Košarka je močno zaznamovala Umekova mladostniška leta in ostala del njegovega življenja tudi, ko je postavil žogo v kot in se posvetil glasbi.

Sam zase pravi, da je neformalni ambasador Slovenije, in obrača ogledalo državi, s tem ko opozarja na svojo zgodbo o uspehu in koliko bi ji lahko več podobnih pomagalo. A pomoč bi morala biti vzajemna. Umek je znan po tem, da mu ni vseeno za sočloveka, kar dokazuje tudi s svojim projektom Žur z razlogom, v okviru katerega bo 31. avgusta znova nastopil v Tivoliju.

O Žuru z razlogom, prihajajočem evropskem prvenstvu v košarki, ki se bo med drugim dogajal le nekaj metrov od prizorišča naslednjega njegovega nastopa v Sloveniji, in športu nasploh smo z Umekom spregovorili v spodnjem intervjuju.

Da ne bo čisto vsakdanje in ker je pred nami evropsko prvenstvo v košarki, bova začela malce drugače. Zoran Predin, ki je med podpisanimi pod himno EP-ja, pravi, da je ideja nastala med spremljanjem treh udarcev srca, ki spominjajo na tapkanje žoge in se na kardiogramu narišejo kot Triglav. Ste morda kdaj razmišljali, kolikšno je povprečje udarcev košarkarske žoge in s katerim žanrom elektronske glasbe - glede na udarce na minuto - bi se lahko primerjal?
Ne, nikoli nisem razmišljal o tem. Ritem normalnega tapkanja je nekje okoli en in pol udarec na sekundo, se pravi okoli 90 udarcev na minuto. Kot kaže, je kar pravilen stereotip, da sodi lepo zraven hip hop, ki ima podobno hiter ritem (smeh).

Kakšen pomen dobiva z leti tišina? Namreč, tako v tehnu kot v tišini moraš povedati vse brez besed. Kaj vam je v večji izziv?
Zelo zanimivo opažanje. Pri tehnu mi je res všeč prav to, da ni besedil, ki lahko preveč zacementirajo producentovo ali poslušalčevo domišlijo, saj se pri ustvarjanju in poslušanju celotne skladbe ne moreš izogniti oz. preveč oddaljiti od vsebine besedila. Ko pa zavrtiš tehno skladbo, dobiš od poslušalcev zelo različne odzive. Kar nekdo sliši kot filmsko, je za drugega grozno, za tretjega lepo, četrti ne čuti nič ... Zanimivo je, kako instrumentalna glasba vpliva na možgane in kako gredo na pašo in privedejo v zelo različne predstave. Tišina pa je mnogim ljudem neprijetna in čudna, ker mislijo, da morajo ves čas govoriti. Zame pa je tišina eden najlepših trenutkov in v njej izredno uživam. V tišini se počutim zelo dobro in udobno. Ljudem res ne bi bilo treba govoriti le, da zapolnijo tišino.

Koliko vas je v podzavesti vsaj v začetku glasbene kariere še spremljala košarka in na kakšen način?
Košarka me bo spremljala celo življenje. Najbolj intenzivno sanjam ravno o košarki. Nekajkrat na leto se mi še vedno zgodi, da igram za kakšno ekipo (smeh). Ravno pred kratkim sem spet sanjal, da sem profesionalni košarkar. Kot kaže, je košarka pustila v meni velik pečat. Spremljam jo, kolikor mi dopušča čas. In ko imam čas, grem rad metat žogo na koš. Imam pa žal čisto preveč kilogramov, da bi lahko košarko tudi igral. Vsakič, ko me premami in zaigram, si resno zvijem gleženj.

