Nadejamo se lahko že pregovorne Mojčine iskrivosti, ki ne bo razkrivala samo zakulisja letošnjega Evrosonga, ampak tudi zanimivo nordijsko državo, ki ga gosti.
_________________________________________

Evo, sem oboževalka Eurosonga. Vse odkar so zmagali Milk & Honey s Hallelujah in odkar mi je mama dovolila, da sem zaradi prenosa izbora evrovizijske popevke ostala malo dlje pokonci. Moja predanost Eurosongu torej sega globoko v otroštvo in morda ga ravno zato branim pred rednimi napadi svojih kulitiviranih kolegov in znancev vsakokrat, ko se bliža še en evrovizijski izbor.

"Daj no, Mavec, kako se ti sploh še da!"

"Ma kaj si mona, ti in tvoji čudaki, vi ste čisto poseben svet."

Tu imajo prav. Eurosong nima nobene zveze z realnostjo. Na evrovizijskih izborih ne slišiš ničesar, kar bi tudi sicer poslušal na radiu, in tudi naša Ema je vsaj desetletje za povprečnim okusom sodobne mladine. Rap, hiphop in punk smo tudi na Emo sprejeli šele pred kratkim, da ne rečem letos, pa še to v majhnih, saniranih dozah.

V čem je potem skrivnost uspeha evrovizijskih prireditev?

Verjetno je težko najti pravi odgovor. Morda je šarm ravno v konzervativnosti. Eurosong nagovarja tradicionalno, večgeneracijsko družinsko demografijo, ki še prehitro izginja iz našega vsakdana. Eurosong je najboljši takrat, ko ga spremljaš v dobri družbi, pa naj bo to družina ali krog prijateljev.

Kar se mene tiče, imam Eurosong rada zaradi njegove nepokvarjenosti. To je prireditev, ki se nikoli ni zares skomercializirala. Sponzorji sicer so, a so diskretni. Nikoli ga niso pokupile velike založbe, ker še danes nastaja pod okriljem evropske televizijske zveze. In ganljivo, Eurosong je še vedno trivialno, a vendarle odmevno prizorišče mednarodne harmonije in sodelovanja, ki ga še ni napadla požrešnost in sla po denarju, ki jo sicer poznamo pri zvezdnikih sodobne popularne glasbe.

Moj bog, še vedno se mi da. In sredi tiskovne konference na Brniku, kjer se tik pred odhodom na Finsko predstavi celotna slovenska ekipa, se me loti prva vznemirjenost. Alenka že ima tisti svoj značilen nasmešek. Pod mizo se že igra s svojimi prsti, kot vedno, ko je vznemirjena. Začelo se je. Vstopamo na Eurosong 2007. (se nadaljuje)

Mojca Mavec