voditelja ste? Imate radi vse napisano ali rajši improvizirate? Kakšna je pri tem razlika med radiem in televizijo?

V osnovi sem radijec, zato mi je ta medij bližji in še ostajam nekako v tej kondiciji, tudi kot voditelj v sosednji stavbi, na Radiu Slovenija. V nočnem programu sem navidezno bolj seriozen, bolj uglajen gospod. Ampak, veste, v tem Andreju Hoferju je vedno bil otrok. Kot otrok sem bil zelo problematičen, zelo nagajiv, ves čas mi je šlo kaj po glavi. In zanimivo, da z leti ta otrok v meni še kar ni izgorel, kar se mi zdi celo prav. Zakaj bi se moral človek pri 50 letih umiriti? Saj smo zdaj na pol poti, zdaj nas čaka najlepše, kajne?

Skozi kariero sem se precej spreminjal in spremenil, tudi te radikalne odločitve, ki sem jih pred časom sprejel v povezavi s svojim zdravjem, so pri meni ustvarile širši diapazon in svobodo pri izražanju. Ni več toliko tabuiziranih tem, pri meni jih v bistvu sploh ni. Saj veste, kaj počnem na Pesmi Evrovizije – tam pač povem, kar mi pade na misel. Ja, saj grem kdaj na zagovor, ampak drugače pa nimam s tem težav, ker vem, da ljudje to potrebujejo, da se malo nasmejijo.

Tako da – bom uglajeni gostitelj, bo pa zato Sandi bolj nagajiv, včasih bova pa tudi vlogi zamenjala.

Zdi se mi, da bolj improvizirate predvsem takrat, ko vas ne vidimo, na primer prav pri Evroviziji, torej ko ste zgolj pred mikrofonom.

Ker sem po duši radijec. Radio je radio, tam je bistven glas. Z glasom se lahko igraš in rad se igram z glasom. Z glasom lahko marsikaj poveš, nakažeš, lahko namigneš, lahko je tudi molk del tvoje moderacije. Veste, zanimivo se mi zdi, da mi, ko gre za Evrovizijo, ljudje očitajo ravno to, improvizacijo. Vedno se glasno nasmejim, ko slišim ali ko preberem na spletnih forumih, da sem gotovo nekaj pokadil ali pa bil na nekih drugih substancah, ko sem komentiral. Ker se to v 16 letih ni nikoli zgodilo! Tudi ko sem še imel težave s tem, med delovnim časom in časom delovnega procesa nisem nikoli … Ampak ljudje so imeli občutek, da ljudje potrebujemo neko substanco, da smo drzni, da nekaj "prijavimo", kot pravijo.

Si kdaj želite, da bi se mogoče vseeno ugriznili v jezik, sploh naslednji dan?

Ne. Ker se mi zdi, da je mnenje vsakega posameznega ustvarjalca v sodobni medijski kulturi zelo pomembno, tudi zato, ker je tolikokrat prestreženo. Mnenja danes že redko kje štejejo, niso zaželena, tudi v naši hiši imamo s tem zelo veliko težav, in tega ne podpiram. Pravica do mnenja, izražanja, svobodnega govora, svobode govora, avtonomija, vse to zagovarjam. Kot ustvarjalec v razvedrilnem programu, ne glede na to, ali si urednik, glasbenik, moraš biti TI. Kopije niso več zaželene. Videno je že videno, torej si lahko samo slabša kopija izvirnika. Ti pa moraš povedati tisto, kar ti misliš. Zakaj bi mi bilo torej žal za kakšno izrečeno besedo? Bila je spontana, bila je iskrena, prišla je iz mene, to je plod mojih izkušenj, mojega talenta. Če sem že toliko let tukaj, očitno nisem slab, najbrž?

Če še malo ostaneva pri Evroviziji – vi ste osebno velik navdušenec.

No, ja. Tudi pri narodnozabavni glasbi ne skačem 24 ur na dan na polke in valčke … Spet se vračam k radiu. Ko si enkrat na radiu, en dan delaš in govoriš s Heleno Blagne, potem narediš intervju z rokerji ... Saj veste, kako je, saj je tudi pri vas precej podobno. Težko imaš svoj slog, ki bi mu samo slepo sledil. Glasbo cenim, ko je v njej melodija, ko si jo lahko po malo brundam, pojem. Če melodije ne slišim, potem je pač to težje in zato preskočim kakšen trši rock ali pa heavy metal.