Na Twitterju ste pred dnevi objavili fotografijo povabila KZS-ja na priprave reprezentance Slovenije za mladinske igre. Na seznamu sta bila poleg vas še Rašo Nesterović in Marko Milič. Zdi se skoraj neverjetno. Ko pogledate nazaj, kaj je bilo tako posebnega na generaciji, katere del ste bili tudi sami?
Takrat je bilo res veliko dobrih košarkarjev, sem se pa šele kasneje zavedel, koliko teh perspektivnih igralcev odpade. To je zelo žalostno, saj se od vsakega letnika na najvišji nivo igre prebije le eden ali dva. Saj pride še kakšen več do mednarodne ravni, a konkurenca je res strašna. Takrat si nisem predstavljal, da bi lahko v življenju počel še kaj drugega, potem pa je v enem letu, zaradi različnih razlogov, ljubezen do košarke minila, tako da sem jo pustil. Zanimivo, kaj te lahko odvrne od tega, kar počneš najraje. In kako hitro.

Koliko ste še ohranili stike s takratnimi soigralci?
Z njimi nimam nobenih stikov. Tu pa tam se vidiva z Markom Miličem, najpogosteje v telovadnici ali ko sem na kolesu. Njega je res vedno super srečati. Ostal je isti, nasmejan, zgovoren, zelo prijetna oseba, tako da je srečanje vedno prijetno. Za Rašem sva se dvakrat ali trikrat srečala na letališču, to pa je tudi vse.

Malce za osvežitev: na katerem položaju ste igrali in kako se je pravzaprav začela vaša košarkarska pot?
Igral sem na položaju centra, a na treningu so me uvajali tudi za 'beka', ker sem bil precej gibčen in spreten z žogo. Verjetno so že zaznali, da mogoče le ne bom toliko zrasel in me bodo uporabljali na drugih položajih. Začel sem pri osmih letih. Opazili so me, ker sem med sošolci štrlel iz vrste za eno glavo. Povabili so me v ekipo Ilirije, kjer sem potem treniral. Vmes sem se zaradi prijatelja za eno leto preselil v Olimpijo, kjer pa mi je bilo grozno in sem šel nazaj na Ilirijo. Tam sem igral za pionirje, kadete, mlajše mladince, mladince, če se ne motim, pa sem tik pred koncem začel trenirati že za člane. Košarka mi je bila všeč, glede na velikost pa niti nisem vedel, s katerim drugim športom bi se še lahko ukvarjal.

Ali kdaj pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi ostali v košarki?
Večkrat. A ko vidim, koliko talentov ni naredilo neke velike mednarodne kariere, ne vem, kaj bi bilo iz mene. Najbrž bi igral košarko, koliko bi bil dober, pa je drugo vprašanje. Ne nazadnje sem zrasel le do 196 centimetrov, kar je za centra malo.

Z vrhunskimi domačimi športniki si kljub temu še vedno delite veliko skupnih točk, med drugim ste vsi ambasadorji države v svetu. In ste tisti, od katerih se največ pričakuje. Ravno Tina Maze je pred kratkim napisala: "Najlažje je pričakovati od drugih, najtežje je biti strog do sebe." Koliko se strinjate z njo?
Nekateri znamo biti še kako disciplinirani in strogi do sebe - in to prinaša rezultate. Zase lahko rečem, da sem na začetku kariere delal po 16 ur na dan, hodil domov le spat, na dopustu nisem bil sedem let in marsičemu sem se moral odreči za svojo kariero. Da ne govorimo o Tini. Njeni uspehi so fantastični. Ne morem si predstavljati, kakšno trdno voljo ima. Včasih, ko berem komentarje pod spletnimi zapisi ob njenih zmagah, ne morem verjeti, kako velika je lahko človeška zavist, kako nesramni so ljudje. Približno si predstavljam, koliko odrekanja je potrebno, da dosežeš to, kar je ona, ljudje pa ji težijo in pišejo nesramnosti. Za tako šampionko, ki res gara, si ljudje, ki delajo po osem ur na dan in še od tega štiri ure razmišljajo le o tem, kako bodo čim prej odšli iz službe, privoščijo preveč nesramnosti. Očitno so zagrenjeni in to zlivajo ven na tak način. Drugače si ne znam predstavljati, zakaj bi bili tako zlobni ob vseh teh lepih trenutkih, ki nam jih Tina pričara s svojimi nastopi. Nanjo sem res ponosen in ko sem jo letos videl na letališču, sem jo prosil za skupno fotografijo. To je verjetno prvič v mojem življenju, da sem kogar koli prosil, če se lahko fotografiram z njim.

