Ob 8. uri se je Kranjska Gora počasi prebujala v zadnji marčevski petek. V zraku je bila pomladanska lenobnost. Le redki smučarski navdušenci so lovili še zadnje zavoje, saj sonce te dni hitro taja snežno odejo. Toda pod površjem je že brbotalo, iz minute v minuto je naraščala gostota prometa, v zraku je bilo čutiti pričakovanje množice, ki se je z vseh koncev Slovenije, številni pa so prišli tudi iz tujine, zgrinjala proti dolini pod Poncami.

Končno je po treh letih znova prišel čas, da letalci nastopijo pred občinstvom. In res so dali navijači vse od sebe. Kot so povedali številni, je letos po neželenem odmoru vse še toliko lepše, veselja ob druženju, tudi s popolnimi neznanci, ni skrival nihče.

Dve uri pozneje je bilo v središču Kranjske Gore že polno raznovrstnih oprav, slišati je bilo tudi norveščino, nemščino, poljščino in še kak tuj jezik. Eni so še pili jutranjo kavo pred napornim dnem, drugi so že nazdravljali z drugimi pijačami.

Organizacija dogodka, kot je planiški praznik, je sestavljena iz ogromno podrobnosti, da je prireditev tradicionalna, pa je hitro jasno, saj vse teče kot namazano. Avtobusi so v središču Kranjske Gore ustavljali vsakih nekaj minut, tako da ni bilo nobene slabe volje zaradi morebitnega dolgega čakanja.

Za enkratno vzdušje tudi čez pol Evrope

Lise-Marie iz Norveške bi človek težko zgrešil. Z zlatimi rogovi na glavi, zlato bundo in veliko norveško zastavo je prva v vrsti kar klicala po izjavi. "Tokrat smo petič tukaj. Zelo smo veseli, da smo znova tukaj, da je lepo, sončno in toplo vreme. Kranjska Gora je res krasna, vsi ljudje so tako prijazni. Ostali bomo do ponedeljka," je zdrdrala nasmejana. Na vprašanje, ali veliko pričakuje od Norvežanov, se je samo zasmejala in nazorno pokazala na svojo bundo in nohte, ki so se bleščali v zlati barvi.

Tudi skupino nemških navijačev z velikimi klobuki v nemških barvah in veliko zastavo je na terasi na smučišču "malo ven metalo.""Tukaj smo četrtič. Tudi v Nemčiji so bili v času epidemije vsi dogodki brez občinstva, zdaj pa si damo duška, saj je vreme krasno, ni nam treba nositi mask. Spet je tako, kot je bilo pred epidemijo. Res smo veseli," je povedal najpogumnejši. Doma so med Stuttgartom in Kulmom, na pot so se odpravili v četrtek, ostali pa bodo ponedeljka. V smehu so dodali, da je to njihov oddih v toplicah.

10-letna Stela je bila v Planici že večkrat, po neželenem premoru se je zato še toliko bolj veselila ogleda tekme v živo. "Vse mi je všeč. Pričakujem, da bo lepa tekma. Moramo zmagati," je bila odločna, ko smo jo na avtobusu proti Planici pobarali, ali je to njena prva tekma v dolini pod Poncami. Njene besede so se, na veliko veselje, izkazale za preroške.

Kaj vse lahko ropota, in to zelo glasno

Planiške lepotice so se na eni strani kopale v toplem pomladnem soncu, velikanka na koncu je vzbujala pravo spoštovanje, na drugi strani se sivi vršaci še oklepajo zaplat snega in ponujajo res osupljiv razgled. Zamudniki so kupovali zastave, kape in druge navijaške pripomočke, večina pa je, kot je bilo hitro jasno, izkušenih mačkov: opremljeni so z raznovrstnimi pripomočki, ob katerih včasih človek kar onemi, človeška iznajdljivost res ne pozna meja, smeh pa je vsekakor zagotovljen.

Prireditveni prostor je tako razpotegnjen, da vsak najde svoje mesto, opraviti telefonski klic pa je lahko precejšen zalogaj, saj je hrup res velik. Tudi pri Zdenku je pozornost najprej pritegnila instalacija, iz katere je prihajal neznosen hrup. "Vsako leto pridem sem, veste, jaz sem zdomec," se zasmeje, ko pojasnjuje, da je prišel s Krka.

Na dnu letalnice pisana množica, kamor se človek ozre. Družine z majhnimi otroki, najstniki, družbe prijateljev različnih generacij, starejši pari, skratka, v Planico pridejo vsi. Kape, majice, puloverji, tetovaže na licih, vse je v znamenju slovenske zastave, le tu in tam je iz vihrajoče množice pokukala kakšna poljska, norveška ali avstrijska zastava. Vsekakor jih je bilo občutno manj kot v preteklih letih, so potrdili dolgoletni planiški navdušenci.

9-letni Marko je žareče gledal na vrh letalnice. "Skačem v Logatcu na 30-ki. Navijam za vse. Tudi jaz bi tako letel," pove ponosno. Navdušen je, da svoje vzornike, ki jih sicer spremlja po televiziji, gleda v živo. Tudi leto mlajša sestrica Nadja se nič ne pritožuje, da me zaradi hrupa komaj sliši, navdušena je nad izjemnimi poleti in dobro voljo, ki preveva množico.

"Planica, Planica, snežena kraljica," je včeraj večdesetkrat zazvenela znana melodija, ko je kateri od letalcev preskočil 230 metrov, a vsakič je bilo veselje navijačev tako glasno, kot da jo slišijo prvič. Že po prvi seriji, ko so naši letalci zasedli prvih pet mest, je bilo navdušenje izjemno, številni so se skoraj nejeverno spogledovali ob pogledu na velik zaslon, kjer so se izpisala imena planiških junakov.

V drugi seriji je z vsakim poletom vznemirjenje še naraščalo. Bo domačim junakom uspelo zdržati pritisk in zmagati doma, se jim bo mogoče res uspelo povzpeti na vse tri stopničke? Ko je postalo jasno, da bo zmagal domači letalec, se je napetost polegla, razlegali so se kriki navdušenja, ki so se ob vsakem novem poletu še preostalih slovenskih letalcev le še pomnožili in ob veličastni trojni zmagi so številni ostali brez besed. Evforija je zajela dolino, od katere se je ravno ob koncu tekme poslovilo toplo sonce.

Za piko na i petkovemu druženju so poskrbeli Zmelkoow na odru Vala 202, skakalci pa so še enkrat stopili pred mikrofon in se zahvalili navijačem za njihovo podporo, prav posebej čustven trenutek pa je bil, ko je vsa množica skandirala Anžetu Semeniču, ki je včeraj končal svojo športno pot.

Medtem ko je množica trumoma zapuščala prizorišče, so pridni teptalci že "božali" trebuh velikanke, številne pridne roke so pripravljale vse potrebno, da bo tudi danes in jutri Planica zasijala v najlepši možni luči.

Na vprašanje, kakšna je bilanca prvih dveh dni, so reševalci zadovoljno povedali, da so zadovoljni, le nekaj zdrsov in težave s srcem, sicer pa samo veselje. "Še dva dni naj ostane tako."