Večji del ljubezni do Evrovizije se je razvil, ko sem šel leta 1998 prvič tja in sem videl ta konglomerat. Ko sem videl, kako je, ko si del tega panevropskega glasbenega dogodka, ko imaš priložnost delati z največjimi mojstri luči, zvoka, režije, ko te nekdo popelje po vseh skritih kotičkih BBC-ja … To je bila res velika ljubezen in potem je vse sledilo. Včasih mi kdo reče, da sem leksikon. Ne vem, ali sem res leksikon, se mi zdi, da so nekateri drugi večji leksikoni. Na primer, poznajo koreografije posameznih izvajalcev, vedo, kako je bil kdo oblečen, delajo statistike, kdo je nastopal v rumenih kostumih v 68 letih … Tega ne delam. Skratka, so večji od mene, nisem pa spet tako nizko. Rad poslušam to glasbo, ker je za žur ta glasba vedno "fajn", ne glede na to, kakšen žur je, gejevski ali pa straight, ali za poroko ali pa za, ne vem, 1. maj … Evrovizijska pesem spada marsikam. In zakaj živi toliko časa, če je pa menda ta format minil? Zato, ker smo vsi pametni, vsi vemo vse odgovore. Že v Sloveniji. Vemo, kdo bi moral zmagati na Emi, zakaj so Emo ukinili … Vse vemo. In ta kost za glodanje očitno generira samo Evrovizijo, ki sploh ne ustvarja ne nobenih trendov ne modnih smernic …

Omenjate glasbo, melodijo. Ampak pri Evroviziji je zadnje čase precej kritik, da v ospredju ni več glasba, ni več melodija, ampak je vse drugo pomembnejše.

Iskreno bom priznal, da sem bil nad določenimi predstavniki določenih držav, ki so zmagale, presenečen, ker v tistih triminutnih izdelkih res nisem začutil neke posebne umetniške vrednosti. Največkrat me je presenetila sinergija med ljudstvom in stroko, ko sta podprla nekaj, kar se ni dalo popejvati, bi rekel Vladek. Eksperiment. Veliko eksperimentov je že zmagalo. Ne najdem prave razlage, zakaj se je to zgodilo.

Pa tudi … Ne verjamem čisto v legitimnost televotinga. Pribijte me na križ, ampak ne verjamem. Preveč je bilo o tem napisanega, preveč ljudi so zasačili za kakšnimi mizami v kakšnih lokalih, s prsti v marmeladi … Tako da: money rules the world (Denar je sveta vladar, op. a.). Nima smisla, da se tukaj slepimo. Eni si pač zmage želijo, eni si jo lahko kupijo. Slovenci seveda nikoli ne bomo v ospredju, pa niti ne zaradi tega, ker ne bi mogli, ampak bolj zaradi tega, ker niti ne vemo, kaj je sploh slovensko. Je Raiven tipična slovenska predstavnica trenutnega glasbenega mainstreama ali so to Joker Out? Kdo drug? Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Slovenci imamo zelo veliko težav z identiteto, s prepoznavanjem svojih lastnih uspehov. Edini, ki to vrhunsko pokažejo, so športniki. Takrat smo vsi zraven. Pri Emi in Evroviziji je pa vedno tako – če so uspehi, smo zraven, če jih ni, pa nismo. Manjka nam identitete, pripadnosti. In ker nimamo teh temeljev, je potem tudi zelo težko uspeti.

Skratka, problem je kompleksen, da pa se. Edino, kjer bi nas verjetno zmanjkalo, Slovencev, je ta ljuba diaspora. Slovencev ni veliko že v osnovi in tudi po tujini jih ni toliko kot kakšnih drugih narodov. Čeprav, letos bo kar zanimivo, kar tri države nekdanje skupne Jugoslavije isti večer …

Sploh našim sosedom zelo dobro kaže.

Ja, sosedom stavnice zelo dobro kažejo.

Kako pa gledate na polemike glede udeležbe Izraela?

Veste, ko sem malo prej rekel, da me ni sram povedati svojega mnenja, tudi tokrat me ga ne bo.

