Po junijskem koncertu Elvis meets Ray v ljubljanskih Križankah, na katerem se je Uroš ob Otu Pestnerju in Sheili Raye Charles vživel v vlogo Raya, se glasbenik vrača na domače odre. Na silvesterski večer se bo predstavil s svojim programom A tribute to Ray Charles, s katerim se je predstavil že na treh celinah – med drugim tudi na priznanem džezovskem festivalu v Montreuxu v Švici in na French Quarter Festivalu v New Orleansu. S Celjanom smo se pogovarjali pred njegovim nastopom.

Najbolj ste znani po vaših interpretacijah skladb Raya Charlesa. Vas kdaj ta primerjava moti in si morda želite, da bi vas poznali samo kot Uroša Perića?
Menim, da me večina ljudi pozna kot Uroša Perića … Je pa res, da je moj glas po ocenah drugih zelo podoben Rayevemu. Poleg tega nama je skupen tudi ta "laid back in bluesy" občutek, to pa je verjetno tudi vse. Na koncertih igram zelo pester repertoar od džezovskih standardov, ki jih na primer Ray na koncertih nikoli ni pel, do svojih avtorskih skladb in seveda tudi Rayevih skladb. Če pa me ljudje že primerjajo z največjim glasbenim genijem, ki je do neke mere spremenil glasbene trende na svetu, mi pa to samo laska. Še enkrat pa poudarjam, jaz sem Uroš Perić.

Kaj v vašem življenju pomeni Ray Charles?
Ko sem bil mlajši, mi je bil neke vrste glasbeni idol. Njegove skladbe me tudi vežejo na moje prve ljubezni. Ray Charles je bil glasbeni genij. Ko pomislim nanj, mislim s samimi superlativi. Glasbeno gledano je name zelo vplival, po človeški plati ne.

Ste si kdaj želeli, da bi živeli v njegovem času, nekje v New Orleansu, in samo igrali?
Seveda sem kdaj pa kdaj tudi na kaj takega pomislil, vendar sem kar vesel, da živim danes, v tem času. Se ne pritožujem. Iz vsega je treba potegniti najboljše.

Kakšen je odnos Slovencev do džeza?
Ne bi želel posploševati, vendar opažam, da postaja odnos do džeza v Sloveniji vedno boljši. Že nekaj let se borim za to, da bi bilo slovensko občinstvo bolj kritično do izvajalcev, da bi se igrala glasba v živo in z "živimi" inštrumenti, tako kot je to bilo včasih v navadi. Opažam, da se je situacija v zadnjih petih letih izboljšala. Veliko mladih prihaja na moje koncerte, kar me zelo veseli. Tega na začetku moje kariere nisem opažal.

Kaj vas loči od preostalih džez pevcev?
Želel pa bi poudariti, da sam izvajam poslušljiv džez. Džez, ki je mešan z bluesom in soulom. Z mojo glasbo nagovarjam tudi poslušalce, ki morda ne poslušajo džeza, pa ob moji glasbi vseeno začutijo nekaj. To je tisto, kar mi veliko pomeni in sem zadovoljen.

Koliko časa preživite na domačih odrih in koliko na tujih?
Različno … Bila so že leta, ko sem bil nekje 70 odstotkov v tujini in 30 doma. So pa bila tudi že leta, ko je bilo obratno. Težko posplošujem. Menedžerja imam tako v tujini kot doma. Na vsak način sem kar precej na poti.

Prepevati ste začeli z 10. letom. Toda zakaj ravno džez? Kaj vas je tako navdušilo zanj?
Ne vem, zakaj. Sprva sem pričel poslušati "ruralni" blues in nekako sem ga začutil globoko v sebi, zatem pravi črnski gospel, šele pozneje džez. Džez je bolj sofisticirana zadeva in redko se zgodi, da ga kdo začne poslušati že v mladih letih. Zadeve rastejo ... in okus se izostri. Tako je bilo tudi pri meni. Sprva sem pel blues, ki je na vsak način še danes zelo prisoten v mojem izvajanju. Ne glede na to kakšno džezovsko skladbo izberem, je v moji interpretaciji vedno prisoten blues … mislim, da to zvrst glasbe najbolje začutim.

Kako to, da niste se raje posvetili harmoniki in morda narodnozabavni glasbi?
Harmoniko še igram, vendar zase doma in morda še za prijatelje. Že v času šolanja sem na harmoniko rad igral evergreene ter plesno glasbo - razne tange, rumbe, sambe in tako dalje. Narodnozabavna glasba me ni privlačila. Danes igram včasih na harmoniko narodnozabavno glasbo - ampak srbsko.

Letos boste nastopili ravno na silvesterski večer. Kje pa boste dočakali novo leto?
Ne vem še. Verjetno se bomo z glasbeniki vrnili v Celje in to noč preživeli tam.