Koliko sploh še upoštevate pričakovanja, ki jih imajo drugi do vas?
Čisto nič. Sam najbolje vem, kaj je dobro zame v glasbi. Za seboj imam ljudi v svoji pisarni, katerih mnenja poslušam in se v določenih delih posla prilagodim, nikomur pa ne pustim, da se meša v mojo glasbo. Tega ne smem dovoliti. Glasba sem jaz, to je moj izraz, in če bi pustil, da bi se mi kdo mešal v glasbo, bi izgubil del sebe. To ne pomeni, da kaj ne bi izpadlo dobro, če bi upošteval sugestije in nasvete, a to ne bi bil več jaz.

Valentino Kanzyani je v nedavnem pogovoru za naš portal v šali dejal, da bi bilo lepo, če bi domači didžeji prejeli "še kakšno podporo od države, ne samo predsednika države pri glasovanju za neko lestvico". Premoremo talent, imamo številčno občinstvo ... in zdaj malce neprijetno vprašanje - kako pripraviti snovalce Nacionalnega programa za kulturo, da prisluhnejo oz. začnejo bolje razumevati sodobno urbano glasbo?
Če ljudje ne razumejo potenciala, ki ga premoremo, potem so ... si bom drznil reči malce bolj grobo, nekoliko omejeni. Zdi se mi, da ti ljudje nimajo pojma, kaj se dogaja tukaj, in tega res ne razumejo. Tu se moram z Valentinom absolutno strinjati, saj sem že večkrat opozoril na to. Bivši predsednik republike nas je lepo podprl, to je bila lepa gesta, ki ji na svetu ni para, in hvala bogu, da je bil tak, kakršen je bil. A tu imamo cel kup mladih talentov, ki se bodo brez pomoči težko razvili v kaj več, ker bodo enostavno prej odnehali, saj jim finance ne bodo dopuščale, da bi se lahko razvijali in se s tem ukvarjali tudi na višji ravni. Tu bi se mogoče dalo kaj narediti. V drugih glasbenih žanrih se podpira marsikaj, v elektroniki pa ne. Vse moramo narediti sami. Lahko sem zelo konkreten: dobro bi bilo imeti nek sklad, da bi najboljše talente nagradili s kakšnim potovanjem v tujino, izmenjavo nastopov, izobraževanjem in podobno. Artist se mora sam razviti do te mere, da ga opazi tuji menedžment, ki v njem prepozna resno poslovno priložnost tudi zase. A bistvena je vsebina in to je treba bolj podpreti. Mogoče je treba komu le pomagati pri nakupu računalnika.

Koliko časa bo ideja, da bi obetavnega slovenskega glasbenika za preboj v tujino sofinancirala država, še utopija?
Ne vem. Dokler ne bo država videla, koliko dobrega naredimo zanjo. V tujini preživim skoraj pol svojega življenja, nastopam na vseh kontinentih in moje ime je znano po vsem svetu. Sem neformalni ambasador Slovenije, lahko pa bi bil tudi kaj več. Že če pomislim, koliko davkov bi država zbrala, če bi imela več v tujini tako dejavnih glasbenikov, kot sem jaz. Da ne omenjam delovnih mest: pri meni štirje ljudje dobivajo mesečno plačo, potem pa je okoli mene še cel kup ljudi, s katerimi sodelujemo projektno in dobivajo tudi na račun sodelovanaja z mano precej posla. Če bi imeli v državi še par Umekov, bi bilo to za našo družbo koristno na več načinov, in to s precej majhnim vložkom, ki bi ga hitro povrnili.