Pesem Evrovizije spremljam od leta 1998, najprej kot novinar Radia Maribor in zdaj 16 let kot komentator, pet let sem bil tudi projektni vodja. Skratka, to je že kar dolga doba. EBU, evropska zveza radijskih in televizijskih postaj, je vedno, ko sem bil tam, govorila: "Naš festival nima pa nobene zveze s politiko." Če bi hotel biti zloben, bi rekel: "Ah, beži, no, kako smo politično korektni." Zakaj pa potem vse to? Zakaj potem toliko agitacij posameznih držav? Izrael ves čas na nekaj opozarja. Izrael je po površini – to sem izvedel leta 2019, ko sem bil v Tel Avivu –, podobno velika država kot Slovenija, ima pa neverjetno "smolo", da je z vsemi petimi državami, na katere meji, v vojni. Se pravi, tam je res nekaj hudo narobe, vključno s to nesrečno Gazo. In oni ves čas na nekaj opozarjajo.

Dejstvo je, da glasbeniki izkoriščajo svoje tri minute za politiko. Za kaj drugega pa? EBU do neke mere to navidezno ustavlja …

Gruzijo pred leti, na primer.

Ja. We Don't Wanna Put In, pa My Facebook song in tako naprej. Saj nekatere so bile evidentne, ampak skozi to sito še vedno kaj gre. V tistih treh minutah, ko si v živo, si pač v živo. In saj veste, kaj se vse zgodi, tudi kakšen oboževalec pride gor in koga podre, marsikaj se je že zgodilo, tudi Madonna je fušala … Ampak vse gre, presneto, skozi ta ljubi denar – tisti, ki ga plača, je zraven, če ne plačaš, si v istem hipu pozabljen. Torej, EBU, ta vrhunska, politično korektna institucija, ni politično korektna. Čeprav smo mi del njih, to povem z vso svojo odgovornostjo, ker sem to videl od blizu. Te maske, ki so prijazne zgolj takrat, ko si del njih, takoj padejo, ko nisi več del njih.

Če se vrneva h Glasbenemu pozdravu. Naslov se mi je zdel znan in sem šla preverjat in sem ugotovila, da je enak naslovu kasete bratov Avsenik.

Bravo!

Je to naključje ali načrtno?

Zelo dobro, čestitam za vaše raziskovanje, da ste šli tako daleč (smeh). Mi smo se že o podobnem pogovarjali, ko je bil Slovenski pozdrav, ker tudi obstaja pesem Slovenski pozdravi …

Tudi Avsenikova, kajne?

Ja, tam je šlo za eno črko – "pozdrav" in "pozdravi". Skratka, Glasbeni pozdrav je čisto logična posledica Slovenskega, Zimskega in Poletnega, se pravi, da ohranjamo pozdrav. Šlo je samo za to, da ohranimo "pozdrav" in da dodamo glasbo zraven, drugih interpretacij ni.

Omenili ste, da precej spremljate narodnozabavno glasbo. Kako pa ocenjujete sodobne izvajalce? Zdi se, da se na tem področju ne da več izumiti tople vode, da so le res redki še izvirni. Da se tako besedilno kot melodično ta glasba precej ponavlja.

Sem urednik za to glasbo na naši televiziji že več kot 20 let, v teh 20 letih sem se srečal že z zanimivimi poskusi. Ko sem začel, so nastali Modrijani, Vesele Štajerke, Pogum, Nemir, Spev … Veseli svatje mi pravijo, da sem njihov oče, ker so nastali iz naše akcije Domači upi leta 2006 v oddaji Pri Jožovcu z Natalijo. Ansambel Roka Žlindre je izšel iz te iste akcije, ki smo jo pripravljali leta 2006 v Begunjah na Gorenjskem. Zanimivo, kako so se vse te skupine do danes obdržale. Mi smo na to seveda zelo ponosni. Podobne uspehe imajo tudi kolegi v Razvedrilnem programu, Mario na primer z Bitko talentov …

Klasične narodnozabavne glasbe od leta 2003, ko je še bila neka, recimo temu starejša garda glasbenikov – Slaki, Fantje s Praprotna, Poljanški, tudi Štirje kovači so bili še zelo v formi, pa kakšnih Ptujskih pet – ni več. Ne da je mimo. Ne smemo tako poniževalno govoriti o njih ali pa o Slavku Avseniku. To je zlata zgodovina te glasbe, to je teorija. Ampak ne smemo si zatiskati oči. Smo leta 2024, to glasbo danes ustvarjajo drugi ljudje, ki niso odraščali v tistem času, ko smo imeli kozolce, majolike, nageljne in podobne zadeve. Danes veste, v kakšni dobi živimo. To je generacija, ki ustvarja sodobno, se spogleduje s sodobnimi glasbenimi trendi in jih spaja. Zdaj ni presenečenje videti na odru strgane kavbojke in lajbič.

Tukaj se pojavlja ta večna dilema in tudi o tem bomo v Glasbenem pozdravu govorili. Je to prav? Ne vem, nimam pravega odgovora. Prav je, da se ta glasba razvija. To je rekel že veliki Vilko Avsenik, tudi člani družine Avsenik vedno znova poudarjajo – tudi Sašo, ki je naslednik dedkove zapuščine, pa nosi tudi kar zelo težko breme. Ampak tudi Sašo mi je večkrat rekel: "Ne bom celo življenje sledil temu 1–2–3, 1–2–3." In že vidite, kaj se dogaja. "Ena bolha za pomoč." Tako pač danes je. To je odraz časa. Ali bom kot urednik to uvrstil v oddajo? Ja. Zakaj? Zato, ker to na terenu živi in pije vodo oziroma če želite, v vašem jeziku, to zbira všečke in klike, torej bom najbrž neumen, če tega ne bom pokazal gledalcem; seveda ob upoštevanju vseh programskih standardov, ki veljajo za javni servis. To je potem tisti "zabavni" del našega posla (smeh).

Ko gre za narodnozabavno glasbo, precej kritik leti na besedila – da iz njih vejeta pretiran nacionalizem, seksizem, tudi povečevanje slovenskega narodnega športa, pitja alkohola. Kako vi to vidite?

Nikoli si nisem mislil, da lahko ima tudi ta glasba tako močen vpliv, kot ga ima, da se tudi v tej glasbi pretaka toliko ambicij, želja, žal tudi teh političnih, levih in desnih struj. Absolutno zagovarjam, da politika in glasba res ne gresta z roko v roki in da ni popolnoma nobene potrebe po politiki v glasbi. Glasba naj ljudi združuje. Mi ljudi ne delimo, ker smo vsi eno, vsi imamo eno srce in eno glavo in vsi zjutraj vstanemo in gremo spat, ne delajmo razlik tam, kjer jih ni. In ta glasba ne dela razlik. Zato želimo zelo jasno o tem govoriti, ravno teh medgeneracijskih prepadov se bomo lotevali – v oddaji bosta vedno predstavnika mlajše in starejše generacije. V prvi oddaji bosta to na primer Alfi Nipič, ki ima 60 let kariere in 80 let, in Maša Uranjek Frece. Soočali bomo ravno te poglede pro et contra, ampak na humoren način, kako je bilo včasih, kako je danes ...

Glede besedil: se strinjam, so tudi neumna. Mi pa moramo skrbeti, da jih bo čim manj. Ne bom vam zagotavljal, da ne bo nobenega, ker je to pri uredniškem delu vedno največji izziv. Ko se srečajo tri komponente (glasba, besedilo in aranžma), običajno niso vse tri komponente idealne, ampak sta mogoče dve. In kako boš zdaj to upravičil, da boš mogoče ponudil nekaj, pri čemer nekje nekaj šepa?

Nismo več rigorozna televizija, imamo že kar častitljivih 65 let. A v letu 2024 mora tudi naša televizija spremljati trende. To je tudi naša dolžnost, da gledamo, da primerjamo oddaje podobnih žanrov v tujini, pri sosedih … Besedila so pa seveda lahko taka in drugačna in lahko res spominjajo na kos govedine. Je pa ogromno poezije, Pesem zvonov, recimo, ki jo še vedno zelo rad poslušam, slovenski valček iz leta 1996, pa Ajda na polju od Modrijanov, pa ... Oh, saj jih je res cel kup. In ne pozabite, da so ta besedila nekoč pisali pesniki, tudi Svetlana Makarovič, Gregor Strniša, Dušan Velkaverh …

Zakaj menite, da je pomembno, da na RTV-ju ostane oddaja, ki v ospredje postavlja narodnozabavno glasbo?

Mislim, da sem že odgovoril na to vprašanje. Zato, ker smo to mi. Če ne bomo mi, bodo drugi. Veliko so nam že vzeli in se z našim znanjem kitijo drugje, ampak verjemite, da tisto, kar boste slišali ob panorami avstrijskih smučišč, še zdaleč ni približek pravi slovenski domači glasbi, ki je na veliko višji ravni.