Ampak če sodite po svoji karieri: bi vam takšen "push" (finančna pomoč, op. a.) npr. okoli leta 2000 dal motivacijo ali bi sprožil nasprotni učinek? Ravno Peter Mankoč rad poudari, da je bila zanj manj primerna plavalna infrastruktura v Sloveniji vedno motivacija, da se je trudil še močneje.
Dobro je rekel. Moj velik adut je trma, ki v kombinaciji z uporništvom pripelje v to, da se boriš. Spomnim se svojih začetkov, ko sem se pogovoril s prijatelji in mamo in jim povedal, da bom mednarodno uspešen didžej. Skoraj vsi, razne mame, ki je verjela vame, so se mi smejali in si mislili, da sem idiot, ki mu ne bo nikoli uspelo. A ta trma me je pripeljala do tu. Se pa strinjam s Petrom, da mogoče marsikdo te podpore ne bi razumel kot pomoč, ampak bi ga to udobje polenilo. A tu pridemo do človeškega karakterja, od katerega je vedno odvisno, ali se bo človek razvil ali ne. A pomoč v obliki izobraževanja, računalnika ali česa podobnega mladih ljudi ne bi smela preveč iztiriti. Ne govorim, da bi država talente zalagala z mesečnimi štipendijami v višini 300 evrov, bi jim pa lahko pomagala pri pridobivanju znanja in promociji. To vedno prav pride.

Znano je, da se na vaših nastopih med občinstvom pojavljajo tudi slovenske zastave. Kje jih je lepše videti - doma ali tisoče kilometrov stran od Slovenije?
Lepo jih je videti povsod. Slovenska publika je odlična in kadar vrtim doma, je fenomenalno. V tujini pa smo le bistveno bolj razpršeni in nimamo tega luksuza, da bi polnili klube po vsem svetu s svojimi ljudmi, kot to počnejo Irci, Italijani in podobni narodi, ki so imeli veliko emigracijo. Zato je res zelo lepo v Argentini, Kanadi ali kjerkoli drugje videti slovensko zastavo in nekaj domačih ljudi, ki se pridejo zabavat z mano.

31. avgusta se znova vračate na " kraj zločina" - Žur z razlogom. Zakaj to ni klasični manever "vračanja skupnosti" oz. v izvirniku "giving back to community"? Ali pač?
Kar dela ta projekt zelo poseben, je že osnovna ideja, da naredimo nekaj koristnega s tem, da se zabavamo. Sploh v zadnjih dveh letih pa je poseben tudi način, kako se ta sredstva razdelijo, saj se na natečaj za zbrane donacije s projekti prijavljajo različne nevladne organizacije, izmed katerih samo občinstvo oz. mladi izberejo tistega, ki si po njihovem mnenju to najbolj zasluži. Rezultat lanske akcije je odprtje zaposlitvenih klubov v več mestih po državi in desetih mladih ljudi, ki so z njihovo pomočjo prišli do zaposlitve.

Koliko časa boste ostali v bližini Hale Tivoli po nastopu na žuru? Dovolj časa, da si boste ogledali še kakšno tekmo?
Ravno včeraj (v nedeljo, op. a.) sem bil na tekmi Slovenija – Rusija, vstopnice za prvenstvo pa so pošle, še preden sem jih sploh lahko kupil. Prvenstvo bom tako spremljal od doma, ogledal pa si bom vse tekme, kolikor bo ob mojih urnikih le mogoče.

Koliko še spremljate košarko in komu pripisujete največ možnosti za medalje na evropskem prvenstvu?
Košarko spremljam, kolikor mi dopušča čas, a sem kar na tekočem. Vem, da so letos zelo močni Francozi, ki so sestavili super ekipo in najmanj jih manjka. Španija je nevarna, a se jim bo poznala odsotnost nekaterih igralcev. Potem pa so tu še Srbi, na katere je na velikih tekmovanjih treba vedno računati, tudi če na papirju nimajo najmočnejše ekipe. Tudi Slovenija ima veliko priložnost, saj igramo doma, tako da upam, da se bodo fantje, z Dragičem in Nachbarjem na čelu, zbrali. Tudi Blažič je neverjetno hiter. Imamo še nekaj izjemnih fantov, tako da če se nam še sreča poklopi in bomo enkrat odigrali turnir brez tiste nesrečne tekme v četrtfinalu, kjer nam običajno močno pade forma, lahko pridemo daleč.